Ljubljana, sobota, 18. avgust 2018, 08:54

Sodobna igra: Preveč poslušamo družbo, veliko premalo sebe

0:00
0:00
Aleksander Zadel, univ. dipl. psiholog in specialist klinične psihologije
Foto © Nataša Ličen

"Obsedeni smo od zunanje potrditve. Kar potrebujemo za skladno življenje je delno v nas, delno pa v ljudeh, s katerimi smo v poglobljenih stikih."

Pri zahtevnejših življenjskih odločitvah, ko poslušamo sebe, svoj notranji glas, večjih ali usodnejših težav nimamo. Toda, v tem hitrem, ostrem, modernem tempu, v izrazito potrošniško naravnani družbi, pa marsikdo vse pogosteje čuti, da se ne sliši, da ne ve, kaj je prav in kaj so njegovi dejanski notranji interesi v pozitivnem pomenu.

Avtor uvodnega razmišljanja je Aleksander Zadel, univ. dipl. psiholog, specialist klinične psihologije, ki smo ga gostili zadnji julijski večer v pogovorni oddaji Via positiva.

Bodimo lastno proaktivni – dvignimo se, naredimo korak od sebe, da bi lahko stopili k sebi

»Ljudje so danes pogosto zbegani, počutijo se izgubljeno in tako naprej. Izjemno velika strast mi je razumeti, zakaj se ljudje obnašamo tako, kot se obnašamo, zakaj čutimo tako, kot čutimo, zakaj naredimo določene izbire v življenju. Ljudje smo več plastna bitja, to verjetno ve vsak. Naše telo, naš duh, naša čustva, naše misli so globoko povezani z našim osnovnim bistvom, s tem, kdo smo. Naše telo, naša čustva ne lažejo. Ko nismo takšni, kot želimo biti, kažemo s prstom na druge. Kar je zelo slab izgovor.«

Preveč pričakujemo od drugih

»Pot do našega zadovoljstva je preko našega vedenja. Mislimo, da smo odgovorni, če nas je strah prihodnosti. Za smejočega, razpoloženega človeka, ki nima ves čas na jeziku nekih skrbi, rečemo, vidiš, ta je pa neodgovoren. Zelo napačno mišljenje. Telo vedno da drugo mnenje. Ko na primer mislimo, da lahko še delamo, telo točno ve, koliko in kako lahko delamo. Bodimo pozitivno drzni in pogumni, dajmo kar je v nas na plano, brez da bi se bali. Ko se odločamo ali bomo navezali poglobljen stik z določeno osebo, mi odgovor, ki je v nas, čutimo. Toda zaradi interesa, zaradi zunanjih dejavnikov in tako naprej, sprejemamo odločitve v nasprotju s tistim, kar mi smo. Takrat pridemo prav kot sogovorniki tudi mi psihologi.«

Mediji so odgovorni, ker so glasnik potrošništva, prinašajo informacije, za katere korporacije želijo, da so ves čas prisotne. To so informacije o stalnem ugodju. Takšno življenje ne obstaja. Toliko kot je prijetnih, je tudi neprijetnih trenutkov.

Dualnost, nasprotje modernega sveta

»Ljudje danes čutimo potrebo, da bi se o tistem, kar je tako naravno, kot so naša notranja občutja, ki nas vodijo skozi življenje, in so prisotna, morali učiti že v otroštvu. Nekaj kar je tu, kar je prisotno, kar je treba samo ozreti, si vzeti čas in pogledati. Ker ni tega časa, ker smo storilnostno naravnani, ker imamo cilje, ki so odtujeni od našega osebnega bistva, pa čutimo dobesedno močno potrebo po programih, da bi ljudi učili o tistem, kar je globoko v nas. Podoben primer so različne šole za odnose ali vzgojo, nekaj kar nam je kot živim bitjem tako lastno, kot duhovnim, čustvenim, racionalnim. Učenje odnosov v paru ali odnosov do otrok se mi zdi zato v nekem smislu izjemno paradoksalno. Zakaj se učiti nekaj, kar je že v nas?"

Ne sodimo, učimo se poslušati sebe

»Sodba nas ne spravi, ne s seboj, ne z drugimi, predvsem pa nič ne pomaga. Preveč poslušamo družbo. Mislimo, da bomo zunaj sebe našli odgovore na vprašanja o nas samih, o tem kdo smo, kaj smo, kdaj se počutimo dobro, kdaj smo v redu in tako naprej. Smo dobesedno bombandirani z dražljaji od zunanjega sveta, kako naj bi izgledali, se vedli, oblačili int., pa tudi ves čas smo zasipani z informacijami, kakšen mora biti naš notranji svet, kaj nas mora zanimati, kaj moramo imeti radi, katera področja življenja so pomembna in tako naprej, in smo se odvadili poslušati sebe. Moderen človek je razklan in zmeden, ne najde ravnotežja med svojimi čustvi in pritiskom zunanje okolice. Obsedeni smo od zunanje potrditve. Kar potrebujemo za skladno življenje je delno v nas, delno pa v ljudeh, s katerimi smo v poglobljenih stikih.«

Že stari Grki, že sholastiki, so logiko postavili na prvo mesto

»Daleč nazaj v času moramo iti, če želimo dobiti odgovor na vprašanje, kdaj smo začeli zanemarjati duha. Rene Deskartes je dejal: »Mislim, torej sem.« Že s starimi Grki je razum stopil na pediestal človeškega dojemanja sveta in je duhovnost postala sekundarna kategorija, posebej potem v razsvetljenstvu in naprej. Zdaj živimo v času, ko smo tako ekstremno poudarjali racionalno plat bivanja človeka, od tega ima seveda civilizacija veliko, ves razvoj, ki je pomagal do blagostanja na različnih področjih življenja, je pa vendarle človeka skozi to eno dimenzionalnost pogosto puščal praznega, neizpolnjenega, neizživetega. In, seveda, moderen človek se v tej eksistencialni stiski, ko ima vse urejeno, ne počuti več dobro. Nima izziva, ampak ta izziv je usmerjen vase. Kdo sem, zakaj sem tu, iskanje smisla? Naša civilizacija se ves čas sprašuje o vprašanjih smisla bivanja, na katera seveda moderna znanost ne more odgovoriti. Včasih je dovolj trenutek, pogosto pa so žal potrebna leta, da znova najdemo sebe. So posamezniki, ki se iščejo in se ne najdejo vse do konca.«


Ne spreglejte: