Tabuiziranje v feminističnem loncu

Komentar tedna | 18.01.2019, 14:50

V zadnjem času slišimo v slovenski javnosti vse več glasov, ki opozarjajo na negativne posledice permisivne vzgoje, ki jo je ustoličila Gabrova reforma šolstva po družbenih spremembah. Nadaljevanka te reforma je brezsramno uvajanje ideologije spola v slovenski šolski sistem, od vrtcev do Univerze. Vse pa je že nekaj tednov zapakirano v obsesijo o sovražnem govoru, v katerega naj bi spadala vsaka kritična na račun homoseksualnega lobija in feministk ter njihove splavarske miselnosti.

Zastavimo si danes vprašanje, ki je politično nekorektno. Ali res ne smemo o Judih in judovski državi povedati nič kritičnega, za to, ker so Judje bili žrtve nacizma? Ali ne smemo o homoseksualcih povedati nič kritičnega, za to, ker so bili tudi oni žrtev nacizma? No po tej logiki ne bi smeli povedati nič kritičnega o kristjanih, ki so bili žrtev komunizma, nacizma in fašizma. Na samem začetku pa rimskega imperija, da o vmesnih obdobjih ne govorimo.

Eden od temeljnih postulatov demokratične in pluralne družbe je, da ni tabujev in tabu tem. Danes pa se skuša s pomočjo človekovih pravic ustvarjati nove tabu teme, ki spadajo pod zaščito politične korektnosti. Ni politično korektno kritično razmišljati o kateri koli manjšini, recimo o Romih. Je pa korektno, da se jih ne pokoplje po človeško, ker se je tako odločil neki Jankovič, ki je sin »tekovin« naše revolucije, kakor se je temu reklo v titoistični armadi. Če bi slovenski medijski prostor, ki je brezsramno enostranski, zagnal okrog prepovedi pokopa nasilno pobitih Romov na ljubljanskih Žalah tak hrup, kot ga je pred leti okrog romske družine Strojanovih v Ambrusu, bi ostanki teh žrtev komunizma že zdavnaj mirno počivali tam, kjer jim je mesto. A ker je Jankoviča in njegovo politiko potrebno zaščititi, ker se z njo ščiti komunistične zločine, pokop teh Romov ne zanima slovenske javnosti, ki se je prisiljena ukvarjati s sovražnim govorom, ker je tako ukazal Milan Kučan. Najbolj ostudno pri tem sovražnem govoru pa je to, da nam kriterije o tem postavljajo tisti, ki niso pripravljeni priznati sovražnih dejanj, kot so bile likvidacije nedolžnih ljudi med drugo svetovno vojno. Takrat so najprej nekoga označili za fašista ali farškega, za tem pa poslali likvidatorje, da so opravili svoj posel. Kdor teh sovražnih dejanj ne prizna in kdor ni pripravljen pokopati nasilno pobitih ljudi, naj vendarle utihne s tem poneumljanjem o sovražnem govoru.

V slovenski družbi praktično judovskega vprašanja nimamo, ker so jih nacisti ali pobili ali pa so pred njimi pobegnili. Marsikatera trgovska ali podjetniška družina, ki ji je uspelo preživeti nacistični teror, je po vojni bila pobita ali izgnana. Med njimi je zagotovo bila tudi kakšna judovska družina. A o tem ne vemo nič, vsaj v javnosti ne. To pa ni razlog, da bi morali mirno in nekritično gledati na sodobno izraelsko državo in njeno politiko apartheida. Pred leti je bil medijsko dnevno izpostavljen konflikt med Izraelci in Palestinci. Od kar imamo vojno v Siriji in islamsko državo, o Izraelu komaj kaj slišimo, razen če v Gazi leti kamenje in je tamkajšnjo mladež potrebno ukrotiti s kakšnim letalskim napadom. Kako in na kakšen način je vpletena sodobna izraelska država v bližnjevzhodni konflikt, se ne govori. Vsekakor pa je izraelski politiki dobrodošlo, če se piše in govori o Siriji, da oni v senci drugih konfliktov lahko uresničujejo svoje načrte, o širjenju ozemlja in izrivanju arabskega življa.

V zahodnih družbah je že nekaj časa ena od osrednjih tem enakost istospolnih parov s heteroseksualnimi pari. Na katerikoli mednarodni posvet prideš, ki ima kaj opravka s človekovimi pravicami, je to tema. Pa je to res najbolj pereča tema v zahodni civilizacijski orbiti? Zagotovo ne. Samo nekomu je v interesu, da s to temo prekrije veliko bolj usodne in pomembne teme. Ideologija sedemdesetih let prejšnjega stoletja, »otrok da, oče ne«, je rodila enostarševske soft generacije, ki so posledično vplivale na procentualno povečanje homoseksualnih oseb. O tem se ne sme govoriti, ker bi lahko matere samohranilke bile prizadete. A med njimi je potrebno razlikovati med neprostovoljnimi in tistimi, ki so takšno pot izbrale zavestno. A družba brez očetov in brez moških je posledica kombinacije seksualne revolucije oplojene s feminizmom. Pri nas z afežejefkami, ki so si postavile spomenik pod oknom ljubljanske nadškofije, zdaj pa vlačijo patra Strehovca na sodišče.

Kaj je za našo prihodnost bolj usodno, ali to, da se homoseksualne pare izenači v vsem s heteroseksualnimi ali demografsko vprašanje. Slednje je seveda v direktnem nasprotju s homoseksualnimi skupnostmi, ki demografskega vprašanja ne rešujejo ampak ga poglabljajo. Dve tako nasprotujoči si temi ne moreta biti hkrati na meniju mainstream medijev, to je razumljivo. Kakor je tudi razumljivo, da se v ta kontekst odlično integrira vprašanje multikulturnosti in internacionalizma. Saj si od slednjega mnogi obetajo tudi rešitev demografskega vprašanja. Za to lahko slišimo politike, ki nam pripovedujejo pravljice o odprti družbi, nič pa ne storijo, da bi doma zadržali tiste, ki smo jih izšolali in izobrazili z našim intelektualnim potencialom in davkoplačevalskim denarjem. Sodobni svet je priča neokolonializmu, ko si bogati lahko privoščijo, da najbolj dragoceno intelektualno in delovno silo privabijo iz manj razvitih okolij v svoje bogate firme. Tudi zahodni del Evrope je po padcu komunizma zapadel tej skušnjavi. Ker so imeli bistveno bolj razvito gospodarstvo kot bivše komunistične države, so iz njih uvozili na stotine izobraženega kadra, ki so ga seveda lahko bistveno bolje plačali, kot matične države. Tudi s tega zornega kota je upor proti Bruslju s strani Višegrajske skupine popolnoma razumljiv in na mestu. Na žalost je naša država izven tega in se hlapčevsko udinja zahodnoevropskim dekadentnim trendom. Slednje pa v vrednostnem smislu višegrajce potiska v Putinov objem, ker ga vidijo kot varuha najbolj primarnih človeških vrednot, katerih zaščitnik je pravoslavje tesno vezano na nacionalno državo.

Vsi voditelji, ki danes poudarjajo tradicionalne vrednote so v glavnem ožigosani s populisti. Vsak domoljub ni populist in vsak populist ni domoljub. Najprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, za koga so politični voditelji najprej postavljeni? Ali za svoj narod in državo, ali za globalni svet in tujce? Če Tramp reče, najprej Amerika, ima prav. Če pa to pomeni protekcionizem in egoistično iskanje samo svojih koristi, ne oziraje se na globalni svet, pa to ni prav. Znan je rek, misli globalno, deluj lokalno. To velja za slehernega politika, ki ga je njegovo ljudstvo in njegovi državljani izvolilo na ta položaj. Komu, če ne temu ljudstvu, je najprej odgovoren. Odgovoren je tudi širše in globalno, vendar na podlagi jasnih dogovorov in enakomerno razporejenih bremen. Že omenjeni pojav neokolonializma in migracije na drugi strani, kaže neenakopraven položaj mladih članic EU. Bogate članice vabijo v svoje države izobražene in za delo že usposobljene ljudi, migrante, ki so tako delavsko kot kulturno neznanka pa bi vsiljevali po načelu solidarnosti vsem. V primeru, ko gre za solidarnost v korist bogatih, se ti sklicujejo na njo. Ko pa gre za solidarnost z manj razvitimi pa se na to pozabi. In več ko bo nerazsodnega internacionalizma in multikulturalizma, več bo populizma. Te vrste polarizacija je odvisna od obeh ekstremov. Zgodovinsko gledano so prav ekstremi povzročali nasilne politične prevrate. Pri tem pa ne eni ne drugi niso bili nedolžni. Če že kritiziramo populizem pa še dajmo internacionalizem. Ne pa da se eno razume v kontekstu sovražnega govora, drugo pa v kontekstu humanitarnosti in civilizacijskih pridobitev.

V interesu globalnega sveta bi moralo biti, da ljudje lahko solidno živijo v okoljih, kjer so se rodili in kjer so vidne sledove zapustili njihovi predniki. Zahodni svet, ki živi v preobilju bi lahko bistveno več storil za nerazvite država po načelu pomoč za samo pomoč. Ne pa da se je več desetletij dolgo ujčkal v svojem lastnem egoizmu in abortivni miselnosti, zdaj pa v strahu za svojo prihodnost brezglavo uvaža migrante, ki imajo popolnoma drugi kulturni kontekst in ki se nikoli ne bodo integrirali v evropsko družbo po naših zahodnjaških predstavah.

Kako je Erdogan napovedal osvajanje Evrope? S pomočjo maternice. Pri nas pa se preganja tiste, ki bi otroka v maternici radi zaščitili. Dokler bomo pristajali na tabuiziranje vsega, kar se kuha v feminističnem loncu, nam ni pomoči. Ni nevarnost, da nam zavlada matriarhat ali patriarhat, vladati nam želi femiarhat. Moški in ženske vseh dežel združimo se!