Ljubljana, torek, 16. oktober 2018, 08:26

Volilni rezultati so izraz slovenskega protislovnega družbenega stanja

0:00
0:00
dr. Janez Juhant
Foto © ARO

"Volilno nezainteresirani so prikrajšani del naroda, pogosto pod pragom revščine,obremenjeni še s krivicami polpreteklosti, ki jih taka politika ohranja tudi v sedanjosti."

Razveseljuje uspeh SDS in NSi – pri čemer se človek sprašuje, zakaj naj bi Tonin odstopil, če je stranki povečal volilni izid. Janez Janša je s svojo odločno in delavno držo, a tudi z bolj simpatičnim in človeškim pristopom razveselil in tudi zato požel boljši rezultat. Njegova vloga v naši družbi pa ostaja ne glede na tak pristop kamen spotike, ker le on predstavlja realno politično opozicijo usedlinam neizpeljane tranzicije. S tem se bo moral spoprijemati tudi Matej Tonin. Problem naše družbe ostaja slabo prečiščenje totalitarnih mehanizmov.

Odločilno bo torej pregledno poslovanje državnih organov, s čemer se manj uspešno ukvarjajo že vse vlade po letu 2008 oziroma celo prej. Tudi nasprotovanje vladanju SDS to potrjuje. Tako imenovani 'levičarji' vseskozi zatrjujejo, da ne bodo sodelovali s strankami kot SDS, ker naj bi sejala sovraštvo oziroma se zgledovala po politiki Madžarske ali Poljske, ki pa se bolj uspešno spoprijemata z usedlinami totalitarne tranzicije in se tudi razvijata. To gre v nos ne le tranzicijskim, pač pa tudi evropskim levičarjem, ki nimajo dorečeno, kako se brez komunizma lotiti problemov sodobnega kapitalizma. Protislovnost njihove retorike je zatrjevanje, da je treba politiko prenoviti in odpreti ljudem obenem pa niso pripravljeni za korenite spremembe, ki bi takšno odprtost potrdili družbeno-politični praksi.

Volilna udeležba in rezultati volitev so obremenjeni s temi protislovji. Volitev so se udeležili pristaši SDS in NSi, ki so prepričani, da ti dve stranki predstavljata realno silo za presekanje tega protislovja. 'Levičarje' pa so volili pristaši in podporniki strukturnega državnega in paradržavnega okvira, ki zagotavlja preživetje temu družbenemu neredu. Izostala je polovica volivcev, ki so razočarani nad takim delovanjem države in vidijo v teh strukturah vir neenakopravnosti in privilegij omenjene kaste. Glasno skandiranje 'levičarjev' enakim možnostim je praktično v stalnem nasprotju s prakso političnega ohranjanja njihovih privilegijev. Podobno je s poudarjanjem političnega 'sodelovanja', ki vključuje le tiste, ki podpirajo te sprevržene družbene okvire in prakse, pristno drugačnost pa ti krogi zavračajo kot »sovražno«, saj bi ogrozila te apetite in ambicije. Polna usta drugačnosti dejansko govorijo o vzdrževanju obstoječe nepreglednosti.

Volilno nezainteresirani so prikrajšani del naroda, pogosto pod pragom revščine,obremenjeni še s krivicami polpreteklosti, ki jih taka politika ohranja tudi v sedanjosti. Prikrajšani so pri uradnih postopkih, na sodiščih, pri razpisih, pridobivanju služb, skratka oropani enakih možnosti. Birokracija še vedno ni vsem popravila krivic, ni uredila pogojev za dostojen pokop žrtev in arhivskega in drugega dostopa do resnice revolucije. Zato se mnogi mentalno in družbeno ne morejo postaviti na svoje noge. Politiki so ob volilnih shodih omenjali ta zapostavljanja, vendar bodo morali tudi prerezati popkovino teh usedlin. Zaradi ukoreninjenih privilegijev in vgrajenih sistemskih mehanizmov za njihovo varovanje bodo 'levičarske' stranke težko presekale ta gordijski vozel in sprejele spremembe, ki jih mora Slovenija izpeljati zaradi prikrajšanih, razžaljenih in opeharjenih državljanov ter evropske in svetovne konkurenčnosti. Ni mogoče samo uživati splošne dobrine, treba jih je ustvarjati. Za tak demokratični napredek Slovenije bi bila perspektivna koalicija SDS , NSi in kake od omenjenih 'levičarskih' strank, saj bi šlo za sistemsko graditev demokratičnih temeljev in praks. Je to še vedno utopija? Da tako razmišljanje težko prodira v družbo, potrjuje tudi medijska scena v Sloveniji. Edino Planet TV je opravila nekaj analize o volilnih rezultatih. Celo nacionalna televizija ni pripravila poglobljene razčlembe volitev, pač pa v oddaji o osamosvojitvi spet naslikala, kdo naj bi bil zaslužen za Slovenijo in skušala prepričati, kdo je njen realni gospodar.

Mediji imajo težave s kritičnostjo. Kak halo je bil, ko je nacionalna TV ob Cerarjevem odstopu povabila prvaka opozicije Janša, da to komentira. Tako nam mediji naplavljajo 'nove' obraze, širijo sovraštvo in gnev tistih, ki že od leta 1990 zaradi komunistične forme mentis ne morejo sprejeti demokracije ter z vzorci in simboli bivšega totalitarizma preplavljajo našo družbo. Obenem pa svoje sovraštvo projicirajo v tiste, ki se zavzemamo za uveljavitev demokracije in enakopravnosti. To potrjujejo tudi 'horuk' demonstracije v Ljubljani tik pred volitvami, ki spominjajo na 'vstaje' leta 2012, ki so imele en sam namen – zrušiti oziroma ovirati demokratične vzvode oblasti in ohraniti revolucionarne. Koliko bo davkoplačevalce stal neuresničeni projekt ureditve prometa v Mariboru, se molči. Signalizacija ulic v MB bo občini vzela milijone, zaradi vstaje pa je oprema obležala v skladiščih, Mariborčani pa ne bodo imeli pretočnega prometa. Protest proti Kanglerju oziroma Janši je bil dejansko klic za ohranitev vzvodov »globoke države«, kot temu pravimo zdaj. Janša bi bil seveda čisto fejst fant, če ne bi imel ambicije odpravljati polpreteklosti, ki jo vneto branijo vsi, ki živijo na njen račun. Prihodnje koalicije bodo torej preizkusni kamen demokracije. A v zgodovino Slovenije ne bodo šli cerarji, pač politiki kot Jože Pučnik ali tudi Andrej Bajuk, ki so tvegali prenovo države in njeno umestitev v evropski prostor.

Pa še to. Ne le duhovniki, tudi širši deli katoliške srenje v Sloveniji opaža, da se je vse to životarjenje države postkomunistom posrečilo tudi zaradi marginaliziranja Cerkve. Držati jo je treba čim dlje od vzgoje in izobraževanja, mlade pa pustiti rasti v duhu LGTB ali kar na cesti oziroma v 'ideološko' nevtralni šoli. Sicer so to tudi problemi Cerkve na Irskem in po Evropi, nad čemer bi se morali zamisliti njeni voditelji. Ne le povezovati župnije, treba bo širiti prostor laikom, ki so še pripravljeni in voljni sprejemati odločnejšo vlogo pri oznanjevanju in zakramentih. Cerkvi v Sloveniji pa manjka tudi treznosti glede odnosa do svetnih zadev , kar je povezano tudi s vezmi bivših struktur. Sicer se evropska mladina – za razliko od muslimanske - ne vemo, ali se bo tudi njim zgodil ta preobrat -– oddaljuje od Cerkve in se sekularizira. To pa je tudi pomemben politični faktor, ki ga bo treba upoštevati.

Vse bolj pa bo dolgoročni problem iz česa bodo živeli mladi, ki so bili vedno tudi 'levičarji'. Ali je že dovolj, da je kdo kot prvak Levice in njemu podobni zgolj na državnih in paradržavnih jaslih? In prišli so celo iz naročja Cerkve oziroma katolištva. Lahko je sanjati brezrazredne ideale, in biti v stilu bivšega sistema pri koritu, kot bi dejal Orwell. To gre vedno na račun ropanja drugih, kot so kruto potrdili s svojem ravnanjem bivši oblastniki. Ne da se živeti brez dela in napora in obenem imeti vse.

Življenje pa je vendar nekaj več: Ne le ob smrti – pač pa tudi ob osebnih in družbenih tragedijah - vznikne vprašanje, zakaj in od kod jemati moč za življenje. Bili so celo ljudje, ki so zastavili svoje življenje za druge. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov nam je potrdila kot božje služabnike Ehrlicha in drugih 23 mučencev totalitarizma. Njihov zgled govori o drugačnem življenju. Svetijo se tisti, ki so del ali celo življenje dali za druge, ne pa življenje in vse druge dobrine le jemali le drugim. Ne le večnost tudi zemeljska pravičnost ceni dar življenja. Cankar je zapisal: »Mati pili smo tvojo kri.« Prepriča nas dar življenja, ne teror in jemanje življenja in njegovih darov drugim. Nemški ustavni teoretik pa pravi celo, da je problem preživetje družbe, ki ne zagotavlja duhovnih, demokratičnih, človeških, solidarnostnih temeljev, iz katerih bomo živeli. Očitno bomo o tem v Sloveniji morali premišljevati vsi, tudi 'levičarji' in slabo se nam piše, če to ne bo prevladalo tudi v politiki.


Ne spreglejte: