Ljubljana, sreda, 21. november 2018, 04:53

Bodo o naši usodi še enkrat odločali strici iz ozadja ali tisti, ki so dobili največ glasov?

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Dva najpomembnejša strica iz ozadja, Kučan in Golobič, sta v tednu, ko smo čakali na uradni izid volitev povedala, kaj pričakujeta. Golobič popolnoma levo vlado, za katero je takoj po voltivah svoj glas oddal tudi Slavoj Žižek, za Globalni svet v časopisu Independent, kjer je po svoji maniri fašistoiziral Janšo. Kučan je z izjavo, da predčasne voltive ne bi prenesle bistvene spremembe, z drugimi besedami povedal, kdor bi si jih drznil sprožiti, naj ve, kaj ga čaka.

V času, ko je odstopil Cerar in je razpadal koalicija, sem za Družino zapisal, da ne bo dvoma in nejasnosti, cilj za prihodnjo vlado je SD + DeSUS + Šarec + če bo še kdo potreben iz levega nabora ali, z drugačno formulo povedano, stare sile + novi obrazi s starosocialistično miselnostjo. K temu cilju nasproti drvi slovenska politka in z njo država, res v nekoliko drugačnem vrstnem redu in z več strankami. In na čelu tega konvoja je novi politik, ki ves čas trdi, da slovensko država potrebuje novo generacijo politikov. Če bi Šarcu pripisovali neke zabavljaške in lokalistične naivnosti pred predsedniškimi volitvami, bi to bilo razumljivo, odkar pa je pristopil v politični prostor z obema nogama in ima za seboj izkušnjo dveh volilnih kampanj je misel na naivnost možna samo še na območju norosti. Šarec je definitivno in dokončno protagonist iste politike, ki jo v Sloveniji pooseblja zgoraj omenjeni in njihovi pajdaši. Ne glede na sorazmeren skromen volilni izplen, ki ga je potisnil daleč nazaj za SDS, brez njega ni možna leva vlada. V njegovih rokah je odločitev, da omogoči, ali pa onemogoči vladanje kontiunitenim silam v tej državi, oz. t.i. globoki državi. V primeru, da bo do tega prišlo, bo ponovno deklarirani kristjan tako kot je to bil Edvard Kocbek z dolomitsko izjavo, ponovil zgodovinsko usodno napako, ko je s svojim egom za nekaj desetletij onemogočil demokratični pluralni razvoj Slovenije po 2. svetovni vojni. Vmes se je v podobnem, a veliko skromnejšem obsegu znašel tudi kristjan Pucko in danes tako lahko govorimo o kristjanih v politiki, ki poosebljajo p«učkizem«, kar ni daleč od puča. Z drugimi besedami, levica vedno znova uspe najti med kristjani ljudi, ki omogočajo, da nepretrgano ohranijo oblast in si deli davkoplačevalsko pogačo. V Kocbekovem času je bil škof Rožman, ki je glasno povedal, da kristjan v politiki ne more zagovarjati revolucionarnega nasilja za dosego oblasti. Zato je kasneje postal izdajalec slovenskega naroda. Danes pa žal ni ne škofa ne papeža, ki bi povedal, da kristjan v politiki ne more podpirati sistemske korupcije, ki se skriva za javnim dobrim in državno lastnino.

V kolikor bo Šarec uspel oblikovati levo koalicijo, bo na načelu družbe, ki bo počela prav to. V imenu ljudske imovine bo najprej kradla in delila privilegije svojim in izžemala veliko večino tistih, ki so jo volili.

Šarčevo iskanje zavezništva med levimi strankami in izločanje zmagovalca Janše kaže popolnoma jasno v smeri tistih, ki se jih je Šarec skušal otepati, da on ni odvisen od nobenih stricev. Sam s svojo stranko ne more vladati, če gre za koalicijo z levimi, gre v koalicijo, ki je nastajala in traja od dolomitske izjave do danes. Če gre v koalicijo z Janšo, gre v koalicijo s tistimi, ki so nastali s slovensko samostojnostjo. Pred to izbiro Šarec, pa če to hoče ali noče, če prizna ali ne, ve ali noče vedeti. Če se bo v slovenskem političnem prostoru še enkrat ponovilo to, kar so posamezni kristjani počeli od Kocbeka do danes, potem se more slovenska krščanska politika resno zamisliti nad svojo oznanjevalno in pastoralno dejavnostjo, ki je prav na področju družbenega vedno bolj medla, brezbarvna in mavrično-margarinasto razmazana. V kolikor pogledamo na nastalo situacijo po volitvah z vidika države in skupnega dobrega, bi najmanj slabo varianto predstavljala uravnotežena koalicija med SDS in NSi na desni strani in Listo Marjana Šarca in SMC na levi sredini. Takšna koalicija bi se morala zavezati nekaterim nujnih strukturnim reformam in tistim projektom, ki jih država potrebuje za razvoj, s katerim bomo držali priključitev razvitim državam v EU. Po izpolnitvi programa bi takšna koalicija morala iti na nove volitve z novim volilnim zakonom, ki bi normaliziral slovensko politični prostor do te mere, da bodo po volitvah odločali tisti, ki so dejansko dobili največ glasov od volitev, ne pa tisti, ki iz ozadja vlečejo niti, ustvarjajo strateške projekte, s katerimi manipulirajo slovensko javnost preko svojega, beri, državnega medijskega imperija.

Golobič in Kučan pa naj že gresta na volitve in se pomerita z Janšo na odprti sceni. Če bosta dosegla njegovo število glasov v enem in istem okraju naslednjih 30 let, kot je Janša do sedaj, jim lahko mirno priznamo legitimnost za štrikanje na slovenskem političnem parketu. Janša je namreč dobil 6960 glasov, za razliko od nekaterih npr. nekdanje premierke Alenke Bratušek , ki je v dveh okrajih zbrala komaj 2400 glasov, Miro Cerar pa pičlih 1618. Še najbolj se je Janši približal Šarec s 6122 glasovi, a dvomim, da bo kdaj ta rezultat ponovil ali se mu približal. Omenjena koalicija bi lahko bila najbolj pravična, saj bi z obeh polov koaliciji sestavljali dve najmočnejši stranki in drugi dve, ki sta ideološko najmanj ekstremni. Na ta način bi država obdržala določeno uravnoteženost in v evropskem okolju, ki naj bi mu v tem mandatu tudi predsedovali. Prav to bi lahko bil zadnji skupni projekt takšne skupne koalicije in Šarec bi svojim volivcem dokazal, da ni instrument od levih stricev in Cerar bi imel možnost, da utrdi svoj položaj v liberalni sredini. Tonin bi se moral bolj pomakniti v izgubljeni prostor krščanske demokracije in najti z zdravim jedrom SLS. Janša bi lahko dokazal, da ni vir »demonokracije«, kakor je to poimenoval Drago Ocvirk v Reporterju, kjer opozarja na to, da če bodo »demonizatorji« vztrajali v demoniziranju, da bi se prigrabili oblasti.

Pri vsem, kar nas čaka, bo imel pomembno vlogo predsednik Borut Pahor. Njegova prednost je tudi v tem, da Šarca dobro pozna, saj sta bila neposredna tekmeca za prestol. Z Janšo sta v politiki sopotnika že 30 let. Pahor je v iskanju srednje poti in njegovo pobudo na področju sprave tudi njemu daje zgodovinsko priložnost, da pomaga državo obvarovati pred ideološkimi ekstremizmi in narediti konec globoki državi, ki je tudi njega tepla po prstih, ko je stegoval roko v prepovedano območje starih stricev. Poleg tega je Pahor desnemu polu dolžan zagotavljati normalno in enakopravno državljansko pozicijo, saj brez njihovih ne bi bil predsednik ne prvič ne drugič. V primeru, da dobimo popolnoma levo vlado, si lahko predstavljamo, kakšen bo naslednji govor v Dražgošah, kaj se bo dogajalo na področju privatizacije državnega premoženja, kakšna tlaka bo tepla vse privatne in zasebne ustanove, kakšna bo migracijska politika in odnos do EU in Nata. Najhujša posledica takšne vladavine pa bi bil beg možganov in kvalitetnih kadrov iz vseh ustanov v državi v države EU, ki potrebujejo delovno silo, so bogate in lahko nudijo bistveno več kot slovenska politika in ki se končno zaradi svojega demografskega položaja gredo sodobni intelektualni neokolonializem. V Šarčevih rokah je usoda mlade generacije. Popolnoma leva vlada bo popolnoma kvalitetne kadre mlade generacije izgnala, mlade parazite, ki od malega po svojih starših živijo od državnih jasli, pa še bolj prisesala na socialne transferje in državno upravo. Slovenija je pred odločitvijo, ali bodo o naši usodi še enkrat in ponovno odločali strici iz ozadja, ali pa tisti, ki so dobili največ glasov. V prvem primeru bo na naslednjih volitvah še manjša udeležba, v drugem pa lahko koalicija z enim samim zakonom dvigne državljansko zavest volilnega telesa, ki bo dobilo potrditev, da vendarle lahko odločajo o svoji lastni politični prihodnosti.

 

 

 


Ne spreglejte: