Ljubljana, nedelja, 16. december 2018, 02:14

Kaj storiti, ko ni več poti naprej?

0:00
0:00
Delavnica v Stični
Foto © Marjana Debevec

Smo v mesecu, posvečenem mladim. Vesoljna Cerkev namreč na sinodi preko svojih predstavnikov škofov govori o njihovih potrebah, hrepenenjih, pa tudi stiskah in težavah. Pri nas v Sloveniji je bil nekakšen uvod v sinodo tudi že tradicionalni festival Stična mladih. Tam je na eni od delavnic svoj zgodbo podelila tudi Petra Kmet, danes poročena in mati petih otrok. Nekoč pa...

Petra, kako se spominjaš obdobja odraščanja?

Zame je bilo to obdobje zelo težko, saj sem se poleg svojih kompleksov in strahov morala soočiti tudi z ločitvijo staršev in razpadom naše družine, kar je močno vplivalo name. Ker sta imela starša sama s seboj in z deljenjem premoženja veliko skrbi, mi nista posvečala pozornosti, zato sem se v družbi želela uveljaviti na neprimeren način. Namenoma sem motila pouk, se smejala in klepetala pri maši – najpomembneje se mi je zdelo, da me je kdo opazil in česar nisem dosegla s primernim obnašanjem, sem dosegla z neprimernim.

Kako si doživljala prepire med staršema?

Prepiri so me od nekdaj zelo prizadeli in želela sem narediti vse, da bi rešila situacijo. Ker sta si moja starša že v zakonu bolj prizadevala doseči svoj prav, kot osrečiti drugega in najti kompromis, so se konflikti le še zaostrili. Meni je bilo ob tem zelo težko, saj sem že kot najstnica videla rešitev za vsak njun problem. Ko se npr. nista mogla dogovoriti, kdo bo v kakšni meri plačeval račune, sem jima jaz vse izračunala, glede na to, koliko prostora kdo uporablja, a tudi to ni pomagalo. Zdelo se je, da ne želita rešiti situacije.V nekem trenutku sem razumela, da svojim staršem ne morem pomagati, da sta odrasla in se sama odločata, kakšne odnose bosta gradila in da moram poskrbeti zase in se truditi, da bom sama imela z drugimi takšne odnose, kot se mi zdi prav.

Si kdaj pomislila na to, da bi pobegnila od vsega tega in si celo vzela življenje?

Zaradi situacije, v kateri sem živela, sem se začela spraševati, kakšno življenje si želim imeti sama. Začela sem opazovati zakonce in v vsem sorodstvu in soseščini nisem našla para, za katerega bi lahko rekla, da mu je lepo biti skupaj. Vsi so se namreč ločili, kregali ali pa se sploh niso pogovarjali med seboj. Zato sem sklenila, da se ne bom nikoli poročila. Ko sem ob sobotah slišala trobljenje svatov, sem si vedno mislila: »Me prav zanima, če bodo takole trobili, ko se bosta ločevala.« Zame tudi lepi trenutki in zabave niso imeli nobenega smisla več, saj sem vedela, da se vsaka lepa stvar enkrat konča. Ko sem tako razmišljala o svoji prihodnosti in smislu življenja, sem bila vse bolj prepričana, da nima smisla živeti. Da se bom vse življenje trudila za to, da bom na koncu umrla, torej bi bilo bolje umreti čim prej. Večkrat sem resno razmišljala o samomoru in bila sem trdno prepričana, da ga naredim, malo zato, da se rešim in malo zato, da dam misliti svojim staršem – morda pa potem zaživita drugače in bosta morda potem več ljubezni posvetila vsaj moji sestri. Nikdar nisem slišala ali pomislila, da bi bil to greh, a vendar le zaradi vere v Boga nisem tega nikoli storila. Odločena sem namreč bila, da se moram na smrt dobro pripraviti, da bi prišla v Nebesa in ker nisem bila nikoli dovolj pripravljena, tega nisem nikdar izvedla.

Kje pa si našla voljo, da si se borila naprej?

Na srečo me je naš duhovnik v tem obdobju povabil na duhovne vaje Gibanja fokolarov, kjer sem odkrila, za kaj se splača živeti in da je življenje nekaj čudovitega kljub trpljenju, ki pride zraven. Tam sem namreč spoznala ljudi, ki so imeli ravno tako svoje težave in slabosti, a so se vedno znova trudili in skušali živeti tako, kot nas uči Evangelij. Zame je bila to prav posebna izkušnja, saj sem se prvič v življenju počutila popolnoma sprejeto in ljubljeno. Tudi jaz sem se odločila, da bom skušala ljubiti druge in to je osrečilo predvsem mene.

Petra Kmet in Vojko Gašperut na delavnici v Stični
Petra Kmet in Vojko Gašperut na delavnici v Stični


Kaj predlagaš nam, da storimo, če vemo za koga, ki se je znašel v podobni stiski? Ga je bolje pustiti pri miru?

Prepričana sem, da si vsi ljudje želimo ljubezni, čeprav so nekateri tako ranjeni, da sočloveka in pozornost zelo očitno zavračajo, a taki jo potrebujejo še bolj. Spomnim se, da tudi sama nisem želela sprejeti prijateljev, ki so mi želeli voščiti za rojstni dan – namenoma sem zaklenila vso hišo. Nisem se počutila vredno, da bi me kdo imel rad. Mi je pa zelo veliko pomenilo, da so mi pred vrati pustili listek in darilce. Verjetno je meni ta pozornost pomenila veliko več kot marsikomu, ki z veseljem sprejme in se zahvali.

Si imela potem zaradi tega nezaupanja v življenje, ki si ga doživljala v otroštvu, težave pri gradnji odnosa s fantom?

Ja, mislim, da izkušnje iz otroštva vedno vplivajo na naše življenje, a je od nas odvisno v kolikšni meri pozitivno in v kolikšni negativno. Zelo sem bila previdna, preden sem se podala v partnerski odnos. In ko je prišlo do konflikta, se mi je zrušil ves svet, počasi pa sem po več uspešno rešenih konfliktih dobila zaupanje, da se da vse rešiti, če je želja in ljubezen. Še vedno me močno stisne, kadar pride do nesoglasja, a se vedno spomnim, da sva že toliko konfliktov rešila, pa bova tudi tega. Ker sem se bala konfliktov, sem tudi pogosto molčala, kadar me je na možu kaj motilo, kar pa se je vedno izkazalo za napako, ker me je vse bolj obremenjevalo in se je nazadnje pokazalo tudi na odnosu. Ker je mož bil vedno razumevajoč in me je spodbujal, sem se čedalje lažje odprla, še danes pa mi ni enostavno. So pa tudi prednosti, bila sem bolj previdna, resnično veliko vlagam v odnos, hodila sva na predzakonsko in zakonsko skupino …

Včasih se zgodi, da želimo ljubezen drugega kupovati – tudi s perfekcionizmom. Kako najti vrednost v samem sebi, da bom lahko dar tudi za drugega?

Tega se še učim, še vedno sem preveč perfekcionistična, vsem bi želela ustreči in vse narediti najbolje, pa ne gre. Meni pomaga, da se spomnim, da me ima Bog neizmerno rad točno takšno kot sem in ne glede na to kaj naredim. Njegova ljubezen ni pogojena z mojimi dejanji. Torej mi ni treba storiti prav ničesar, da bi si zaslužila njegovo ljubezen. Ker pa mi izkazuje svojo ljubezen, se bom tudi jaz trudila razveseliti njega in ljudi okoli sebe – kolikor je pač v moji moči. Bog namreč točno ve, koliko moči in talentov in časa mi je dal, z ostalimi se pa ni vredno obremenjevati.

Hvala Petra!

Mladi so pozorno prisluhnili pričevanjem
Mladi so pozorno prisluhnili pričevanjem



Ne spreglejte: