Ljubljana, četrtek, 25. april 2019, 16:37

Sodelovalna graditev prihodnosti?

0:00
0:00
dr. Janez Juhant
Foto © ARO

Ob desetletnici Resolucije parlamenta EU o evropski zavesti in totalitarizmih z dne 2. 9. 2009 so poslanci SDS na Državni zbor naslovili Predlog Deklaracije o podpori Resoluciji s strani organov naše države. Resolucijo je parlament EU naslovil tudi parlamentom in vladam svojih članic in tudi drugim.

Pri nas podpore parlamenta še ni doživela, čeprav govori o evropski totalitarni preteklosti in izpostavlja pravice žrtev in ima za »cilj razkritje in oceno zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi«. Spodbuja »spravo, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti« in naslavlja »prošnjo za odpuščanje in spodbujanje moralne prenove.«

Pri nas se zločini komunizma še poskušajo zakrivati in to je pokazal tudi omenjen sestanek odbora; člani po razpravi Resolucije spet niso podprli. Podobno je šla mimo javne obravnave desetletnica odkritja Hude Jame. Ob njenem odkritju je Slovenija sicer onemela, ni pa se zbudila iz totalitarnega spanja. Odgovorni še niso opravili dolžnosti individualnega pokopa; politika, ustanove in službe demokratične države se izogibajo načelni rehabilitaciji žrtev totalitarizma.

Razlog je tudi v tem, na kar je v Intervjuju z dr. Možino na TV SLO opozoril sodnik Jan Zobec, da pri nas ni bilo nekaj podobnega kot je bil nürnberški proces. V politiki, ustanovah, medijih in slovenski javnosti se vsiljuje prepričanje, kakor da bi zločini komunizma ne bili zločini. Celo politiki, ki se sklicujejo na Evropo (zdaj), ne priznavajo enakopravnosti žrtvam vseh totalitarizmov in izjavljajo, kot Janez Kocijančič, da nas naj bi komunizem leta 1945 osvobodil. Kakšne svobode pa so bili deležni pomorjeni v Hudi ali Jami pod Macesnovo gorico in po drugih okoli 650 moriščih ali streljani do konca režima na zahodni meji, o čemer je govoril Zobec? Koliki so bili prisiljeni svobodo iskati čez Atlantik ali si služiti kruh na svobodnem Zahodu.

Doma smo ječali pod stalnim udbovskim nadzorom in šikaniranjem, ki je v kali zatiral svobodo, pohabljal in moril – kot potrjujejo primeri umorov v tujini in doma oziroma ustreljenih na zahodni meji. Zločini zoper človečnost in teptanje človekovih pravic bivšega režima ne zastarajo, zato je država dolžna vzpostaviti celovito pravno stanje za vsakogar in vse. Po mnenju kriminalistov pa naj ne bi bilo več interesa za kazenski pregon ne pri storilcih niti ne pri žrtvah oziroma svojcih obojih.

V Društvu Združeni ob Lipi sprave imamo drugačne izkušnje. Sorodniki žrtev hočejo priti stvarem do dna, prav tako želijo pomorjene svojce pokopati v domačih grobovih; imeti je torej treba DNK. Kot naslednica bivše države ima Slovenija dolžnost, da krivice komunističnega totalitarizma popravi. Mednje sodi tudi pravica do individualnih pokopov in vseh drugih obravnav, npr. DNK, na kar imajo pravico svojci žrtev. Na to jo obvezuje, kot naslednico nekdanje SFRJ tudi sprejeta Ženevska konvencija o vojnih zapornikih, ki jo je že 27. 7. 1929 podpisala Kraljevina SHS. Ratificirala jo je Kraljevina Jugoslavija 25. 5. 1931 in je tako veljala med in po II. svetovni vojni, torej v času množičnih pomorov vojnih ujetnikov in civilistov, do začetka veljavnosti novih Ženevskih konvencij iz leta 1949.

Uveljavitev pravic žrtvam bivšega režima ni zgolj ukvarjanje s preteklostjo, pač pa graditev demokratične in enakopravne prihodnosti državljanov te države. Če ne priznavamo vsem enakopravnega položaja, nismo država evropskih demokratičnih temeljev. Še bolj kot z okoljskimi problemi, bomo ob nereševanju teh zgodovinskih krivic obremenili mlade z nespravljeno, nedialoško in neprečiščeno osebno in družbeno zavestjo, ker jim bomo naložili krivice prednikov, da jih bodo morali popravljati prihodnji rodovi.

V tem smislu preseneča spodrsljaj premiera Šarca, da se ni odzval vabilu, da bi spregovoril v parlamentu EU in nastopil s slovensko politično vizijo na mednarodnem evropskem forumu. Očitno je tako imenovani levičarski del politične elite nesposoben uresničevati družbeno-politične temelje, za tvorni državniški in politični okvir države in družbe in se zato ni sposoben in pripravljen soočiti v mednarodnih okvirih.

Tako se vladajoči del politične elite utemeljuje le na polpreteklosti. Njegova formula ni pozitivno soočenje z realnimi problemi državljanov, pač graditev političnih privilegijev na usedlinah polpreteklosti, zanikanju demokratičnih standardov ter nadzorovanju demokratičnih teženj ljudi. Ponavljanje, da je v Sloveniji vse drugače, pomeni le, da nočejo demokracije in sodelovanja ter zavračajo evropske vrednote in izročila.

Sprašujem se, kakšni so ljudje, ki se ne zmorejo postaviti na svoje noge, od nekdanjega predsednika države do vseh njegovih sledilcev tako imenovane levice naprej. Čudim se, da tako malo dajo nase in niso sposobni ali ne znajo ustvarjati lastnih pobud in projektov in se njihov prispevek za Slovenijo konča pri kritiki Janeza Janše, SDS, Cerkve, Orbana in podobno. Kje so torej njihovi pozitivni prispevki za Slovenijo? Dosedanje reforme vlade tako ostanejo pri prekladanju denarja, dopuščanju korupcije in medijski retoriki ter medsebojnem kreganju in menjavi uradnikov. Je to državotvorna politika? Kdaj bodo torej politiki začeli tvorno sodelovati za blagor Slovenije?

Kristjane vabim 12. aprila ob 18h h križevem potu Slovenska Kalvarija pri sv. Jožefu v Ljubljani. Molili bomo za vse žrtve bivšega režima, med njimi so bili tudi storilci grozodejstev med in po drugi svetovni vojni. Z nadškofom Zoretom bomo srečanje zaključili s sveto mašo. Ob postu in misijonu bomo posredovali svoje krike po odrešenju Očetu, da bi enkrat odšel tudi ta kelih mimo nas, saj s Cankarjem verujemo, da je veliki petek pot v Veliko noč.

Ne spreglejte: