Ljubljana, ponedeljek, 19. november 2018, 10:19

O politični korektnosti in sovražnem govoru

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Ne vem kdaj, kdo, kje in zakaj, si je izmislil izraz »politična korektnost«. Vsekakor s tem ni hotel reči, da je prepovedano kritizirati in pljuvati po vsem, kar prihaja iz konzervativnega, republikanskega, desnega in krščansko demokratičnega pola ali celo iz same katoliške Cerkve. Zdi se, da so hoteli s tem izrazom zavarovati tiste vrednostne opredelitve in skupine, ki imajo svoje zagovornike v svetovni levičarsko-libertarni eliti in njihovih lobijih.

Vzemimo za primer Trampa in Putina, ki sta oba vredna svojega denarja. To da Trampu gledajo svetovni mediji tudi pod spodnjice je politično korektno, ne pade pa jim na pamet, da bi slekli tudi Putina. Bog ve zakaj. Morda za to, ker ima Putin bolj dolgo roko kot Tramp in po svojih tajnih službah prej koga ohladi, kakor pa je to običajno pri politikih iz gnilega kapitalizma.

Pa če pustimo politično bulvarsko sceno in njene rumene medije in pogledamo v naš prostor, bomo lahko ugotovili, da je politično korektno govoriti, kako je legalizacija splava civilizacijski dosežek in kako je nasprotovanje splavu politično nekorektno in kaj hitro zapade pod verbalni delikt t.i. »sovražnega govora«. V te vrste izjav lahko štejemo stavek papeža Frančiška, ki je nedavno dejal, da je splav »podobno, kot če bi najeli poklicnega morilca, da konča življenje nekoga drugega«. Ta papeževa izjava je nekaj podobnega kot je bila tista sporna slika na portalu 24kul.si, ki je prikazovala nosečničin trebuh na katerega je nastavljena pištola.

Ker slovensko krivosodje ne more soditi papežu, se je spravilo na nekoliko manjšo ribo, tajnika Slovenske škofovske konference, Tadeja Strehovca. Ko sem zvedel, zakaj je Tadej ovaden, in da ga čakajo sodni postopki, sem mu čestital, saj to v slovenskih razmerah pomeni, da si na pravi strani zgodovine. Če slovensko krivosodje ni obsodilo levičarskega ekscesa podgane v Marijinem naročju pa naj obsodi pištolo na nosečničinem trebuhu. Slovenska javnost in krivosodje, si je kriterije sovražnega govora in politične korektnosti že zdavnaj postavilo samo, ko ni sankcioniralo niti ene grobe in za kristjane žaljive stvari. Osebno sem sicer prepričan, da se bo ta sodni proces kmalu zaključil, če ne prej, takoj po lokalnih volitvah. Takoj za tem, ko se je izčrpala zgodba mariborskih Zvonov in so nehali zasliševati škofe, so si morali izmisliti novi postopek, za vrtenje klerika na žaru. V nekdanji komunistični in udbovski maniri, na čelu katere je bil in je še vedno Milan Kučan, je veljalo pravilo, da se ne sme iz sovražnika narediti mučenca. Kajti, ko se ljudska množica postavi na stran mučenca, je učinek kontraproduktiven.

Proces proti Strehovcu in vsi podobni krivosodni ekscesi ostankov komunistične sodne prakse spominjajo na danes zabavne zapise iz »Programa dela organov za notranje zadeve SR Slovenije, za varovanje ustavnega reda, (za obdobje november – december 1975)«, ki pa so takrat za marsikoga lahko predstavljali sodni pregon in zapor. Dokument iz Udbovskega arhiva ima številko: V-DT-7/8, November 1974. Na strani 105 lahko beremo:

»Sovražna aktivnost verskih skupnosti, zlasti vodstva RKC, močno raste. Kaže se v širjenju aktivnosti RKC, zlasti zunaj dogovorjenih okvirov strogo konfesionalnega značaja, v povečanju vpliva med zagovorniki RKC, njihovimi simpatizerji. Ekstremnejši del pripadnikov verskih skupnosti še vedno deluje s protikomunističnih in praviloma tudi protisocialističnih pozicij. Čutiti pa je tudi oživljanje klerikalizma, ki se znova poraja v okviru verske aktivnosti, ta pa veže nase tudi dober del družbeno političnih usmeritev nasprotujočih sil.

Služba mora dobiti večji vpogled in mora ustrezno ukrepati glede aktivnosti laiških struktur in aktivnosti veroučnih skupin in drugih dejavnosti, namenjeni mladini vseh starosti…

Nujno je treba zagotoviti nove operativne pozicije zlasti v strukturah, ki vanje služba doslej še ni uspela temeljito prodreti.

Nadaljnje programske naloge so:

• načrtneje spremljati celoten verski tisk v slovenskem jeziku (našteto vse kar je obstajalo o.a.); koordinirati to delo z JT;

• uspešneje in temeljiteje izkoriščati SDD (Slovesko duhovniško društvo o.a.) kot oporo za razbijanje klerikalizma, saj nam to omogočajo nekatere dobre operativne in sodelavske pozicije;

• intenzivirati delo proti sovražno razpoloženemu delu duhovščine med zdomci, zamejci in emigracijo;

• dokumentirati stike in sovražno dejavnost DKP Vatikana v naši republiki«.

• za tem sledijo naštete »obdelave in akcije«, vsak s svojim geslom in naštetimi osebami, ki jih je potrebno kontrolirati. Vsi trije škofijski sedeži so bili imenovani »ŠTAB«. Za vsako škofijo navedeni cilji, naloge in »operativne pozicije«, kjer so pod psevdonimi bili našteti interni cerkveni poročevalci ali vohuni. Posebej zanimiv je načrt za ŠTAB Maribor, v katerem je našteta celotna takratna škofijska kurija.

• cilj:« spremljati njihovo delovanje in njihove akcije v mariborski regiji in poglabljati medsebojno diferenciacijo z ljubljansko nadškofijo.

Naloge:

• spremljati delovanje skupine, zlasti na izvencerkvenem področju;

• krepiti pozicijo v Grmičevi skupini;

• odkrivati zaprta cerkvena telesa in prodreti vanje;

• ugotavljati zveze te skupine z emigracijo, predvsem v Avstriji in Nemčiji«.

Na koncu je naštetih sedemnajst imen vohunov.

In kaj ima to zveze s primerom Strehovec, boste rekli. Ima in še kako. Partija je s svojo Udbo želela ustrahovati vse v Cerkvi, ki bi lahko za njo predstavljali kakršnokoli nevarnost. Postopek zoper Tadeja je pravniška farsa, to je očitno. Služi torej samo političnim namenom in ustrahovanju ljudi. Če se na temo »sovražnega govora« oglasi nekdanji šef partije, ki je tudi bil šef njej podrejene Udbe, kar je storil Kučan v svojem zadnjem govoru na Ilovi gori, je krog sklenjen. Proces proti Tadeju je politični proces, kot je bil proti Janši, Kanglerju, Noviču in še kom. Dokler se bo to dogajalo v slovenskem pravosodju, tako dolgo imamo Partijo in Udbo na oblasti.


Ne spreglejte: