Ljubljana, sobota, 22. september 2018, 22:46

Pogled na Slovenijo po volitvah

dr. Tamara Griesser Pečar
Foto © ARO

Ko se je Slovenija osamosvojila je veljala za vzgled vsem evropskim državam, ki so za seboj pustile totalitarni komunistični režim. Slovenija ni bila samo gospodarsko najuspešnejša republika prejšnje Jugoslavije, temveč celotnega prej komunističnega sveta vzhodne in jugovzhodne Evrope. In še ko je Slovenija postala del Evropske Unije in je leta 2008 celo tej predsedovala, je veljala za uspešno postkomunistično državo, ki je na dobri poti, da izpostavi demokratične strukture in to ne samo formalno, saj za to je bila garancija že slovenska ustava, temveč tudi dejansko. Žal se je na tej poti ustavila. Na določenih področjih se celo vrača nazaj. Res se je gospodarsko stanje zadnje čase zopet zboljšalo, vendar ne zaradi vlade, temveč kljub vladi, ki se poslavlja, saj ni naredila domala nič, da bi se znebili socialističnega balasta, ki ga dežela vleče za seboj in katerega se krčevito držijo tisti, ki se iz državnih podjetij še vedno napajajo. Prav zato so bila zaman vsa prizadevanja, da se končno država znebi podjetij, v katerih pravzaprav nima nič iskati, predvsem pa da proda Novo ljubljansko banko, kot to že dalj časa zahteva Evropska komisija. Odgovorni v Sloveniji so tudi dovolili, da se je klub sankcijam in opozorilom iz Evrope preko Slovenije pral iranski denar. Sedanja vlada v odhajanju je poglobila vrsto problemov, ustvarila je tudi nove, na področju zdravstva in zunanje politike pa je pustila pravo pogorišče. Rak rana pa je tudi sodstvo, kljub temu, da se je skrajšal čas sojenja. Procesi, ki bi se jim lahko dalo pridevek montirani, se še vedno dogajajo. Za demokratične vlade popolnoma nenavadno pa je tudi, da se vrhovni sodniki v vstopih v stavbe, v katerih sodijo, preiskujejo s strani policistov. Kaj pomeni načelo v demokratičnem svetu, da so veje oblasti ločene?

Slovenija je na mednarodnem polju kar se tiče vzgleda in vpliva zdrsnila daleč navzdol. To se tudi kaže sedaj, ko skuša uveljavljati odločitev mednarodnega arbitražnega sodišča. V Bruslju je izgubila vrsto zaveznikov, Hrvati so bili na diplomatskem parketu veliko bolj spretni. Na vrhu slovenske diplomacije je še vedno človek, ki je pristal tam zgolj iz koalicijske matematike, minimalnih načel diplomacije pa sploh ne obvladuje. Pod vprašaj je postavil celo lojalnost do EU, čeprav je Slovenija njena članica. V času sankcij proti Rusiji in v času, ko je Rusija spodbujala upor na vzhodnem delu, je zunanji minister leta 2014 potoval v Rusijo in bil leto dni pozneje navzoč pri slovesnosti v počastitev Sovjetski zvezi. Marca 2016 je Putin celo obiskal Slovenijo, kar je bilo za njega izredno pomembno, ker je s tem, kljub strogim sankcijam, dobil prvič zopet priložnost obiskati državo EU. Lahko nadaljujemo. Ni slučaj, da je ruski veleposlanik v Sloveniji pred volitvami nadvse hvalil stranko Desus, njeno politiko in Erjavca. Ne glede na to, da je diplomat kršil konvencijo o nevmešavanju v notranjo politiko v deželi, v kateri je akreditiran, to meče tudi določeno luč na Erjavca samega, ki se od tega vmešavanja ni opredelil. Prav nasprotno, izrazil je celo zadovoljstvo. Volilci tega niso honorirali, stranka je izgubila veliko glasov, sam pa ni bil niti izvoljen.

Da Slovenija še ni ustaljena demokracija, kažejo tudi zadnje volitve. Pred volitvami predsednika države se je pojavila nova stranka pod imenom svojega ustanovitelja. Že to je v ustaljenih demokracijah nenavadno. Seveda pa to ni bilo prvič. To se je vedno znova dogajalo. Pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami se je kot strela z neba pojavila stranka Mira Cerarja, ki potem ni samo prišla v parlament, postala je celo največja stranka. Neprestano je ponavljala, da se zavzema za vrednote in za pravno državo, vendar je to ostalo samo pri besedah. Cerar seveda ponavlja, da je potrebno spoštovati sodbe sodišč, to pa velja menda samo takrat, kadar so všečne. V primeru Janeza Janše tega vsekakor ni izrekel, prav nasprotno se pri nekaterih goji vtis, da je bil upravičeno obsojen. Prav sodstvo je ostalo še naprej rakrana slovenske države, čeprav je bil takratni novi slovenski premier Cerar celo ustavni pravnik. K temu, da je Cerarjeva stranka zmagala – pozneje se je preimenovala v Stranko modernega centra (SMC) –, so prispevale manipulacije pri sojenju, ki jih je ustavilo šele Ustavno sodišče. Prvak SDS se je znašel v zaporu, skušali so ga tudi izključiti iz Državnega zbora in to kljub temu, da so ga volilci, ki so poznali vse okoliščine, izvolili. Tudi letos se je pojavila nova stranka, ki je prav tako nosila ime tistega, ki jo je formalno ustanovil: Lista Marjana Šarca (LMŠ). Pojavila se je že pred predsedniškimi volitvami in dosegla kar visok rezultat, zato je prišlo do drugega kroga predsedniških volitev. Nedvomno so tisti, ki so stali za to stranko, pričakovali, da bo Šarec, podobno kot Cerar, bil relativni zmagovalec na parlamentarnih volitvah. Tukaj so se zelo zmotili.

Tudi zadnje volitve so spremljale razne manipulacije, ki pa niso bile posebno uspešne. Uspešno pa je bilo usklajevanje vseh levih strank, tudi SMC, ki seveda kljub imenu ni sredinska stranka, da je potrebno izločiti Janeza Janšo. Res edinstven program! To so ponavljali ves čas in ponavljajo še po volitvah ne glede na zapleteno situacijo, v kateri se je Slovenija znašla.

Za nekatere stranke je bila izločitev JJ edina programska točka in osrednji mediji so jih pri tem izločevanju pridno podpirali. Pri soočanjih sploh niso bila v ospredju vsebinska vprašanja, kot je to navada v demokratičnih državah. Neverjetno veliko časa se je posvetilo obrobnim vprašanjem, namreč kdo bo s kom sodeloval, ne pa za kaj pravzaprav določena stranka vsebinsko stoji, kdo bo zasedel katero ministrsko mesto, mesto predsednika parlamenta in podobno – pa seveda, kot rečeno, se je ponavljalo neprestano, da ne bodo sestavili vlade s SDS in z Janezom Janšo. Velika uganka ostane na podlagi česa so se volilci odločali za LMŠ? Prav gotovo ne na podlagi vsebine programa, ker tega, če ga je Šarec sploh imel, ni razkril. Je pa v predvolilnem času enkrat povedal, da se bodo o programu odločali, ko bodo prišli na oblast. Pred nekaj dnevi je Milan Kučan v pogovoru z Rosvito Pesek rekel, da je program nekaj za prihodnost, pri volitvah pa je potrebno pogledati nazaj, namreč kaj je kdo naredil. Ta »nazaj« seveda ni pomenilo, da je Kučan mislil, da je potrebno gledati v polpreteklo zgodovino od 1941 pa vse do leta 1990, ker bi s tem seveda izločil kar vrsto tistih, ki danes obvladujejo državo v ospredju ali v ozadju, tudi samega sebe. Domnevamo lahko, da je hotel odvrniti  pogled tudi od manjkajoče programske vsebine LMŠ. Vsekakor pa je s tem dal vedeti, kdo stoji za Marjnom Šarcem.

Medijski prostor je v Sloveniji izredno zaprt, večina medijev ne opravlja svojega dela po pravilih stroke, temveč služi določeni politični opciji, namreč takoimenovani levici. Tukaj se ne razlikuje niti osrednja televizija, ki bi morala biti politično nevtralna, ker je v državni lasti. Če se nekaj zgodi na tim. desnici oz. bolje na pomladni strani, ki jo je potrebno uvrstiti na sredi političnega spektra, je poročanje povsem drugačno, kot če se nekaj zgodi na levici. Primer je npr. obnašanje Trčka v parlamentu, ki ni doživel odziva, tudi ne poziv Svetlane Makarovič k sovraštvu proti Katoliški cerkvi. Velikokrat se tudi poročanje o zunanjepolitičnih temah diametralno razlikuje od poročanja v tujini, recimo v avstrijski ali nemški televiziji, tako da mora nepoučeni poslušalec imeti vtis, da gre za povsem različne dogodke in teme. Tisti slovenski mediji, ki kažejo drugačno sliko, izhajajo samo enkrat tedensko, soočajo pa se vedno znova z določenimi problemi. In tudi Nova TV, ki je neke vrste protiutež, doživlja bojkot. Ljudje torej niso dobro informirali, kar je gotovo tudi vzrok za izzide volitev. Dodati je še potrebno, da je v Sloveniji danes težje kot je bilo, kupiti določene tuje medije, npr. Frankfurter Allgemeine Zeitung. Je to načrtno?

Letošnje volitve tudi še bolj kot sicer kažejo na to, da je prepotrebna korektura volilnega sistema, da ne pride ponovno do take situacije, ki je nastala letos, da je praktično nemogoče sestaviti trdno vlado. Na volitve je šlo preveliko število strank, delno zato, ker stranke, ki ne pridejo v parlament, dobile pa so vsaj 1% glasov, participirajo pri delitvi denarja. Če tega ne bi bilo, bi prišlo do združevanj. Pa tudi v parlament je prišlo večje število strank, ki pa nimajo prave moči. Do nepravičnosti pa prihaja tudi pri delitvi glasov po strankah. Tudi v Nemčiji uporabljajo d’Hondtov propocionalni sistem, vendar imajo tam dvokrožni sistem. Vsak volilec odda dva glasova, s prvim se ugotavljajo direktni mandati, ki jih ni moč več odvzeti, z drugim pa stranka. Prav zaradi tega se seveda število poslancev spreminja, ker se mora število poslanskih mest po proporcu prilagoditi procentnem izzidu stranke. Z drugimi besedami, tiste stranke, ki sicer niso uspele dobiti direktnih mandatov, so pa proporcionalno dobile več kot 5% glasov, dobijo dodatna poslanska mesta. Če je to pravi sistem, je predmet presoje, boljši je na vsak način. Res pa je tudi, da je potrebna delna sprememba sistema, ker Slovenija potrebuje stabilno vlado.

Ker je situacija tako zapletena, volilci prav gotovo pričakujejo odgovorne politike in ne take, ki se borijo samo za svoj ego, za svoj žep in za svojo stranko. Številni pereči problemi čakajo na rešitev, sicer bo država drsela še kar naprej navzdol in morda pristala v sistemu, ki je obvladoval državo in ljudi pred osamosvojitvijo. Spomnimo se na izreke tistih, katerih »intimna opcija« ni bila samostojna demokratična država. Kako je v demokratičnem sistemu mogoče, da se stranke, ki trdijo, da so  zmerne in da hočejo sestaviti sredinsko vlado, nočejo niti pogovarjati s stranko, ki je pridobila največ glasov volilcev? Volilci so se odločili kot so se in odgovorni politiki morajo to vzeti na znanje, rezultate spoštovati in agirati v dobrobit države.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: