Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 13:00

Rok Valjavec: V predmetih, ki jih zbiram, je ujeta duša

Lepota starega je brezčasna, foto © Rok Mihevc
Rok Valjavec
Foto © Rok Mihevc

"Vsak predmet ima svojo dušo, tako kot stare stavbe. Rad ohranjam vse to. Tudi stare knjige, baročne podobice. Slednjih imam lepo zbirko. Najljubše pa so mi kmečke skrinje."

Ob Evropskem letu kulturne dediščine smo na mali šmaren za oddajo Naš gost obiskali uveljavljenega in priznanega restavratorja razmeroma mlajšega rodu Roka Valjavca, ki je med drugim za papeža Frančiška izdelal edinstveno slovensko panjsko končnico. Vpet je tudi v dobrodelnost, je najmlajši vitez viteškega reda Božjega groba z Jeruzalema.

Znamenita družinska tradicija, predniki so delali za kraljevo rodbino in mojstra Plečnika

»Pri desetih letih sem že začel zbirati prve kose starega pohištva, orodja in podobne predmete, kar v hiši ni več služilo svojemu namenu.« Rok Valjavec je tovrstno zanimanje gotovo podedoval, saj kot pravi: »Moj stari oče je bil odličen mizar, delal je za mojstra Plečnika in tudi za kraljevo rodbino Karadžordževič, za njihove potrebe na gradu Brdo. Kroži zanimiva zgodba o mojem starem očetu in mojstru Plečniku. Ko mu je Plečnik naročil kos lesa, se je stari oče potrudil in našel res lep kos macesna brez grč. Ko ga je Plečnik videl, se je začudil: »Kaj pa je to? Kje pa je kakšna grča?« Nauk tega je, pravi Rok, da je vsak kos lesa nekaj posebnega in grča da lesu lepoto, nemonotonost. »Imam še veliko ohranjenega orodja od starega očeta, skic, načrtov ter fotografij, teh je sploh veliko.«

Skrinje, poslikave na njih, so Roku najljubše
Skrinje, poslikave na njih, so Roku najljubše

Pri hiši, kjer je rojen Rok Valjavec, je bila velika kmetija, njegov pradedek je bil barvar in tkalec, tudi za njim je pri hiši ostalo veliko orodja. Precej predmetov se je ohranilo tudi po stari teti, ki je bila v redu sester Sv. Jožefa, znanih kot Jožefinke. »Predmete sem najprej začel zbirati doma, potem pa počasi tudi po drugih hišah v vasi, po župniščih. Sčasoma so me ljudje sami začeli klicati in vsega se je nabralo toliko, da sem uredil manjši muzej. Zbiram stare skrinje, omare, mize, stole, zibelke, svečnike, kolovrate, vozove, vaze, kovance in še marsikaj.«

Med snemanjem v hiši, kjer inventar izkazuje veselje lastnikov do mojstrovin slovenskega človeka in njegovih duhovnih vrednot
Med snemanjem v hiši, kjer inventar izkazuje veselje lastnikov do mojstrovin slovenskega človeka in njegovih duhovnih vrednot

V starih predmetih je ujeta duša

Rok Valjavec ima danes glavnino raznovrstnih predmetov shranjeno na kmetiji v Spodnji Besnici, kjer ima tudi restavratorsko delavnico. Vsak dan ga kdo obišče, včasih pride več obiskovalcev v enem dnevu, nekateri z željo po ogledu zbranega, drugi z naročilom po restavriranju kosa pohištva, tretji po nakup ali v odprodajo starin.

»Treba se je zavedati, od kod smo, od kod izhajamo«, pravi Rok Valjavec in dodaja: »To spoštujmo, ohranjajmo in oživljajmo, vsaj nekatere stvari do tolikšne mere, da bodo naši zanamci vedeli, kako smo nekoč živeli.« Nekateri nimajo odnosa do starih predmetov. Toda, ko jih enkrat zavržemo, je konec in vsaka sled za njimi se zabriše. »Naši predniki so poznali les, vedeli so, kdaj ga lahko sekajo, to je osnova, les so znali tudi zaščititi. Škoda, ker navad, dognanj naših prednikov ne uporabljamo več toliko. Vse se danes vrti samo še okrog računalnikov. Zelo malo je še ročnega dela.«

Orodje, ki je ves čas v rabi
Orodje, ki je ves čas v rabi

Sledim izvirniku in uporabljam čim bolj naravne materiale

»Več stvari, kot jih obnovim, več se ob tem naučim in naslednjič lahko še marsikaj izboljšam. Knjige težko dajo to znanje, z izkušnjami se največ naučim. Pri restavriranju in konzerviranju sledim izvirniku, za obnovo uporabljam stare materiale.« Vedno ga je zanimala zgodovina. Rok Valjavec pravi: »Včasih dobimo v roke predmet, za katerega ne vemo, za kaj so ga uporabljali. Ali pa povsem razbito skrinjo, ki jo po kosih sestavljamo nazaj. To je poseben užitek. Večkrat občudujem vezave brez žebljev, ki so se jih posluževali mojstri. Od obdobij pa mi je najljubša gotika.«

Bogata zbirka starih predmetov
Bogata zbirka starih predmetov

Rok Valjavec je tudi vitez

»Vloga vitezov Božjega groba z Jeruzalema živimo zgledno katoliško življenje, z letnim prispevkom pomagamo vzdrževati bolnišnice in pomagamo pri šolanju otrok ter njihovi zaščiti.« Viteški red Božjega groba v Jeruzalemu je na slovenskih tleh prisoten dobro desetletje. Poglavitna cilja Reda sta duhovna in materialna podpora kristjanom v Sveti deželi ter skrb za osebno duhovno rast vitezov in dam. Red s prekinitvijo deluje vse od časa križarskih vojn in ima od svoje zadnje obnovitve leta 1847 sedež v Rimu ter deluje pod patronatom vsakokratnega papeža.

Detajli, ki žanjejo občudovanje
Detajli, ki žanjejo občudovanje

Poslikave na pohištvu izkazujejo globoko vernost slovenskega človeka
Poslikave na pohištvu izkazujejo globoko vernost slovenskega človeka

Boghkov kot
Boghkov kot


Ne spreglejte: