Ljubljana, ponedeljek, 16. december 2019, 09:20

Glavobol

Tanja Dominko
Foto © Izidor Šček

V pravem pomenu besede me je napadel danes. Glavobol. Še dobro, da obstajajo čarobne pilule, ki kljub tovrstnim težavam omogočijo, da glava vendarle opravi svoje delo. Ko se počasi sestavljajo koščki sestavljanke, pa ugotavljam, da žal za državno raven čarobnih pilul ni. Če boli glava, tudi ostali deli telesa ne morejo dobro delovati in tako imamo že dalj časa v tej naši ljubi Sloveniji na vrhu zdravstvene težave.

Glavobol napada predsednika vlade Marjana Šarca. Komaj odkrije tableto za en problem, že mora začeti reševati naslednjega, še dobro, da ima vselej kakšno metaforo in primero v rokavu, saj se novinarji hitro zadovoljijo s pojasnili, najsi bodo še tako majave sorte. Pestijo ga menjave na ministrskih položajih, saj je menjal že četrtino ministrov, pa je komaj dobrega pol leta vladanja za njim. Bandelli, Prešiček, Leben in Fakin so dosedanja imena, kdo bo naslednji? Bo to Erjavec, ki se zapleta z generalštabom in vojaki? Ali bo premier tvegal konflikt z njim in oslabitev koalicije?

Bo to Alenka Bratušek, če ji projekt drugi tir pade v vodo? Vemo, da Evropska investicijska banka posojila še ni dokončno odobrila, časovnica se izteka in lahko ogrozi tudi črpanje več kot 100 milijonov nepovratnih evropskih sredstev. Bo to Miro Cerar, ki ima nove težave zaradi ohladitev odnosov s Hrvaško zaradi prisluhov v povezavi z arbitražnim sporazumom? Bo to Jernej Pikalo, ki pravi, da je uspel najti rešitev za uresničitev ustavne odločbe o financiranju zasebnega šolstva, čeprav temu še zdaleč ne moremo reči rešitev, kaj šele, da bi odkril nekaj novega, saj gre za prepis kombinacije idej DESUSA in SD. In seveda, ne pomeni uresničitve odločbe, kar on dobro ve, ampak v Sloveniji je pač tako, da če daš izjavo, da uresničuješ odločbo, to šteje kot dejstvo samo zase. Sama pa lahko rečem, da je Pikalo nič drugega kot mojster retorike, tako kot njegov nadrejeni. Koalicija še zdaleč ni tako trdna, kot skuša dajati vtis premier Šarec. A vendarle nekako krmari. Priznam, nisem si mislila, da jo bo javnost tako podpirala, javnomnenjske ankete so zame svojevrstno presenečenje. A po drugi strani ugotavljam, da samo potrjujejo, da imamo Slovenci radi hitre rešitve, čudežne pilule, ki vsaj na videz dajejo občutek, da bolečine ni. Da je izginila, čeprav bolezen ostaja.

Kristjani imamo drugačno pilulo. Ne proizvajajo je farmacevtska podjetja, ne da se je kupiti v trgovini. Tudi ne ublaži bolečine v pol ure. Ampak zdravi. Na dolgi rok in na globoko. Pilula, ki jo je na veliki četrtek dal svojim učencem Jezus Kristus, zdravi rane, zmanjša bolečino in zbližuje, tolaži, pomirja in obnavlja. Je zastonjski dar, čeprav bi nas nekateri radi prepričali o nasprotnem. Verjamem, da ima marsikateri duhovnik v teh dneh, ko so cerkve bolj polne, težavo, ko se ozre okoli sebe in vidi veliko neznanih obrazov. Ko se mu zdi, da so morda starši otroka samo zato pripeljali v cerkev, da je pokazal butarico ali pa košaro polno dobrot za blagoslov. Marsikomu se zaleti in s težavo pogoltne slino, češ, kje so bili vsi ti ljudje med letom, zakaj pridejo samo na cvetno nedeljo in pa v soboto, ko je blagoslov, morda tudi na sveti večer, božič, sicer jih pa ni? Velike so skušnjave obsojanja. Marsikateri bi zarobantili, češ, cerkev je samo za zveste kristjane. Tudi mene včasih popade tak občutek. Ampak potem se vprašam, kdo sem jaz, da sodim? Kako naj vem, kaj si misli Jezus ob vseh teh izgubljenih in na trenutke znova najdenih ovčicah? So res obsojanja vredne. In potem se zdrznem in zamislim. Jezus vselej odpušča, Jezus vselej vabi, Jezus nikoli ne obupa nad nami. Vsak, ki je bil pri svetem krstu, je zanj Božji otrok. Zakaj ne bi bil tudi zame? Zame, ki sem bila ravno tako izgubljena in znova najdena. Ki moram zato še toliko bolj razumeti in se truditi pokazati svetlo pot tudi ostalim. In verjemite, takih primerov, ko so bili izgubljeni in znova najdeni, ni malo. Tudi takih, ko se v odrasli dobi odločijo za krst, ni malo. In zato je vredno in zato se splača vsak dan znova kazati pot. Njim, ki ne vedo, da je vstal tudi zanje, njim, ki nikoli niso slišali Zanj, ker jim nihče ni povedal.

Govoriti. Da, vedno znova. Pa ne ponavljati, ampak iskati različne načine za različna ušesa. Tako kot mama, ki vzgaja svoje otroke za odgovornost in delavnost, ubira različne načine, da pride do cilja, tako smo mi, kristjani, dolžni iskati različne načine, da najdemo pot do ušes. In srca. Opogumlja me zgodba prijateljice, ki skupaj s sinom išče pot do Boga. Sin jo je prehitel in jo že našel. Ona še malo tava, zato ji pomagam. Naj ji govorim o pedofilskih škandalih, o podkupljivih duhovnikih, o prepirljivih posameznikih, ki zaradi ene veje sosedovega drevesa tožarijo in izgubljajo denar in čas? Seveda ne, vse te zgodbe sliši v drugih medijih. Na nas je, da pokažemo dobro, da smo zanje zgled, da posvetimo z Lučjo tja, kjer je bogastvo srca, napolnjenega z Njegovo ljubeznijo, milostjo in zastonjskim darom, molitvijo. Ta v preizkušnjah največ šteje. Povejte svojim prijateljem, da molite zanje, boste videli, kako bodo njihova srca zatrepetala in se prebudila. Eno kratko sms sporočilo lahko gore premika, če smo le pripravljeni nanj in najdemo čas za resnično pomembne stvari v našem življenju. Zato sem hvaležna tudi za radijski misijon, misijon, ki kot zastonjski dar za vsakogar, ki zavrti gumb na radijskem sprejemniku ali na svojem telefonu poišče pot do nas, kliče k spreobrnjenju in dela čudeže. Pa blagoslovljene praznike vam želim in povabite koga od izgubljenih v cerkev, naj vam ne bo nerodno. Bog bo že našel način, da mu spregovori in ga nagovori. Upanje nam vsako leto znova ponuja ravno velika noč.

 

Ne spreglejte: