Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 19:53

Umrla je Katarina Bajuk, žena nekdanjega predsednika vlade

Andrej in Katarina Bajuk
Foto © www.reporter.si

Svojo zemeljsko pot je sklenila Katarina Bajuk, žena nekdanjega predsednika vlade, finančnega ministra in predsednika stranke Nova Slovenija, Andreja Bajuka.

Katarina Bajuk, rojena kot Katarina Grintal iz Lukovice, je imela z možem tri otroke, po izobrazbi je bila profesorica angleškega jezika in literature, v ZDA pa je magistrirala iz španske književnosti.

Oba z možem Andrejem sta kot otroka in vojna begunca prebegnila v Argentino, kjer sta se tudi spoznala in nato vse življenje preživela tesno povezana. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Tatjana, Andrej Sebastian in Nataša.

V Slovenijo sta se z možem vrnila leta 2000, ko je Bajuk prevzel vodenje slovenske vlade.

Nagovor Katarine Bajuk ob obeležitvi 5. obletnice smrti dr. Andreja Bajuka

Iskrena hvala vam za srečanje v spomin našega dragega Andreja Bajuka. Močno sem hvaležna Bogu za njegovo življenje, in za življensko pot, ki smo prehodili z njim. Dovolite mi nameniti nekaj besed prav njegovi nenavadni življenski poti, ki ga je odnesla iz Slovenije v begunstvo zaradi nasilnega totalitarnega komunizma, in ga po dobrih 50. letih po svetu, vrnila nazaj v svoj rojstni kraj.

Moja življenska pot se je povezala z Andrejevo že od otroštva, saj sta najini družini imeli prav enako pot v begunstvo. Andrej je bil 18 mesecev star, ko so njegovi starši bežali iz Ljubljane maja 1945, ga odpeljali v otroškem vozičku čez Ljubelj v begunska taborišča na Koroškem.

Bil je najmlajši od štirih sinov. Starši so bili izredno dobri vzgojitelji. Mati, Cecilija Radej, je bila učiteljica iz Dovškega na Senovem. Oče, Božidar Bajuk, je bil profesor klasičnih jezikov na Ljubljanski klasični gimnaziji. Z družino je bežal tudi njihov ded. Vnuki so ga klicali Deda. Deda je pa bil znani ravnatelj Marko Bajuk, ravnatelj ljubljanske klasične gimnazije, ki je takoj po prihodu v taborišča na Koroškem, z velikim uspehom organiziral šolstvo za begunsko mladino skozi dobra tri leta.

Po treh letih v taboriščih, so Bajukovi odpluli v Argentino in se naselili z nekaj sto begunskih družin v Mendozi, provinci na zahodu Argentine. Takoj so posvetili svoje najboljše napore ustvarjaju slovenske skupnosti. Njihova prioriteta je bila vzgoja mladine v slovenski zavesti, v ljubezni do slovenskega jezika in slovenske kulture. Bajukovi so bili intelektualci, vzgojitelji, ki so prišli v ta novi svet s prepričanjem, da so gotovo morali zapustiti svojo domovino zaradi posebnega poslanstva: da krepijo svojo krščansko vero, in da ohranijo svojo slovensko identiteto, ter jo skrbno predajo mladi generaciji naprej.

Od rane mladosti je lahko Andrej in takratna mladina čutila in črpala močno vzdušje krščanke solidarnosti in vzajemnosti, ki je postalo njun trden steber vrednot, vodilo za celo življenje. Andrej je bil polno angažiran v središču vsega družbenega dogajanja v slovenski skupnosti: sodeloval je v samem odboru, pel pri pevskem zboru, nastopal na kulturnih prireditvah, sodeloval pri športnih aktivnostih.Hkrati je bil ravnotako angažiran v argentinskem okolju. Že kot dijak in nato kot student si je vedno izboril aktivno vlogo tudi v študentovkih organizacijah. Zato je vsako leto kandidiral in bil izvoljen kot predstavnik svoje skupine v šolskem svetu in pozneje v univerzitetnem svetu.

Kot profesor na ekonomski fakulteti na mendoški univezi, je predaval o ekonomiji v razvoju, in se zelo zanimal za konkretne projekte na terenu. Uspešno je uspostviti povezavo med akademsko stroko in podjetništvom, kar je ustvarjalo možnosti za potrebni regionalni razvoj.

Bil je človek velike intuicije, vizije in posebnega čuta za razumevanje teženj ljudi, ter neutrudljive pripravljenosti pri delu in iskanju ustreznih rešitev. Prav tovrstni pristop ga je v 25 letih v Medameriški razvojni banki v Washingtonu, in pozneje v Parizu, postopno privedlo do vedno večjih odgovornostih. Začel je kot analitik socialnih projektov in potoval na delavne misije po državah Južne in Srednje Amerike. Potem je deloval na bolj operativni ravni in potoval kot svetovalec in pogajalec v države, ki so bile v ekonomski krizi za reorganizacijo javnih financ. Nato je v zadnjem desetletju prevzel odgovornosti na vplivnih vodstvenih položajih kot član Sveta Medameriške razvojne banke, in vsporedno zadnjih 7 let kot vodja predstavništva te inštitucije v Evropi s sedežem v Parizu.

Kjerkoli je deloval, je vedno imel Slovenijo na svojem radarju, se zanimal in sledil vsem dogajanjem, in še prav posebno v času okrog slovenske osamosvojitve.

Leta 1997 je Študenskih dnevih Drage v svojem prispevku “Slovenija v Evropskih integracijskih tokovih” obširno predstavil svojo pogled in svojo vizijo Slovenije za prihodnost. Še daleč ni predvideval, da bo samo tri leta pozneje tudi sam prevzemal največje odgovornosti na slovenskem političnem prostoru.

Vse kar je do takrat počel in doživel v svojem življenju, ga je obikovalo kot človeka in tudi kot politika. Zavedal se je zgodovinskega trenutka in se odzval vabilu Domovine, vabilu prvakom pomladanskih strank. Po geslu: če moreš, moraš, ki ga je že šlišal v svoji mladosti, se je odločil doprinesti svoj delež k razvoju demokracije na Slovenskem. Večkrat je tudi javno izjavil svoje prepričanje, da je politika zanj visoko plemenito delo, kot delo za skupno dobro.

Zadovoljen in hvaležen je bil za priložnost političnega delovanja. V veliko čast si je štel, da se je lahko posvetil ključnimi projekti v Sloveniji v zelo pomembnem obdobju naše zgodovine.

Vseskozi, mu je družina bila v brezmejno podporo; bila je tudi njegova prva skrb in velika ljubezen.

Katarina Bajuk

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: