Andrej Šegula
Šport ne sme biti cilj, ampak pot, ki nas pripelje do globin
Oddaje | 16.05.2019, 09:33 Rok Mihevc
Šport je lahko vstopno mesto tudi za pastoralno delo, je v oddaji Globine spodbudil duhovnik p. Andrej Šegula, ki je prav tako zagrizen športnik. Pravi, da z leti vse bolj prihaja do spoznanja, da sta za normalno življenje pomembna oba pola. Razgibano in predihano telo ter intelektualno in duhovno delo. Vesel je dokumenta »Vse dati od sebe«, s katerim se tudi Cerkev po njegovem mnenju zaveda, da gre za področje, ki ima veliko priložnosti in manevrskega prostora.
Človek je telo in duša, za slednjo zavestno skrbimo, glede na način našega življenja, sedenja in fizičnega mirovanja, pa je šport dodatek, s katerim razvijamo še drugi polovico, torej telo. S športom se lahko ukvarja posameznik ali skupina, je igra s katero se sprošča, je dogajanje, kjer veljajo določena pravila, kjer se ljudje lahko dokazujejo in tekmujejo.
Priložnost za pastoralo in novo evangelizacijo
V športu pa lahko iščemo tudi krščanski pogled nanj, pravi Šegula, zato ga veseli, da je tudi Cerkev pokazala interes za področje, ki ni zanemarljivo. »V dogajanje so vključene mase ljudi, poglejmo samo ljubljanski maraton. Zato Cerkev razmišlja, kje vstopiti v ta svet športa in kako ga uporabiti za svoje poslanstvo. Šport je lepa priložnost za pastoralo in novo evangelizacijo.« Človek, ki živi duhovno življenje, mora na drugi strani tudi izdihati in predihati stvari in to je rekreacija, je povedal naš sogovornik.
S pomočjo športa lahko ohranjaš ravnovesje v svojem življenju, da bi tiste stvari, ki so najpomembnejše bolje delali. »Prepričan sem, da takrat, ko sem popoldne šel na kolo za dve uri, sem v naslednjih dveh naredil več, kot če bi 4 ure sedel za mizo in se mučil z delom.«
Jezus in apostoli niso bili športniki
...je bil eden izmed komentarjev, ki jih je Šegula zasledil ob pripravi na oddajo. A pravi, da je bil nekoč drugačen način življenja, ljudje so bili veliko v naravi, tudi fizičnega dela je bilo veliko, zato športa niti niso potrebovali. »V stari zavezi beremo, da so se dečki zbirali na trgu in se igrali – tu že diši po športu. Apostol Pavel je zapisal »dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« - tudi tu se kažejo elementi športa. V srednjem veku je bil večji poudarek na duši in telo je bilo drugorazredno, povezano z grehom, zato je tam težje iskati kakšne sledi športa.« V zadnjih desetletjih se to spreminja, je povedal Šegula in kot zgleda za to navedel tudi papeža Janeza Pavla II in papeža Frančiška.
Ne nagovarja samo športnike, ampak tudi vse, ki jih spremljajo in živijo z njimi. Medije, starše, trenerje... »Cerkev hoče ovrednotiti šport, hkrati pa želi opozoriti, da ta ne sme biti cilj, ampak sredstvo, pot, ki nas pripelje do globljega spoznanja. Gre za velik izziv na pastoralnem področju, kako šport uporabiti za to, da bi človeka pripeljali bližje k Bogu. To je rdeča nit tega dokumenta, ki s štirimi dogajanji predstavlja izziv za današnjega človeka – razvrednotenje telesa, doping, korupcija in navijači ter gledalci.
Telo je tempelj Sv. Duha
Tudi kristjani lahko najdemo v športu svoje mesto, pravi Šegula. »Vsak je ustvarjen po Božji podobi in to, da se lahko gibljem, je hvalnica Bogu, da sem zdrav in skrbim za to, kar mi je bilo podarjeno. Moje telo je Božji dar, sem takšen, kakršen sem, za to je malo mojih zaslug. Sem dolžan odgovorno ravnati, telo je tempelj Sv. Duha. Zato je treba biti previden, da imamo pravi odnos do telesa, ker današnja prizadevanja in reklame gredo v drugo smer, kjer gre že za malikovanje telesa. Mi smo tisti, ki postavljamo meje.
Oddajo je pripravil in vodil Blaž Lesnik.
