Ljubljana, torek, 22. oktober 2019, 19:21

Prelat Slabe in Peterle v Šentjoštu o spravi in veličini tet

0:00
0:00
Kapela mučencev
Foto © Arhiv SCNR

"Izguba najdražjih, bolečino, osamljenost in uradno zaznamovanost so z vero, upanjem in ljubeznijo preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti."

Pri Kapeli mučencev v Šentjoštu je bila včeraj sveta maša za žrtve revolucije. Daroval jo je prelat Anton Slabe. Po spominskem bogoslužju je zbrane nagovoril prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Kot nam je povedala članica odbora za pripravo slovesnosti Marta Keršič so se na poseben način zahvalili tetam, ki so v težkih med- in povojnih časih stopale po poti pogumnih odločitev.

Kot mnogi slovenski kraji je tudi Šentjošt v drugi svetovni vojni in po njej doživel hudo preganjanje s strani komunističnega sistema. V spomnim na mnoge žrtve in umerjene domačine so farani leta 1995 postavili kapelo mučencev. Od takrat naprej imajo vsako leto pri kapeli slovesnost. Prelat Slabe se je v pridigi uvodoma vprašal, zakaj smo Slovenci tako počasni pri iskanju resnice o dogodkih v preteklosti. »Dogodki, ki nanje obujamo spomin, se časovno oddaljujejo, pa ne bodo izzveneli, ker smo vsi njihovi dediči, ves naš narod. Ne samo da jih obnavljamo, moramo jih celo poglabljati. Dokler nam ne uspe odkriti njihove prave vrednosti, jih bomo vedno nosili s seboj le kot breme. Pozabiti jih ne bi bila nikakršna rešitev. Pa to niti ni mogoče, ker so duhovna dediščina. V dušah storilcev ležijo in to jih jezi. Na srcih žrtev, pomorjenih in živih ležijo, in to nas boli. In samo tam, v svojih srcih, jih lahko tudi razrešimo, sicer ostanejo zaviti v jezo, zamero ali celo sovraštvo. Mislim, da nam prav po teh spominskih slovesnostih želi Bog pomagati, da bi prišli do popolne svobodnosti spomina in do očiščene vedrine srca. To so res trenutki, ko nam je resnica blizu in se nam ponuja odpuščanje. V Rogu smo se poklonili veličini zadnjega dejanja neznanske slovenske tragedije, tu ste jo doživljali vse od začetka do konca vojne in še dolgo potem. In zato se mi zdi, da je Šentjošt tudi najbolj primeren za iskanje rešitve, pravega odgovora na preteklost in iskanje pravšnje poti v prihodnost. Vem, da ne bežite pred resnico, tudi če je boleča. In ne smemo prezreti, da iskanje rešitev sodi k celovitosti resnice. Nekje sem prebral misel, ki je lepa ilustracija tega. Ko je Adam našel mrtvega sina Abela, naj bi rekel: »Ubogi Abel.« Eva pa naj bi tiho dodala: »Pa še bolj ubogi Kajn.« Teologija ne zna odgovoriti na to vprašanje, ve pa, da je edini odgovor v ponižno spoštljivem priklonu skrivnosti Kristusovega križa; samo v njem je ključ do spoznavanja zadnjih, večnostnih skrivnosti in zakonitosti življenja

Nato je prelat Slabe poudaril, da ima naša domovina dolg do velike množice ljudi, ne samo do pobitih, ki nimajo ne spomenikov ne domovinske pravice in časti, pač pa tudi do dolge vrste drugih, ki so bili prav tako zamolčani in zatajeni in doslej niso smeli biti omenjeni v zgodovini našega naroda. »Tudi če bi pri tem pomislili le na žene in otroke, ki so po vojni ostali v teh bregovih, da bi nadaljevali življenje domačij in vasi, pa je za njimi še veliko mož in žena, ki so za Slovenijo in njen blagor delali in trpeli, študirali, pisali in ustvarjali - z veliko ljubeznijo do naroda in domovine. In do Boga. Ko bi nam družba postregla tudi z njihovim bogastvom, sem prepričan, bi bil slovenski narod danes boljši - duhovno in kulturno.«

Skrb za duhovno izročilo mlademu rodu je temelj zdravja naroda, temelj kulturnosti in kulture, ki človeka plemeniti, je še dejal prelat Anton Slabe in pridigo sklenil z besedami. »Saj tudi ni edina razlaga barv slovenske zastave, da predstavljajo kri in morje in zasnežene planine, ampak je prav tako ali še bolj tudi rdečina gorečnosti Svetega Duha, pa belina čistega, poštenega življenja in modrina življenjskih spoznanj, ki obsegajo čas in večnost. In le dotaknimo se misli evangelija. Slovenija ne najde poti v vsaj približno edinost; v njej čutimo razdvojenost in marsikje načrtno in načelno nasprotovanje. Res je, samo z ene strani ni mogoče zgraditi mostu, če z druge strani ne sprejemljivosti. Zato pa nam Jezus s svoje poti skozi Samarijo dopoveduje nekaj, kar utegne odločilno oblikovati kulturo našega naroda v prihodnje. Ljudje v samarijski vasi niso hoteli sprejeti Jezusa. Kako hitro je to sprožilo jezo tudi v obeh učencih. »Ne vesta, kakšnega duha sta«, jima je poočital Jezus. Če pustimo čustvom, da gredo po svoje in ne skozi presojo pameti in vere, bomo kar naprej v konfliktih, pa vedno v nevarnosti, da slabo vračamo s slabim in tako razdiramo. Niti tega brez vere ne moremo prerasti. Ves evangelij je pravzaprav Jezusova težnja, da ustvarja pravičnost in s tem mir v človeku in v človeški družbi. Delati dobro tudi tem, ki so nam škodili, biti pošten tudi med nepoštenimi, delati za povezanost med sprtimi. To ni naivnost, ampak moč in lepota vere.«

Slavnostni nagovor po slovesnosti je imel Peterle, ki je dejal, da mali človek na dogodke med in po vojni ni imel vpliva. Spomnil je posebej na tete. »Znašel se je v vihri, ki so jo mojstrili drugi. Ostal je sam s svojimi vrednotami, vizijami in željami. Tako je bilo z družicami tistih, ki so se komunističnemu nasilju med drugo svetovno vojno postavili v bran za življenje, vero, dom in domovino. Vendar tete niso nekakšen stranski produkt revolucije in vojne. Ti dve sta jim vzeli fante. Tete pa so postale z lastno odločitvijo, da se ne bodo poročile. Kulturi smrti so se uprle z večno zvestobo. Ostale so v ljubezenskem odnosu katerega fizični del je kruto prekinilo nasilje, sklenile so zavezo. Izguba najdražjih, bolečino, osamljenost in uradno zaznamovanost so z vero, upanjem in ljubeznijo preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti,« je na slovesnosti v Šentjoštu dejal Lojze Peterle.

Ne spreglejte: