Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 12:58

Glavobol, ko začasne rešitve postanejo trajne

Matej Kovač
Foto © ARO

Predsodek, da je tržno gospodarstvo v splošnem igra z ničelno vsoto (zero sum game) je zelo razširjen. Igra z ničelno vsoto pomeni, da se koristi in izgube vseh udeležencev na trgu izničijo. Dobiček prodajalca naj bi bila izguba kupca, dobiček delodajalca izguba delavca in seveda tudi obratno, dobiček kupca naj bi bil izguba za prodajalca. V normalnih razmerah to seveda ne drži. Dokaz za to je izjemen napredek v blaginji, ki ga je svobodni svet deležen od industrijske revolucije sem. Statistični zavod poroča,da smo, da bi zaslužili za različne dobrine, ob osamosvojitvi morali v povprečju delati mnogo več časa kot delamo sedaj. Če bi bilo gospodarstvo igra z ničelno vsoto, se v povprečju blaginja ne bi povečevala. To pa še ne pomeni, da v tržnem gospodarstvu kdo kdaj ni na izgubi ali da nihče ni prikrajšan.

Najbolj boleča je prikrajšanost, ko se delavec, podjetnik ali podjetje ne morejo dovolj hitro prilagoditi tehnološkim spremembam ali spremembam v potrebah in željah porabnikov. Do prikrajšanosti pride tudi v primeru bolezni in naravnih nesreč. Tudi kadar pravna država deluje slabo, tako da ne zagotavlja, da bi se pogodbe izvrševale, in dopušča, da prihaja do goljufij, ima prikrajšana stran v poslovnem odnosu izgubo. Neredko pa prikrajšanost povzroči tudi oblast, ko z administrativnimi ukrepi »rešuje« eno področje in s tem povzroči škodo nekje drugje.

Glavobol, ko začasne rešitve postanejo trajne

Tipičen tak primer so carinske in necarinske zaščite domače proizvodnje in zadnji tak primer je povečanje carin na uvoz jekla in aluminija v ZDA ter uvedba carin na različne kitajske izdelke. Marsikdo je upal, da predsednik Trump ne bo uresničil vseh predvolilnih obljub (kar je sicer pri politikih običaj) in da bo neuresničena ostala prav napoved večje carinske zaščite ameriškega gospodarstva. Vsako uvajanje ali povečevanje carin je problematično predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker vedno sproži protiukrepe, ki spodbujajo dodatne ukrepe. Tako se trgovinska vojna prenese na širok asortiment blaga, kar znatno povečuje transakcijske stroške in zmanjšuje blaginjo. In drugič, ker je take ukrepe razmeroma lahko uvesti, za odpravo pa so potrebna dolgotrajna pogajanja. Tako velja, da ukrepi, ki so morda bili nekaj časa za določen segment koristni, še vedno veljajo tudi, ko zanje ni več nobene potrebe.

Če bo trgovinska vojna ostala omejena samo na odnose med ZDA in Kitajsko in med ZDA in EU, potem bo škoda zaradi Trumpovega ščitenja ameriškega gospodarstva razmeroma majhna. Izvoz predstavlja le 12% ameriškega BDP-ja (za primerjavo 43% BDP-ja EU ali 77% BDP-ja Slovenije). Ameriški izvozniki se bodo prilagodili, tako da bodo investirali bližje svojim trgom, evropski in kitajski pa bodo poiskali nove trge ali pa izvažali v ZDA z manjšim zaslužkom. Nevarno pa je, da bi trgovinska vojna eskalirala. Če do tega pride, se evropski politiki ne bodo mogli izgovarjati samo na Trumpa, češ on je začel.

GDPR je bil igra z negativno vsoto za splošno blaginjo

Še preden je bil Donald Trump sploh izvoljen, je Evropski parlament sprejel Splošno uredbo o varstvu podatkov, sloviti GDPR, ki za celotno EU določa pravila glede varstva osebnih podatkov in je v veljavo stopila pred dobrim mesecem. Pristojni evrokrati so ob sprejetju prostodušno priznavali, da je uredba naperjena proti tehnološkim velikanom kot sta Google in Facebook in seveda za zaščito zasebnosti Evropejcev.

Danes je očitno, da je bil celotni ukrep igra z negativno vsoto za splošno blaginjo. Multinacionalke so se brez težav prilagodile zahtevam GDPR. Nujna prilagoditev je bila zanje neznaten strošek. Številnim malim in srednjim podjetjem pa so stroški prilagoditve GDPR pomenili znaten delež prostega denarnega toka, ki bi ga sicer letos lahko namenili za razvoj ali trženje. Če dobronamerno rečemo, da so izdatki za prilagajanje uredbi zaslužek svetovalcev, ki so pomagali pri prilagajanju, pa negotovost glede izvajanja uredbe in sankcioniranja kršitev nima pozitivne protiuteži.

Naj bo odprava ukrepov, sprejetih v krizi, prvi projekt koalicijske pogodbe

V teh dneh menda slovenske parlamentarne stranke sestavljajo projektno koalicijsko pogodbo. Samo želimo si lahko, da si bodo zastavili čim manj projektov za »izboljševanje« delovanja gospodarstva in za »zaščito« gospodarstva. Morda bi lahko za začetek odpravili ukrepe sprejete v krizi. Gospodarske krize že dolgo ni več, mnogi takrat sprejeti ukrepi, na primer višji DDV, pa so še sedaj v veljavi.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: