Ljubljana, sobota, 20. oktober 2018, 11:33

Smrtno nevarni politiki

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Za nami je referendum o zakonu o drugem tiru, pred nami so volitve v državni zbor. Sodeč po udeležbi na referendumu lahko zaključimo, da je Slovenkam in Slovencem še vedno vseeno, kaj se dela z njihovim denarjem.

Naj spomnim na to, kako so se mediji razpisali ob stečaju Zvonov, da je Cerkev opeharila 60 tisoč malih delničarjev. S projekti kot je avtocestni križ, TEŠ 6, dokapitalizacija bank in drugi, pa je in bo določena politična mafija opeharila več sto tisoč davkoplačevalcev, pa to nobenega ne skrbi, tako kot jih skrbijo Zvonovi, ki jih je sodišče spet pred volitvami potegnilo na plano, da bi zameglili druge dejanske in bistveno bolj pomembne probleme te države.

Naj ponovim, kar sem že večkrat povedal, Zvonovi so bili rešljivi, v stečaj jih je spustila Ljubljanska banka, z njo pa takratna politika. Zvonovi so imeli dobre naložbe in bi lahko vse kredite poplačali, a se je politika odločila, da jih potrebuje za propagandne namene pred volitvami in za moralno blatenje Cerkve.

Tega očitno nočejo ali pa niso sposobni dojeti in razumeti tudi takšni komentatorji, ki imajo prostor v reviji Reporter. Pred vsakimi volitvami se skuša politično zlorabljati vero, Cerkev in njene predstavnike. Da ne bo dvoumnosti in napačnih razumevanj ter zlonamernih komentarjev, bom današnji komentar posvetil vprašanju odnosa med vero in politiko.

Najprej nekaj stalnic v slovenskem družbenem prostoru. Kadarkoli je kdorkoli podprl ali socialistično ali komunistično ali liberalno ali kakršnokoli drugo levičarsko politično stališče ali skupino, je bil promoviran, je dobil mesto v osrednjih medijih, ga je odlikoval predsednik države, so ga opredelili za dialoškega in sprejemljivega za sodobno družbo. To je šlo tako daleč, da so bili časi, ko je taka oseba brez težav zasedla tudi pomembno politično mesto in tega ni nihče interpretiral kot vmešavanje vere v politiko ali kot klerikalizem.

Ko pa se kdo zavzame za vrednote ali ljudi, ki jih zagovarja krščansko demokratski, liberalno socialni, tržno gospodarski in vrednostno tudi konzervativni politični pol, takrat je vse na preži in takoj se pojavijo očitki mešanja cerkve v politiko, obujanje klerikalizma, politična nekorektnost in kar je temu podobnega. Bog ne daj, da bi se kakšen klerik pojavil na kakšni listi od strank, ki ne spadajo v spekter levičarske mavrice.

Z eno besedo, ko gre za politično levico, je vse dovoljeno, tudi mešanje vere s politiko, ko pa gre za politično konzervativno desni pol, pa je vse prepovedano in razumljeno kot nedopustno mešanje vere v politiko.

Od vsega kar poznam o družbenem nauku Cerkve, v njegovi sto let stari sistematični zgodovini, je najboljše opredelitve politike in razmerja do vere formuliral papež Benedikt XVI., v svoji okrožnici Bog je ljubezen.

Papež izhaja iz predpostavke, da je osrednja naloga politike, pravična ureditev družbe in države. Za to je politika več kakor tehnika oblikovanja javne ureditve: njen izvor in cilj je ravno pravičnost, ta pa je etične narave. In to zahteva odgovor na vprašanje, kaj je pravičnost? Papež postavi pravičnost v polje praktičnega razuma. Da pa razum lahko pravilno deluje, ga je potrebno obvarovati pred zaslepljenostjo od ozkih interesov in gole oblasti. Cerkev ne želi politično uveljavljati pravičnosti, želi pa oblikovati vest na področju politike in pomagati do pravih zahtev pravičnosti. Graditev bolj pravične družbe je naloga vseh in vsake generacije. Tej nalogi se ne more odtegniti nihče. Prizadevanje za pravično družbo ni primarna naloga Cerkve, to je najprej naloga politike in države. Naloga Cerkve pa je, da prispeva svoj delež z etično vzgojo in jasnimi spoznanji ali čistim razumom, kot bi dejal papež. Dobesedno Benedikt ta del v okrožnici zaključi z naslednjimi besedami: »Cerkev ne more in ne sme prevzeti političnega boja, da bi uresničila kar najbolj pravično družbo. Ne more in ne sme se postaviti na mesto države. Toda v boju za pravičnost tudi ne more in ne sme stati ob strani. Z argumenti mora vstopati v spopad razuma, prebujati mora duhovne moči, brez katerih se pravičnost, ki vedno terja tudi odpoved, ne more uveljaviti in uspevati«( Bog je ljubezen, 28).

 

Papež je izhajal iz znamenitega Jezusovega reka, dajte Bogu kar je božjega in cesarju kar je njegovega, ter opozoril na stališče drugega vatikanskega koncila, ki govori o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. To z drugimi besedami pomeni, politika je avtonomna na področju urejanja družbene pravičnosti, oziroma pravne države. Cerkev pa je avtonomna na področju etičnega in vrednostnega oblikovanja ljudi ter argumentiranega vstopanja v javno razpravo, ko gre za politično urejanje pravične družbe. Kristjan na polju političnega mora najprej skrbeti za zdrav razum, razumne argumente in za to, da razum ni zaslepljen z ozkimi interesi ali obseden z oblastjo. Vera je tako za kristjana v vlogi etičnega očiščevalca razuma ali branik pred tem, da bi razum oslepel od ozkih osebnih, strankarskih, civilnih ali drugih interesov. Preprosto, vera pomaga videti pravičnost, kot poslanstvo, kot nalogo za skupno dobro in dobro vsega človeštva. Vera pomaga postaviti lastne interese v drugi plan in videti oblast kot način upravljanja skupnih zadev, v duhu služenja. V tem duhu je Benedikt v svoji viziji Evrope lahko zapisal, da je »politika kraljestvo razuma, in sicer ne zgolj tehničnega in preračunljivega, marveč moralnega razuma, ker sta cilj države in tako končni cilj politike moralne narave, namreč mir in pravičnost« (Evropa kje si?, str.,55).

V kolikor te misli apliciramo na slovensko predvolilno situacijo lahko ugotovimo več stvari. Najprej smo vedno znova priče neracionalnemu povezovanju vere in politike, kar vodi v zlorabo vere v politične namene za določene interese. Prvo merilo za izbiro političnih osebnosti ni, ali je veren ali ne, ampak kaj je naredil za pravičnost in bolj pravično državo, za pravno državo. Imamo klasičen primer v nedavni preteklosti. Pučnik se je kot predsedniški kandidat deklariral za ateista, a je za pravičnost v družbi naredil bistveno več kot njegov zmagoviti proti kandidat Kučan, ki je večino svojega življenja podpiral krivični družbeni red. In Kučan je bil izvoljen tudi z glasovi vernikov.

Drugo merilo je vprašanje interesov. Če ostanemo pri omenjeni dvojici. Pučnik je za interese pravne države bil preganjan in je trpel. Kučan je bil na strani preganjalcev in sistemskih povzročiteljev trpljenja. Njegova politična figura vse do danes ščiti interese privilegirancev, ki so svoje privilegije dobili in obdržali s pomočjo brezpravne države in z manipulacijo pravne države.

Tretje merilo je vprašanje oblasti. Statistično je izmerljivo, da na slovenskem politična levica marksističnega izvora in totalitarne dediščine, s kratkimi prekinitvami, gospoduje nad Slovenci in Slovenkami od druge svetovne vojne naprej. V letih to pomeni več kot sedemdeset let minus sedem let. Razmerje je več kot očitno, ena proti deset. Ne samo to, prihod na oblast in ostajanje na oblasti ni potekalo po demokratični in pravični poti, ampak najprej z nasiljem, za tem s terorjem in strahom, na to z odvzemom premoženja in svobode. Sledile so prevare in zlorabe demokratičnih sredstev, predvsem medijev in tajnih služb ter pravosodnega sistema za namene, biti in ohraniti oblast.

Vse dosedanje volitve so pospremile različne afere, ki pa so usodno zaznamovale opozicijo in njene rezultate. Dejanske afere povzročene in odkrite pri levičarjih tem nikoli niso bistveno škodovale, ker so jih mediji ustrezno obdelali in ključne protagoniste zaščitili. Prihajanje in ohranjanje na oblasti je pri levici skozi celotno njihovo zgodovino v diametralnem nasprotju s tem, kar bi naj oblast bila in pomenila, služenje pravičnosti in miru.

Naj bom jasen in naj ponovim, merilo za politika ni ali kdo bere berilo in hodi k maši, tudi ne, ali ima zakramente ali ne, še najmanj je merilo to, če takšne ali drugačne verske momente vključuje v predvolilno kampanjo z namenom, da si pridobi verno volilno telo. Merilo za politika je, ali ga vodi pravi razum, ki vidi v oblasti sredstvo za uveljavljanje večje pravičnosti in skrb za mir.

Kar pa zadeva odnos do vere se vrnimo k jasnemu Benediktu: »Država in z njo politika, ne sme predpisovati religije, vendar mora zagovarjati njeno svobodo in mir med tistimi, ki izpovedujejo različna verska prepričanja« (Bog je ljubezen, 28). Od zakona o verski svobodi, ki je bil sprejet leta 2007, do danes, ta zakon ni bil v celoti uresničen. Ravno obratno, delalo se je vse na tem, da se ga spremeni in obide. Za verujočega človeka je dodatno merilo pri političnih odločitvah vprašanje, kako določena politična stranka spoštuje versko svobodo in kako jo umešča v pravično družbo.

Migrantski val celo Evropo in z njo Slovenijo postavlja pred vrsto nerešenih vprašanj, kar zadeva versko svobodo. Vprašanja vere so postala osrednje vprašanje političnih gibanj in vladnih odločitev. Nič ne pretiravamo, če rečemo, da je prihodnost Evropske unije odvisna od tega, kako bo pravična država uredila svobodo veroizpovedi in zagotovila mir, najprej svojim državljanom in za tem celotnemu kontinentu. Vprašanje vere se vrača v sekularno Evropo skozi vrata islamskih migrantov. Kdor pred tem tišči glavo v pesek, je smrtno nevaren za pravno državo in mir med ljudmi.


Ne spreglejte: