Ljubljana, torek, 20. november 2018, 16:51

Vrhovna sodnika Zobec: Svoboda govora je kri demokracije

Jan in Barbara Zobec v studiu
Foto © ARO

"Demokracija je samo mrtvo okostje, če je ne poganja svoboda izražanja."

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, smo gostili vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca. Spregovorila sta o pluralizmu, svobodi govora, komentirala pa sta tudi poročilo sveta Evrope o pravosodnih sistemih, predvsem tisti del, ki se nanaša na Slovenijo. Vrhovni sodnik Zobec je na to temo za portal IUS-INFO napisal tudi poseben komentar, ki ga prilagamo v nadaljevanju.

Pluralizma je v Sloveniji zelo malo in slovenska družba je izrazito nepluralna, je pojasnila Barbara Zobec. »Že na naravno danost je Slovenija majhna in vsaka pluralnost, je tako izpostavljenost. Tudi zgodovinsko gledano nismo bili nikoli v središču dogajanja. Nimamo urbane miselnosti, kjer se lahko to razvoje. Če pa k temu prištejemo še totalitarno preteklost, smo tam, kjer smo.«

Opozorila je pri tem tudi na dominantne medije, ki določene skupine zasmehujejo in se nepluralnost še bolj krepi. »Medije in režim moti samo netolerantnost do migrantov, a imamo nestrpnosti tudi do katoličanov, podjetnikov, zgodovinarjev,« opozarja Zobčeva. »Svoboda govora je hrbtenica in temelj vsake demokratične družbe. Brez svobode govora ni demokracije.«

Tudi Jan Zobec je spomnil, da je svoboda govora »kri demokracije in kri pluralne demokratične širokomisleče družbe. Tolerantnost, pluralizem in širina duha je mantra, ki jo ponavlja evropsko sodišče, tako rekoč v vsaki sodbi, kjer gre za vprašanje svobode izražanja. Zanikati to pravico je nekaj najbolje elementarnega človeškega v vsakomur od nas. Demokracija je samo mrtvo okostje, če je ne poganja svoboda izražanja. Svoboda govora je vezana na pluralizem družbe. In ravno zato, ker je vsak od nas drugačen, mora spoštovati drugačnost drugega. Vprašanje svobode izražanja je najobčutljivejše področje, kjer se lahko zalomi in lahko hitro pridemo iz svobodne demokratične družbe v avtoritativno ali celo totalitarno.«

Jan Zobec - Krivosodje

V zadnjem času je justična propaganda v polnem zamahu. Mainstream mediji objavljajo intervjuje z mladimi, a vplivnimi osebami sistema, pred tem se je Odbor DZ za pravosodje seznanil z letnim poročilom o delu sodišč in Sodnega sveta, zadnji teden prejšnjega meseca je, kot beremo v medijih, »predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič gostil novo ministrico za pravosodje Andrejo Katič, s katero sta spregovorila o ključnih točkah delovanja sodstva«, nato pa ga je kot govorca gostilo ADP na etičnem simpoziju pred Rdečo mašo. Daroval je predavanje s pomirjujočim naslovom »Slovenska sodišča – ugled in zaupanje v javnosti«. Mašo za pravnike in vse javne uslužbence v zakonodajni, izvršilni ter sodni veji oblasti, ki je sledila, je daroval dr. Tadej Strehovec.

Uradno sporočilo teh dogodkov je klišejsko in v strnjenem naslednje: Najprej, stanje v sodstvu je dobro, boljše kot včeraj. A vendar, slabše, kot bo jutri. Zakaj? Zato, ker tako kažejo številke, ki merijo količino opravljenega dela, pripad zadev, sodne zaostanke, ki sploh niso več sistemski problem in tako, bla bla bla naprej. In drugič, v jasnem podtonu, ker smo za vse to zaslužni predvsem mi, sodniški novi razred – ki zna sodnike in drugo osebje po birokratsko priviti, kot je treba, da dajo vse od sebe. Štejejo torej samo številke, storilnost, količina – predvsem pa tisti, ki so zadolženi za organizacijo proizvodnega procesa in meritve produkcije. Edino, kar kvari nališpano sliko uspešnosti, je ugled in zaupanje javnosti v sodstvo. Čemu vendar javnost ne zaupa sodstvu, zakaj ima ta institucija tako nizek ugled, od kod ta grda diskrepanca, kaj jo je prineslo, od kod je le prišla?

Pogled na grafikone, ki jih izrišeta Justice Scoreboard 2018 in Eurobarometer za isto leto, pokaže pravo, t.j. v EU kontekst umeščeno sliko slovenskega sodstva. Glede zaupanja v neodvisnost sodnikov smo pri dnu, glede investicij v sodstvo v samem vrhu. Po zaupanju javnosti nas prekašata celo »zloglasni« Poljska in Madžarska, po absolutnem znesku, ki je glede na glavo prebivalstva namenjen sodstvu, pa smo pred Dansko, katere sodstvo je evropski prvak v zaupanju javnosti. Z drugimi besedami, povprečen slovenski državljan za delovanje sodstva odšteje precej več, dobi pa bistveno manj kot Danec (ki je že itak bogatejši od povprečnega Slovenca). Iz tega najbrž ni težko potegniti sklep, da je denar, investiran v slovensko sodstvo slabo naložen ali napačno porabljen, saj vsakdo ve, da se povprečen slovenski sodnik ne po plači niti po delovnih pogojih in administrativno tehnični podpori niti približno ne more meriti z danskim kolegom, kjer za manj denarja, a v boljših pogojih (,logično,) naredijo bistveno več in bolje. Pogled na podatke o uspešnosti ustavnih pritožnikov pred Ustavnim sodiščem in v Strasbourgu zaokroži sliko. Od 353 sodb, ki jih je ESČP do sedaj izdalo zoper Slovenijo, je v 329 primerih ugotovilo kršitev vsaj ene od človekovih pravic, medtem ko je Ustavno sodišče samo v lanskem letu ugotovilo kršitev človekovih pravic v kar 82 zadevah, kar je daleč največ v zadnjem desetletju.

Zato slovenski sodniški novi razred in njegova suita – od krojačev predsednikovih novih oblačil, izumiteljev »popolne pravičnosti slovenskih sodišč«, prek šefov robustne, a impotentne informacijske mašinerije in snovalcev priročnikov »Sodimo skupaj«, do preštevilnih piarovcev svojega dela očitno ne opravlja tako, kot se želi prikazati javnosti. Ljudi neuspešno prepričuje, naj sodstvu zaupajo, v odmevnih kazenskih primerih ne zna pojasniti, od kod, zakaj, čemu hude kršitve človekovih pravic in serijski ter nepojasnjeni odstopi od ustaljene sodne prakse (npr. Patria, Kangler), in končno tudi nič ne reče, zakaj tako visok uspeh z izpodbijanjem sodb pred Ustavnim sodiščem in ESČP.

In potem se kar na lepem pojavi grozna beseda »krivosodje« - rojena iz radikalnega nezaupanja v sodno institucijo. A priljubljena in rada izrečena na obeh straneh – tako pri tisti, ki jo je skovala, kot pri zagovornikih onih, na katere leti. Prva zmerja, druga z njeno pomočjo obtožuje tiste, ki z njo obkladajo, češ, poglejte kakšen poden so. Mladi predsednik Slovenskega sodniškega društva ima najbrž prav, ko v intervjuju na novinarjevo vprašanje o »politično-ulični gonji proti 'krivosodju'« odgovori: »Sodniki smo prizadeti, ker se o nas ustvarjajo neki neresnični predsodki, kljub temu, da se trudimo delati predano in odgovorno.« Ja, tudi jaz sem prizadet – tako kot velik del sodnic in sodnikov, ki odgovorno, vestno in predano opravlja svoj poklic. Vendar, da ne bo nesporazuma, nisem prizadet zaradi same oznake. Ta je pač del svobode izražanja in kritike sodstva, kot jo poznajo vse zahodni demokratični paradigmi pripadajoče družbe. Poglejte samo večtisočglave množične, s čustvi nabite demonstracije zoper sodnika Kavanaugha na Kapitolskem griču pred Vrhovnim sodiščem in Kongresom, kjer je mrgolelo transparentov – med drugim z napisi »Kavanaugh laže«. Sodniki moramo prenesti kritike, tudi če so grobe, pretirane, šokantne in celo žaljive. Zato, kot pravim, etiketa »krivosodje« me s tega vidika ne moti – ali bolje, me vsaj ne sme motiti. Je pač simptom nečesa.

Me pa še kako moti, jezi in besni nekaj drugega – tisto, kar za to oznako stoji, kar jo je rodilo, skovalo in česar, roko na srce, logična posledica in simptom je. Tudi, ko gre za »politično-ulično gonjo« proti sodstvu, se moramo enkrat nehati sprenevedati, da nič ne vidimo, nič ne slišimo in nič ne vemo. V resnici le nočemo videti in si priznati, da so skovanko sprovocirala čisto konkretna ravnanja čisto konkretnih sodnikov – in ne sodstva, kar tako, nasploh. Zgodovinska geneza žgoče besede pokaže, da za njo stojijo imena določljivih sodnikov, katerih ravnanja v nekaterih izpostavljenih kazenskih procesih vzbujajo hudo nelagodje in pomisleke, vendar ne v njihovo nezmotljivost – zmotljivost je sestavni del človekove narave - , pač pa, in v tem je prepadna razlika, v njihovo dobrovernost. Preveč sistematična so, preveč tudi za laika očitno napačna, vse preveč med seboj usklajena in neprikrito usmerjena k istemu cilju, da bi razumen človek lahko še naprej naivno verjel, da je vse skupaj le čudno naključje ali nesrečna posledica elementarnega nepoznavanja in nerazumevanja abecede prava. Ne gre za nekakšna prefinjena pravniška tehtanja, za neke brez-hiperspektičnega-pravniškega-mikroskopa-težko-zaznavne-nianse v razumevanju hudo zapletenih pravnih institutov, ali za procesne finte in zdrse, ki se lahko vsakomur zgodijo. Ne, nikakor, ne! V teh, vsem dobro znanih primerih, od katerih sem, še kot ustavni sodnik, zelo od blizu spoznal vsaj enega, gre za nezaslišano, brutalno in sistematično nespoštovanje človekovih pravic, ki se na koncu okrona s kardinalno kršitvijo pravice do prostosti, gre, na primer, za kar štiri simultane odstope od ustaljene sodne prakse v eni sami zadevi – ki se vsi iztečejo v kršitev človekove pravice s hudimi, nepopravljivimi posledicami za prizadetega, za njegovo družino in na koncu za demokratičen proces v državi.

Pa to še ni vse. Kot smetana na torti pridejo posebni efekti – npr. s kakšnim čustveno pregretim pogromaškim grmenjem na Dnevih sodstva ter nato s permanentno objavo te sramote na spletnih straneh najvišjega sodišča v državi, z vabljenjem tožilca, da pred zbranim sodniškim občinstvom na istem dogodku v odprti zadevi nastopa ex parte, z intervencijami za nadzor nad delom tožilca, ki si je upal zavreči ovadbo za dejanje, ki sploh ni kaznivo dejanje, in čemur je nato sledila krivična obsodba (več o tem v kolumni Telefonska justica po slovensko, 30. 4. 2018), pa potem plagiranje, javno laganje, tajno vstavljanje neresničnih podatkov v sodničino personalno mapo v času, ko kandidira na višje sodniško mesto, protiustavno vdiranje v zaprto zasebno pošto sodnika in še marsikaj.

Zato je skrajni čas, da se sodniki prenehamo zaganjati v simptome in jamrati zaradi etikete »krivosodje«, ki je samo bistroumna ljudska, ali, kot je rekel tisti novinar, »politično-ulična« ustreznica fenomena, ki mu profesor Avbelj še kako utemeljeno pravi klinično mrtvo sodstvo, ter se raje ozremo vase, predvsem pa medse, snamemo plašnice in prepoznamo konkretna imena, zaradi katerih se upravičeno izrekajo »ulične«, v resnici pa čisto zdravorazumske in na empiričnem izkustvu utemeljene oznake »krivosodje«. Prej, ko bo to narejeno, prej bo ta etiketa, po dolgem in počez prilepljena na vse, odpadla z velike večine sodnic in sodnikov, ki si je ne zasluži in do katerih je krivična ter obvisela le na tistih nekaj, ki so si jo s svojimi rabotami pošteno prigarali. S tem bo narejen prvi in najtežji, a odločilen korak k defibrilaciji klinično mrtvega sodstva in k vzpostavljanju pravno urejene države. Skrajni čas je, da sodnice in sodniki odločno stopimo v bran svojemu poklicu, poklicni integriteti ter končno tudi svojemu osebnemu ugledu in prenehamo biti talec nekaterih, ki so ugrabili institucijo, jo posilili in razkrojili pravno državo. Skrajni čas je, da se njihovemu početju brezkompromisno upremo. In skrajni čas je, da se zavemo, da sodstvo, kot pravi čikaški profesor Vermeule, ni »to«, ampak so »oni«, torej smo sodstvo mi, posamezni sodniki (The Judiciary is a They, Not an it: Two Fallacies of Interpretive Theory (September 2003). U. of Chicago, Public Law Working Paper No. 49), ter da je na koncu odgovorna vsaka sodnica in vsak sodnik– tudi za tisto, česar ni storil/a.

Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi (se pravi, kogarkoli, ki mu krivda ni dokazana z ustavno zapovedanim standardom »onkraj razumnega dvoma«) pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostaja niti prazna, mrtva lupina. Država s podivjanim ali samovoljnim sodstvom, ki z zlorabami in s pravnimi manipulacijami mrcvari ljudi, ki se ji zdijo moteči, ni nič manj nevarna od predpravnega stanja, kjer je vsak v vojni z vsakomur. Morda je celo nevarnejša od tolp, ki, četudi podivjane in razčlovečene, nikoli ne morejo biti tako vsemogočne in tako omnipotentne, kot je lahko državni aparat.

Sodniki, ki zlorabljajo pravo, svoj položaj in funkcijo, zato niso niti približno primerljivi s tistimi, ki zamujajo s pisanjem sodb, ne zmorejo (morda tudi zaradi hude bolezni) količinsko izpolniti pričakovanega obsega dela, ali imajo (upravičeno ali neupravičeno) predolg jezik. Pa vendar bo zoper take – ali nekaj njih - uveden disciplinski postopek, nikoli pa zoper kako korifejo, »crème de la crème slovenske justice«, za katero obstajajo močne indikacije o zlorabi poklica, ki prakticira telefonnoye pravo in zrihta pravnomočno obsodbo nedolžnega. Prvi korak defibrilacije klinično mrtvega sodstva je zagon do sedaj impotentnega in asimetrično delujočega imunskega sistema – disciplinskih organov ter še kakih drugih, takih, ki se odzivajo na 257. člen KZ-1. Nizek ugled slovenskega sodstva in njegov slab glas je posledica nedelovanja imunskega sistema – sodstvo ni sposobno prepoznati imen, ki stojijo za vsemi prej nakazanimi kršitvami, zelo verjetno zlorabami sodniške službe ter te nosilce sodne oblasti, četudi nekatere z več kot četrt stoletno zamudo, izločiti iz sodniških vrst.

Naj zaključim z drobno anekdoto z nedavne, tako rekoč familiarne zaprisege novega vrhovnega sodnika ZDA Bretta Kavanaugha. Na komornem dogodku so se (poleg njegove družine) in predsednika Robertsa zbrali sodnici iz liberalnega tabora Ruth Bader Ginsburg in Elena Kagan ter konservativna sodnika Clarence Thomas in Samuel A. Alito Jr.. Sodnik Thomas, katerega potrditev v Senatu leta 1991 je na enak način (a manj silovito) polarizirala nacijo, kot jo je ta, ki smo ji bili priča v zadnjih tednih, je v spomin priklical besede, ki mu jih je takrat ob isti priložnosti izrekel sodnik Byron White: »It doesn’t matter how you got here. All that matters now is what you do here.« Še kako velja tudi za koga na Tavčarjevi 9. 


Ne spreglejte: