Ljubljana, četrtek, 18. oktober 2018, 05:27

Nadškof Stres daroval zahvalno mašo za 50 let mašniškega posvečenja

Sveta maša v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru, foto © P. Ivan Rampre
Zlatomašnik nadškof Anton Stres
Foto © P. Ivan Rampre

"Ni rečeno, da smo duhovniki bolj požrtvovalni in bolj velikodušni kot drugi. O tem lahko sodi samo Bog."

V Katoliški Cerkvi obhajamo praznik Marijinega brezmadežnega srca. Na predvečer tega praznika je v Ljubljani sveto mašo daroval nadškof Anton Stres, ki se je ob tem zahvalil za svoj jubilej zlate maše.

Pri daritvi sta se mu poleg nadškofa Stanislava Zoreta pridružila zlatomašnika Rok Gajšek in Rudi Štavar ter srebrnomašnika Pavle Novak in Peter Žakelj.

Nadškof Zore je menil, da je zlatomašnik nekdo, ki je ostal zvest in živ 50 let svojega duhovništva: »Kot je gospod nadškof Anton dejal v pridigi, je slavje zlate ali srebrne maše vedno v resnici razlog za zahvaljevanje, za zvestobo in za vse tiste darove, ki jih Gospod daje duhovniku in po njem Božjemu ljudstvu skozi leta njegovega služenja, skozi rane, ki jih prejema njegovo srce. In če jih ne prejema, ni Kristusov duhovnik, kakor smo slišali. Pokojni profesor Janžekovič je bil silno ponosen na svojega naslednika, profesorja Antona Stresa.«

Nadškof Anton Stres je v pridigi med drugim poudaril: »Čeprav je vsak poklic in vsako opravilo, ki ga izvršujemo v tem svetu, Božji poklic ter služenje Njemu in bratom in sestram, je za duhovništvo, takšno, kot ga živimo v Katoliški Cerkvi, značilna določena izključnost ali bolje rečeno osvobojenost za eno samo ljubezen in eno samo služenje. Ni rečeno, da smo duhovniki bolj požrtvovalni in bolj velikodušni kot drugi. O tem lahko sodi samo Bog. Tukaj ni nič avtomatično. Smo pa bolj osvobojeni za eno samo veliko služenje, od nas pa je seveda odvisno, kaj s to prostostjo naredimo.«

Zlatomašnik nadškof Anton Stres
Zlatomašnik nadškof Anton Stres


Sklenil je, da morajo biti hvaležni Jezusu, da jih je sprejel v to službo, saj vedo, da bi bil lahko na njihovo mesto izbran kdo drug. »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja,« je dodal nadškof Stres.


Ne spreglejte: