Ljubljana, ponedeljek, 14. oktober 2019, 17:45

»Živele človekove pravice!«

Jure Levart
Foto © Osebni arhiv

Kresovi ob prvem maju so pogoreli, budnice po slovenskih krajih in vaseh so odzvenele, mediji so se razpisali, politiki in sindikalisti pa svoje povedali. A stiska sodobnega delavca ostaja enaka in nič manj pereča kot pred dnevi.

Iz govorov in poročilih ob prazniku dela lahko razberemo, da je počelo vseh težav sodobnega delavstva temeljni konflikt med delom in kapitalom, ki izvira že iz industrijske dobe naprej. Spopad med delom in kapitalom se je nadaljeval in se v bistvu spremenil v spopad dveh družbenih sistemov, ki ga predstavljata socialistično-komunistična usmeritev na eni in liberalno-kapitalistična na drugi strani. Tako smo tudi letos lahko slišali, kako pokvarjen je kapitalizem, ki izkorišča delavce ter tarnanje slovenskih delodajalcev nad izgubami in nekonkurenčnostjo zaradi dveh prostih dni ob prazniku dela …

Ob tem se sprašujem: komu verjeti, na katero stran se postaviti, kakšno stališče zagovarjati? Kako si na te dileme odgovoriti in pri tem ne zaiti v skrajnosti in ideologijo, kar Slovenci tako radi počnemo in celo slišimo iz ust sindikalistov in nekaterih politikov, da je kapitalizmu odbija zadnja ura in da je čas za nek nov družbeni dogovor, nov socializem …

Komu torej verjeti, posebej še ob podatkih, da slovenski delavec v Evropi, ni med najbolj obremenjenimi in da dodaten prosti dan ne pomeni katastrofe za delodajalce, saj so tudi dežele, ki imajo več prostih dni kot mi?

Vprašanje pravic delavcev in odnosa do kapitala je v resnici globlji in starejši, kot je industrializacija. Če hočete, gre za temeljno vprašanje našega odnosa, najprej do samega sebe, sočloveka in osebne (privatne) lastnine. Tretjo pot, pot sobivanja kapitala in dela je razvila Cerkev v svojem družbenem nauku. Papež Leon XIII je namreč leta 1891 objavil svojo znamenito encikliko Rermum novarum (Nove stvari), s katero je izpostavil reševanje perečih družbenih problemov, ki so se odražali v takratnem času. Z industrializacijo in družbenim razvojem se je neobrzdano razvijal individualizem, neomejeno se je zagovarjala posameznikova svoboda, ki je spregledala drugega in odpirala pot neomajnemu izkoriščanju posameznikov in celo celih družbenih skupin ... Tako je delavec, ki je bil glavni nosilec sprememb, postal največja žrtev novodoben družbe. Leon XIII zapiše, da je »nenasitni pohlep« povzročil razslojevanje v »maloštevilne mogočneže in bogataša« ter »brezštevilne suženjske množice delavec brez kakršnegakoli imetja« (Družbeni nauk Cerkve, 1994, Mohorjeva družba Celje). Okrožnica torej jasno zavrača teptanje delavskih pravic in neupravičeno bogatenje peščice, a prav tako jasno zavrne ideje komunizma in socializma, ki vidi rešitev v brisanju zasebnega kapitala ali zasebne lastnine. Zasebna lastnina je namreč nedotakljiva pravica vsakega posameznika, v katero država ne sme posegati.

Zelo aktualen tekst je torej zapisan v tej starodavni encikliki stari že več kot sto let. Sodobni slovenski sindikalisti bi ga lahko tudi danes brez zadržkov podpisali, vsaj v delu, ko govori o problematiki izkoriščenja delavcev. Pa vendar se papež tu ne ustavi, ampak prav tako odločno zagovarja kapital oziroma bolje rečeno zasebno lastnino. Delo in kapital (zasebna lastnina) nista torej naravna sovražnika, ampak sta temeljni človekovi pravici, kateri mora država s svojo zakonodajo varovati. Družbeni nauk Cerkve torej ni politični program ampak, kot pravi papež Bendekit XVI želi le prispevati, da lahko to, kar je pravilno, spoznamo in tudi uresničimo. Vprašanje delavskih pravic je torej v prvi vrsti moralno vprašanje, kot je moralno vprašanje odnos do lastnine bližnjega. Ob tem se lahko vprašamo: Kje je meja moje svobode? Lahko resnično naredim vse, tudi poteptam bližnjega, da dosežem svoj cilj? Si lahko prilaščam lastino drugega? Pa saj o tem govorijo že božje zapovedi, ko nam prepovedujejo željo po »blagu svojega bližnjega«. Zato se lahko le strinjam z zdravnikom in misijonarjem, Nobelovim nagrajencem, Alberteom Scheitzerjem (1875-1965), ki je zapisal: "To, čemur se vedno znova čudim, je: na svetu je več kot 30 milijonov zakonov, izpeljanih iz desetih zapovedi."

Ravno zato, ker danes živimo v izrazito egocentričnem svetu, polnem individualizma, je potrebno še toliko bolj razmišljati, govoriti, predvsem pa delovati za zaščito vseh temeljnih človekovih pravic. In to na način, da ob tem ne povzročano novih in novih krivic. Da pa ne boste rekli, da je to nemogoče in da ne moremo ničesar spremeniti, lahko najprej pričnemo pri sebi. Naslednja velika priložnost, ki je ni za spregledati, so bližajoče evropske volitve, na katerih lahko podpremo tiste, ki se za pravice delavcev v resnici zavzemajo.

Ne spreglejte: