Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 19:27

15. obletnica smrti Božjega služabnika Antona Strleta

Anton Strle
Foto © RKC

V župnijski cerkvi Vseh svetih na Žalah v Ljubljani je bila sinoči obletna sveta maša ob 15. obletnici smrti Božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta. Ob somaševanju duhovnikov jo je daroval murskosoboški škof Peter Štumpf. V pridigi je poudaril, da prof. Strletu ni bilo pomembno, da je bil bogoslovni učenjak, temveč kako je svoje velike duhovne ter intelektualne darove uporabljal za širjenje Božje slave.

Ob jubileju so se v župnijski cerkvi na Žalah ob obletnici njegove smrti zbrali mnogi, ki so ga poznali. Ob škofu Petru Štumpfu se je zbralo še nekaj duhovnikov, da bi skupaj molili za Strletovo beatifikacijo. Škof Peter je že na začetku pridige spomnil zakaj so se zbrali: »Sveta maša na spominski dan ponižnega trkanja sedaj že Božjega služabnika duhovnika in profesorja dr. Antona Strleta na vrata Očetove hiše v nebesih, je naše zahvaljevanje Bogu, da je Cerkvi na Slovenskem milostno naklonil tega svetniškega duhovnika, ki je postal razodetje Jezusovega milostnega sklanjanja bogoslovcem, duhovnikom in mnogim drugim vernim ter celo nevernim ljudem

»V svojem duhovniškem življenju je profesor Strle izpričal svojo vero, ljubezen do duhovniškega poklica in zvestobo Cerkvi,« je v pridigi dejal murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je ob somaševanju postulatorja postopka za beatifikacijo Antona Strleta Andreja Piša in drugih duhovnikov daroval mašo, po maši pa skupaj z verniki molil na Strletovem grobu. Ob obletnici smrti sta izšli knjižica z devetdnevnico k božjemu služabniku Antonu Strletu in podobica z molitvijo za njegovo beatifikacijo, saj kot je dejal postulator Pirš, »je treba Božje služabnike poznati, jih posnemati in se jim priporočati«. Proces za beatifikacijo Antona Strleta po Pirševih besedah poteka na škofijski ravni. Želijo pa si, da bi ga na tej ravni v letu dni sklenili in bi se nato potrebno gradivo poslalo v Rim na kongregacijo za svetnike, poroča Družina.

Po maši so zbrani odšli še na duhovniški del pokopališča Žale, kjer je bilo na Strletovem grobu krajše bogoslužje.

Anton Strtle je umrl v sluhu svetosti 20. oktobra 2013.

Zbrani ob Strletovem grobu
Zbrani ob Strletovem grobu

Božji služabnik Anton Strle se je rodil med prvo svetovno vojno v kmečki družini v naselju Osredek, župnija Sveti Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen med drugo svetovno vojno. Po njej je bil trikrat v zaporu, kar je načelo njegovo zdravje. 1956. leta je začel predavati na teološki fakulteti dogmatiko, hkrati pa je bil ves čas na različne načine dejaven tudi v dušnem pastirstvu. Še posebno se je odlikoval v zvestem spovedovanju. Bil je človek izredne delavnosti, hkrati pa tudi človek molitve. Še dan pred smrtjo je maševal in spovedoval. Umrl je 20. oktobra 2013. Naslednje leto se je uradno začel postopek za njegovo beatifikacijo.

Postulator Andrej Pirš
Postulator Andrej Pirš

Pridiga škofa Štumpfa pri sveti maši ob 15-letnici smrti Božjega služabnika dr. Antona Strleta

Spoštovani bratje in sestre!

Sveta maša na spominski dan ponižnega trkanja sedaj že Božjega služabnika duhovnika in profesorja dr. Antona Strleta na vrata Očetove hiše v nebesih, je naše zahvaljevanje Bogu, da je Cerkvi na Slovenskem milostno naklonil tega svetniškega duhovnika, ki je postal razodetje Jezusovega milostnega sklanjanja bogoslovcem, duhovnikom in mnogim drugim vernim ter celo nevernim ljudem.

V svojem duhovniškem življenju je Božji služabnik Anton Strle lepo izpričal svojo vero, ljubezen do duhovniškega poklica in zvestobo Cerkvi. Pri tem nam je razkrival dušo, posvečeno v Svetem Duhu, ki jo vodi Mati Marija. Takšno duhovniško življenje pomeni izjemno naravno in duhovno zrelost. Božjemu služabniku Antonu Strletu ni bilo pomembno, da je bil bogoslovni učenjak, temveč kako je svoje velike duhovne ter intelektualne darove uporabljal za širjenje Božje slave. Za ta način služenja se je odločil povsem zavestno. Da bi to zmogel, je v soboto 18. decembra 1943, na dan zagovora svoje doktorske disertacije, v ljubljanski stolnici, pred podobo Marije Pomagaj, sklenil, da bo to Marijin doktorat. Zavedal se je, da je od Boga prejel mnogo darov. Ni hotel biti med telesno in duhovno mrtvimi. S prizadevnostjo za svetost in za izvrševanje apostolata, je Bogu hotel izkazovati svojo hvaležnost.

Kdor se je srečal z njim, se je vedno moral zamisliti o sebi: Kakšen sem? Je še v meni vera, ki močno žari ali pa samo še tli?Božji služabnik Anton Strle je bil kakor topilec in čistilec srebra. Predvsem bogoslovce in duhovnike je očiščeval pepela mlačnosti in zarjavelosti malodušja. Kako bi lahko prostodušno prezrli njegove skoraj vsakodnevne romarske sprehode k Marji Pomočnic na Rakovnik, kamor se je z dežnikom v rokah odpravljal kar čez Golovec?

Kot salezijanski bogoslovec sem ga često srečal pri Lurški votlini na Rakovniku ali pa ko je vstopal v cerkev. Ta srečanje so bila bežna, vendar zelo pozorna. Čeprav ni veliko govoril, je zmeraj izkazoval pozornost in zanimanje kdo sem, kako študiram, koliko let imam še do nove maše… Salezijanski predstojniki so nas bogoslovce vzgajali v prepričanju, da to, kar reče prof. Strel drži kot pribito, zato ker to prihaja od Božjega uma. Zdrav teološki nauk, ki mu je dajalo verodostojnost njegovo svetniško življenje je največ, kar lahko prejme bogoslovec od svojega profesorja.

Evangelij, ki smo ga pravkar brali, nam razkriva občutljivo človeško ranljivost: ošabnost, ki povzroča razdore. Strle se je s ponižnostjo zavaroval pred ošabnim rivalstvom, ki ga tudi takrat ni bilo malo v akademskih in drugih kulturnih krogih. Tako je ostal neobremenjen, prost in zato profesor z moralno avtoriteto, ki ji ni bilo mogoče oporekati. S ponižnostjo in globokim umom se je tako izoblikoval v kristalno čisto osebnost, skozi katero so lahko prosto in prelepo sijali žarki Božje modrosti, ki vsem daje pravo spoznanje o Resnici in večni Lepoti.

Evangelij nam je pravkar dal sporočilo, da so s ponižnostjo in razdori imeli težave tudi apostoli. Jezus je šel v Jeruzalem, kjer bo obsojen na smrt, bičan, s trnjem kronan in križan. Apostoli so to dobro vedeli, saj jim je Jezus že prej to kar dvakrat povedal. Kljub temu so apostoli upali, da bo Jezus spremenil svoj načrt in se prepustil slavi tega sveta, tako da bo postal kralj, ki bo obvladoval vse ljudi. Jakob in Janez, po krvi brata, od Jezusa zahtevata, da bi bila prva in najvišja v nebesih. Še tam bi rada poveljevala drugim. Prvi razkol v Cerkvi se je tako zgodil pred Jezusovimi očmi: Janez in Jakob sta se postavila proti drugim desetim apostolom. Šlo je za prva mesta v zboru apostolov: kdo bo večji in pomembnejši od drugih.

To je bil boleč začetek zdrah in prepirov v Cerkvi, ki jih povzroča ošabnost. Ko nekdo hoče biti več kot drugi, takrat se prične razkol. Niti demokratičnost in toleranca tega razkola ne moreta odpraviti, zato ker nista dovolj močni, da bi lahko odpravili egoizem. Miselnost tega sveta se je pretihotapila že med apostole in v poznejših stoletjih je ta miselnost dobila svoje zelo jasne izraze v prevladi, v posedovanju (prim. Mr 10, 35-45).

Božji služabnik Anton Strle je dobro poznal sebe in gotovo tudi nevarnosti, v katere bi lahko zataval kot profesor. Zavedal se je vplivov, ki so jih tedanje komunistične oblasti hotele imeti tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Za seboj je že imel izkušnjo keliha trpljenja, iz katerega je moral kar trikrat piti v zaporu. Tam je izgubil zdravje, kar bi lahko pomenilo tudi njegovo psihično in duhovno šibkost, ki bi tudi pri njem postala vstopna rana, skozi katero bi zlahka prodirale protikatoliške in razdiralne ideje. Proti temu se je hotel v sebi okrepiti. Preden je nastopil službo docenta za dogmatiko, je 23. septembra 1958 izmolil protimodernistično veroizpoved. Škof Vovk ga je takrat povabil, naj z učenjem in življenjem to veroizpoved tudi izpoveduje in ga je blagoslovil. Božji služabnik je šel na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv. Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku. Tako se je z Božjo milostjo utrdil za svoje življenjsko poslanstvo.

Ta večer Cerkev pričenja obhajanje misijonske nedelje. V letošnji misijonski poslanici se je papež Frančišek obrnil na mlade. Papež jih vabi, da bi z veseljem živeli svojo odgovornost, ki jo imajo do sveta. Pri tem se spominja svoje mladosti, ko je v sebi gojil moč upanja na boljšo prihodnost. Na svetu nismo po lasti odločitvi, ampak smo na svetu zaradi poslanstva. V Kristusu in v Cerkvi se skriva zaklad, ki napolnjuje življenje z veseljem. V tem zakladu lahko tudi mladi najdejo smisel, da se iz ljubezni do evangelija velikodušno darujejo za svoje brate in sestre. Papež mlade vabi v šolo svetnikov, ki nam odpirajo obsežna Božja obzorja, zato se naj v vsaki okoliščini vprašajo: »Kaj bi storil Kristus na mojem mestu?«

V tem nenehnem izpraševanju se odkriva vse, kar sem lahko s Kristusom. Vzgojitelji so lahko sveti, mladi pa lahko s pomočjo dobrih vzgojiteljev postajajo sveti. Vprašanju o svetosti se ne moremo nikdar ogniti. Če to vprašanje ni v ospredju pri vzgojiteljih in mladih, potem se takoj dogajajo zlorabe in ponižanja. Odsotnost svetosti ne postaja tragika zgolj za Cerkev, temveč za ves svet. Kakor ne more biti Cerkev malo sveta in malo grešna, tako ne more biti na pol pravičnega in napol krivičnega sveta. Ali je Cerkev sveta ali pa je ni. Ali je svet dober ali pa bo propadel. Svetniki so tisti ljudje, ki se vedno sprašujejo, kaj bi Kristus storil na njihovem mestu in zato svoja dejanja uravnavajo po Kristusovi misli. Cerkvi tako ohranjajo sijaj svetosti, kljub grešnosti nekaterih krščenih. V vsakem obdobju svetniki pomenijo upanje, ki ga Bog še ohranja nad tem svetom in so zato za svet izziv, da skrbi za pravičnost in mir med narodi.

Božji služabnik Anton Strle je kot teolog in pedagog bil odličen vzgojitelj mladih, da so dozorevali za odgovornosti do Cerkve in do sveta. V njihov um in dušo je vlival znanje, predvsem pa svoje izkustvo Boga, tako da je k njim vstopal skozi njihova vrata. Najprej si je posvojil njihove ideje, da so potem lahko tudi oni vstopala skozi njegova vrata, in jih je tako lahko preoblikoval po Kristusu in v Kristusa. Pri tem je spoštoval svobodo študentov, pa tudi sposobnosti in talente. Pri ocenjevanju se je ravnal po načelu, da je potrebno od tistega, ki je nadarjen več zahtevati, kakor pa od tistega, ki se sooča s svojimi mejami. Točno je vedel, koliko je kdo sposoben in vedel je, koliko truda je nekdo vložil, da je obvladal snov. Pri ocenjevanju je upošteval: znanje, sposobnosti in trud.

Za isto znanje je nadarjen bogoslovec dobil nižjo oceno kakor pa nenadarjen. Za nadarjenega, a lenega študenta je včasih uporabljal izraz » zanemarjeno veleposestvo«. Želel in trudil se je, da bi bilo tako večje ali manjše veleposestvo dobro obdelano in da bi vsak čimbolj uporabil talente, ki mu jih je Bog zaupal. Profesor Strle je vsak dan zmolil vsaj eno desetko rožnega venca za bogoslovce v semenišču.

Pismo Hebrejcem nam danes priporoča, naj se trdno držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Čeprav brez greha, je bil kakor mi preizkušan v vsem (prim. Heb 4, 14-16). Božji služabnik Anton Strle nas spominja, da so nebesa naš cilj in zato se ne smemo čuditi, da je pot strma in utrudljiva. Vredno je nekaj pretrpeti, da nebesa dosežemo. V preizkušnjah Božji služabnik Anton Strle vidi našo solidarnost s trpečim Kristusom.

Misijonska nedelja je zmeraj klic vsem nam, da ohranjamo pozornost in odgovornost do velikih neobdelanih veleposestev po vsem svetu. Še prej pa nam ne more biti vseeno, kako raste in se krepi vera na majhnem veleposestvu Slovenije. Divje razraščene vernosti je med nami veliko. Sovraštva do vere še več. Verske brezbrižnosti pa največ. Božji služabnik Anton Strle je zapisal: »Danes skoraj vsakdo doživlja tudi preizkušnje prav glede verovanja. Skozi dvome gredo premnogi, in neredki dožive brodolom – in potem nimajo več jutranje zarje, noč počasi prihaja, noč smrti, pa bi že to bilo žalostno, že tako nesmiselno, da srce zakriči: 'Če sonca ni, od kod to hrepenenje, ki v srcu burno mi kipi in vre? O, Sonce je, je ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo!« Ali kot je zapisal prerok Izaija: »Za muko svoje duše bo (Gospodov služabnik) videl luč, do sitega se je bo nagledal, s svojim spoznanjem bo mnoge opravičil, njihove krivde bo naložil nase« (Iz 53, 11).

Vera nam daje upanje, da je Božji služabnik Anton Strle tudi zaradi svojega trpljenja za vero že pridružen Gospodovemu služabniku v nebesih, Jezusu Kristusu, ki sveti na temnem kraju naših majhnih in velikih veleposestev. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof


Ne spreglejte: