Ljubljana, petek, 23. avgust 2019, 13:25

"Žívila Slovenija!"

0:00
0:00
Jure Sešek
Foto © Jure Sešek

"Zdi se, da je ponos na domovino dovoljen le še ob športnih uspehih naših junakov."

V tednih meseca maja sem bil nekajkrat opozorjen, kako prav je ljubiti svojo domovino. Z Vokalno skupino Krila, v kateri z ženo prepevava že 27 let smo pripravili letni koncert z domovinsko vsebino, skladbami, ki budijo ljubezen do rudne grude, prebujajo spomine na otroštvo, narodne korenine. Saj veste: Nmau čriez jizaro, Lipa, pa tudi Slovenija, odkod lepote tvoje ali Tam, kjer sem doma ... Lepo! Že ob pripravi na koncert, na njem in v njegovi ponovitvi sem začutil, da sem bil pred leti morda bolj odkrito ponosen na svojo deželo. Zakaj? Sem jo res imel rajši? Jo danes spoštujem na drugačen način? Kako, da je plamen izgubil nekaj moči, kam je odšla ljubezen?

Ko sem sestavljal vezno besedo za koncert, sem si pomagal z deli pesnikov, ki opevajo Slovenijo. V maniri sodobnih časov sem brskal po spletnih straneh in iskal kaj primernega. Pa je bolj suša, veste. Verjamem, da tudi zaradi avtorskih pravic, ki so, kar se tiče literature na spletu, kar zapletena reč. Pa vendar. Ob iskanju z gesli "ljubezen do domovine", "domovinske pesmi", "poezija o Sloveniji" sem bil precej začuden, da me niti približno ni zasula kopica kitic. Pri mnogih ostalih tematikah je gradiva veliko več.

Nato smo se s pesmijo odpravili čez lužo. Še precej bolj naglas mi je spraševala vest naša pevska pot med izseljence v Združenih državah Amerike. Zapeli smo Slovencem v Lemontu, spoznali koliko jim pomeni Marija Pomagaj z Brezij, kako pogrešajo Bled, pogled na gore, prekmurske ravnice in slovensko besedo. Tudi tisti, ki so bili rojeni v Chicagu, pa se zavedajo svojih korenin, jih, morda že brez znanja slovenskega jezika, skušajo odkrivati, raziskati. Koliko veselja, hrepenenja, želja, zahvale smo razbrali iz njihovih aplavzov, pogovorov z njimi. Koliko lekcij so nam nevede posredovali. Drži, da se človek ne zaveda kaj ima, kaj mu je dano, dokler mu to ni odvzeto.

Ko sem na koncertih v Ljubljani prebiral kitice o ljubljeni Sloveniji, hrepenenju srca po domovini, sem imel v podzavesti čuden občutek: "Je prav tako? Ni morda tega malo preveč? Kje je še meja med narodnim ponosom in nacionalizmom? Kdo ve, če vsem poslušalcem Slovenija in njena samostojnost toliko pomenita? Pretiravam?" Ja, v podzavest so nam, verjetno mediji, glasni posamezniki, politika, filmi in sodobni čas vgradili neke čudne varovalke. Biti "politično korekten" je pojem, ki je prežel vsako javno besedo, vsak nastop. Če srce iskreno spregovori, si že v skrbeh ... Pa res ne vem zakaj!

Ko smo iz Chicaga nadaljevali pot med gostitelje v Minneapolisu in St. Paulu, smo vsa opisana spoznanja le še neznansko nadgradili. Vse je dobilo neverjetne potence. Ko smo parkirali naša najeta avtomobila pri gostitelju, gospodu Medvedu, častnem konzulu Republike Slovenije v Minnesoti, smo izstopili na dvorišče, ki ga krasi slovenska zastava, registrska označba na osebnem avtu je "SLO1", v dnevni sobi znamenja osamosvojitve, po stenah podobe slovenske pokrajine, kranjski simboli, na ograji viseči nageljni, v vazi rožmarin.

V očeh gostitelja pa solza, hrepenenje po domovini, ki se je odrekla njegovi družini, srčna zvestoba njej, ki je izgnala njegove starše. Nobene zamere, nobenih grenkih obtoževanj, ena sama ljubezen! Objel me je sram, ko sem se spomnil mojih zadreg, mojih vprašanj in dvomov, ki zrastejo v meni, ko naglas govorim o domovini. Daleč je treba, da človek spozna kaj smo izgubili, še daljša bo verjetno pot, da se bomo k pravi ljubezni do domovine znova vrnili. Kadarkoli se imam srečo srečati z zdomci, morda tudi zamejci, mi nastavijo ogledalo. Nevede. In napolnijo srce, ki doma tako rado zaspi, ker vse, kar me obkroža jemljem za samoumevno. Ker glasovi "sveta brez meja", globalna gibanja, ki skušajo narodno zavest označiti za nacionalizem puščajo sledi v nas. Pa ni prav!

Poln omenjenih spoznanj sem se vrnil domov in sodeloval pri osrednji slovesnosti ob 150-letnici Vižmarskega tabora. Spoznal sem: drži, vrniti se bo treba. Kajti narodni ponos smo v pravi, čisti obliki že imeli. Takrat, ko so se trudili zediniti Slovenijo, postaviti svojo Univerzo, izboriti veljavo slovenskemu jeziku. Ko besedi "Živila Slovenija!" nista prinesli nobenih dvomov, ko jih ni skrbelo kdo se bo morda čutil izključenega. Ponos, želja, hrepenenje.

Bleiweiss je govoril trideset tisočim: "Komaj brat pozna brata, dasiravno smo sinovi ene matere. Nekdaj smo bili združeni in že naš Vodnik je pel: Od prvega tukaj stanuje moj rod, če vé kdo za drujga naj reče od kod! Kar je nekdaj bilo, mora se zopet vrniti na blagor slovenskemu narodu. Slovenski narod ne more do svojih pravic, dokler je tako razkosan." Misel, ki lahko zveni arhaično, odmaknjeno, lahko pa tudi zelo sodobno in aktualno. Ob novih imenih, novih ali starih predstavnikih Slovenije v Evropskem parlamentu: ne moremo do svojih pravic, če bomo tako razkosani!

Govorniki so leta 1848, pred trideset tisoč ljudmi, spoznali: skupaj smo zaradi resnic, ki nas družijo, tistega, kar nas povezuje, ne bomo poudarjali v čem smo si različni, ampak krepili tisto, kar nas povezuje.

O, da bi tudi danes znali tako! Bojim se, da poudarjamo le razlike, da se odgovorni možje in žene prerekajo le glede tistega, kar jim ni skupno ... Tudi zato bi danes težko zbrali trideset tisoč ljudi na shodu za domovino. Trideset tisoč jih je bilo, v času brez avtomobilov in javnega prevoza, trideset tisoč jih je prišlo z vozovi do polja pod Šmarno goro. Bi danes znali slišati klic: "Slovenci od blizu in daleč, pridite vsi! Zedinimo se, složimo se! Živila Slovenija!" Dvomim! Take klice bi hitro imeli za strankarske, spletni odmevi bi bili precej enostranski, s prsti bi kazali na stranke, opozarjali na navidezne nevarnosti ... pozabili na domovino. Zdi se, da je ponos dovoljen le še ob športnih uspehih naših junakov. Še dobro, da jih imamo in, da jih je toliko.

Nove priložnosti za izkaz ponosa so pred nami. Ob dnevu državnosti vas bomo povabili v Arboretum Volčji Potok, kjer nam ne bo nerodno reči in zapeti: "Domovina, bod' pozdravljena!" Priporočili jo bomo tudi Bogu, s sveto mašo za domovino. Ja! Uf, kaj bi nestrpna množica rekla šele ob tem: maša za domovino! Veste kaj, naj poreče karkoli ... Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!

Ne spreglejte: