Ljubljana, ponedeljek, 25. marec 2019, 02:42

Podnebne manipulacije

Blaž Lesnik
Foto © ARO

Po dobrih dveh tednih pogajanj so pogajalci skoraj 200 držav v soboto pozno zvečer sklenili podnebni vrh. Do dramatičnih podaljšanj v Katovicah ni prišlo, prav tako pa tudi ne do kakšnega posebnega presenečenja. Knjiga pravil vendarle je sprejeta, z njo se pariški sporazum in mednarodno sodelovanje nadaljujeta, hkrati pa bode v oči zanikanje ali vsaj zmanjševanje pomena znanstvenih poročil o segrevanju podnebja. Pri nas se medtem ukvarjamo s t.i. sovražnim govorom, ki se vse bolj razgalja kot navadna manipulacija. Gre za vprašanje, kdo bo glasnejši, prepričljivejši s podtikanji ali ustrahovanjem...

Eden od paradoksov modernega sveta se kaže v tem, da ima človeštvo po eni strani skoraj neomejene možnosti za povezovanje in sodelovanje, hkrati pa se življenje odvija v vedno bolj zaprtih skupinah, recimo jim kar mehurčki. V njih člani drug drugega podpirajo v istih skupnih idejah, čehljajo se za ušesi in pihajo v isti rog. Ko pa se v njihovem krogu pojavi nekdo iz drugače obarvanega mehurčka, se zgodi takojšen organiziran napad nanj in na njegove ideje. Če smo pozorni na prebrisano sestavljene algoritme družbenih omrežij, ki nam samodejno predlagajo izbire po »našem okusu«, nam je lahko pojav mehurčkov in polarizacije v globalni družbi še bolj razumljiv. Tako trditve, kot so: podnebnega segrevanja ni, saj smo na robu nove ledene dobe, okoljevarstveniki grozijo in si izmišljajo stvari, da lahko črpajo kupe denarja za svoje delovanje, problem je preveliko število prebivalcev na Zemlji..., hitro dobijo svoje privržence in mirno povozijo vse, do česar se je dokopala znanost. Ali prosto po predsedniku ZDA Trumpu: »Moj sorodnik je bil znanstvenik, zato imam naravni čut za znanost«. Na drugi strani Nasin znanstvenik pravi: »Bolj smo prepričani v to, da toplogredni plini povzročajo podnebne spremembe, kot pa, da kajenje povzroča raka.«

Seveda znanost še zdaleč ne daje vseh odgovorov, prej odpira nova vprašanja. A ko se izza govornih pultov in iz predavalnic preselimo v realno življenje tistih, ki že pošteno občutijo posledice podnebnih sprememb, se perspektiva spremeni. Ne gre namreč več za tehtanje enih in drugih argumentov, ampak za življenjske zgodbe. Ker sem imel priložnost osebno spoznati podnebne romarje, se me je toliko bolj dotaknila zgodba Filipincev, ki so preživeli supertajfun pred petimi leti. Na stotisoče ljudi je v osrednjih Filipinih občutilo katastrofalno neurje s hitrostjo vetra 350 km na uro in mnogi so v njem izgubili vse: svoje najdražje, streho nad glavo... Ko človek posluša osebno izpoved nekoga, ki je organiziral 1500 km dolgo peš romanje od Vatikana do Katovic, da bi sporočil svetu svojo zgodbo, ne more ostati hladen (segrevanje gor ali dol!). Filipini so zgolj ena od držav, ki k izpustom toplogrednih plinov prispevajo bistveno manj kot marsikatera izmed razvitejših držav, a že zdaj trpijo veliko hujše posledice. Gre za etični problem. Podnebna pravičnost namreč predpostavlja, da nismo vsi enako krivi in pri blaženju bi morali to upoštevati. Kdor si zatiska ušesa, to dela zaradi svoje ležernosti in koristoljubja.

Vsekakor gre za neke vrste evolucijo, pri spopadanju s podnebnimi spremembami, ki so velik izziv za svetovno skupnost pa tudi vsakega posameznika. Ko sem se pogovarjal s podnebno romarko Louise iz Francije, je povedala, da ne potuje z letalom. Zavestno se je odločila za okolju prijaznejše oblike prevoza, prav tako je zavrnila zeleni čaj, ker ne uživa ničesar, kar ni iz lokalne pridelave. Morda drastični ukrepi, a brez njih, pravi, ne bo rešitve. Pri okoljskih vprašanjih se namreč zelo hitro znajdemo na spolzkem terenu. Mnogi vplivneži, ki potujejo, da o tem pišejo na omrežjih, se radi trkajo po prsih, kako so ekološki, ko na svojih številnih letih po svetu ne uporabljajo plastenk za enkratno uporabo in tako prispevajo k boljšemu svetu brez plastike. Drugi oglašujejo superživila iz tretjega sveta, ki so morala prav tako prepotovati na tisoče kilometrov, da jih lahko uživamo. Zelo neprijetno je človeku, ki je navajen na vse udobje sodobnega življenja razmišljati o varčevanju, skromnosti in spremembi navad. A septembrsko poročilo medvladnega panela za podnebne spremembe je jasno: brez radikalnih ukrepov omejitve segrevanja nad 1,5 stopinje C ni mogoča.

Papež Frančišek je o tesni povezavi med okoljem in ubogimi, med našim vsakdanjim ravnanjem in sočutjem do stvarstva pred tremi leti napisal okrožnico o skrbi za skupni dom. Mladi romarji so jo skupaj z molitvami z vsega sveta ponesli iz Vatikana v Katovice. Prav mladi so s svojimi sporočili svetovni skupnosti na podnebnem vrhu nastavili najprepričljivejše ogledalo, spomnimo se samo švedske šolarke, ki je več tednov v tišini protestirala pred parlamentom v središču Stockholma: »To delam zato, ker vi odrasli uničujete mojo prihodnost«, je pisalo na njenih letakih. Takšna odločnost bi prišla prav tudi pri nas, denimo pred TEŠ6 v Šoštanju, če se spomnimo le najbolj zavoženega energetskega projekta Slovenije. Prepoznavati manipulacijo in iskati resnico je še vedno ena od prednostnih trajnostnih nalog v zelenem raju pod Alpami. To pa ni bilo lahko niti v Jezusovih časih, kaj šele danes. Čez teden dni bo nova priložnost, da bi sporočilo Novorojenega bolje razumeli kot oblastniki in veljaki pred 2000 in nekaj leti.

 

Ne spreglejte: