Maver: Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati
Slovenija | 24.04.2019, 13:09
Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.
Komentar Aleša Mavra na Časnik.si
Če v Sloveniji že vsaj desetletje zmajujemo z glavo zaradi lahkovernosti, s katero naše volilno telo izbira “nove obraze”, dejansko pa je bil prvi novi obraz že ministrski predsednik z najdaljšim stažem, po včerajšnji veliki noči dokončno dobivamo močno, da, premočno konkurenco.
Na misel mi pride samo Lukašenko
Seveda je triumf Volodimirja Zelenskega v Ukrajini predvsem poraz dosedanjega predsednika Porošenka, ne komikova zmaga. Je tudi izraz globoke želje po spremembah, medtem ko je bil v Sloveniji glas za “nove obraze” praviloma izraz globokega strahu pred vsakršnim globljim premikom, velikokrat zapakiran tudi v refleks odpora do politika, ki je premik simbolno predstavljal.
Plebiscitarnost podpore za ukrajinskega “predsednika s televizije”, ko se mu obeta kar 70 odstotkov podpore, kolikor v notorično raznoliki in tudi razdeljeni deželi ni zbral še nihče, bi lahko bila kajpak znamenje upanja. Morda gre res za prelom s tri desetletja dolgo prevlado oligarhov in njihovih klanov v Ukrajini, ki ga oligarh Porošenko (ne nepričakovano) vsaj v zadostni meri ni zmogel. A Zelenski ni prepričljivo zavrnil sumov, da je v bistvu projekt oligarha Ihorja Kolomojskega iz mesta Dnipro, od koder je prihajal že “veliki mojster” prevlade klanov v največji evropski državi Leonid Kučma. Kar ravno tako ne obeta nič dobrega, je dejstvo, da se je “zelenec” Zelenski izogibal javnim nastopom (razen na družbenih omrežjih) in medijem, kar je v Sloveniji njega dni zelo uspešno počela že precej pozabljena druščina Mira Cerarja.
Poleg tega so Ukrajinke in Ukrajinci svojo državno barko zaupali skoraj popolnoma nepopisanemu listu v času vojne, ki ji ni videti konca, Zelenski pa ne ponuja nobenega zdravila zanjo. Upati je torej, da se Zelenski ne bo izkazal za kopijo Belorusa Aleksandra Lukašenka, ki je na krilih precej nedefiniranega boja proti korupciji ravno tako plebiscitno zmagal in potem zelo hitro uvedel sovjetoidno diktaturo pod ruskim patronatom. Seveda je težko verjeti, da je mladi komik vkopan v sovjetski beton do te mere kot nekdanji vodja kolhoza Lukašenko. In tudi Ukrajinci so že večkrat pokazali, da je z njimi težko pometati. Kljub neracionalni ljubezni do “novih obrazov”, ki jo očitno delijo s Slovenci.
