Ljubljana, sobota, 22. september 2018, 22:47

Kje je Schumanova Evropa in kje predvolilna Slovenija?

0:00
0:00
Blaž Lesnik
Foto © ARO

V sredo (9.5.) je minilo 68 let, odkar je francoski zunanji minister Robert Schuman svojemu nemškemu kolegu Konradu Adenauerju predlagal, naj Francija in Nemčija oblikujeta Evropsko skupnost za premog in jeklo, vanjo pa naj povabita še druge evropske narode. Na ruševinah druge svetovne vojne z bolečimi ranami, ki so se zarezale v vse pore teh dveh (in ostalih) narodov sta velika voditelja našla pot dialoga.

Schumana, ki se je zavedal, da lahko zgolj sprava narodov po stoletju katastrof, dveh svetovnih vojn in spopadih narodov, prinese mir in napredek, danes imenujemo oče Evrope. Upravičeno. V veliki meri je prispeval, da trenutno živimo v najdaljšem obdobju miru na stari celini.
Temelje Evropske Unije kot jo poznamo danes, večina povezuje z gospodarskim zavezništvom skupnega upravljanja industrije premoga in jekla. Vendar je bilo v ozadju veliko več. Le kakšne misli in občutke bi imel Schuman danes ob pogledu na delovanje EU? Morda bi bil za marsikaj hvaležen, predvsem za številna desetletja brez vojne, ki jo je sam izkusil kar dvakrat. A gotovo bi ga ob neslutenem razvoju in napredku Evrope v 21. stoletju najbolj skrbela duhovne razsežnost. Zakaj sem tako prepričan v to? Ker je v letu svoje smrti sam vizionarsko zapisal: »Evropa ne bo mogla in ne bo smela ostati le gospodarski in tehnični podvig. Potrebna ji bo duša, zavest o zgodovinskih sorodnostih ter o sedanjih in prihodnjih odgovornostih, politična volja za služenje istemu človeškemu idealu.« Danes je na preštevilnih vogalih te Evrope čutiti prevlado materialističnih vrednot, iskanje takojšnje zadovoljitve, kultura smrti se temačno plazi v sodne dvorane, kjer odločajo o tem, kdaj in kje bomo umirali. Na to Schuman in tudi njegov nemški kolega Adenauer gotovo ne bi gledala z odobravanjem in prikimavanjem temveč prej z veliko žalostjo. Oba predana vernika sta govorila o možnostih, dani po Božji previdnosti, da Evropo obnovita na krščanskih temeljih. Najbolj cenjene evropske vrednote enakost, solidarnost, svobodo in mir so ostale brez svojega veziva: krščanstva. In ko smo iz ustavnega predloga Evropske unije izgnali kakršnokoli omembo krščanskih korenin, so se začele stvari obračati na glavo. Migrantska kriza, strah pred islamizacijo in teroristični napadi, brexit so temeljito pretresli evropske strukture. Pravzaprav so delčki tretje svetovne vojne, o kateri govori papež Frančišek, raztreseni tudi po stari celini.

Ni nova misel, da nas bodo prav migranti z (žal tudi nasilnim) uveljavljanjem svoje vere in kulture prisilili v iskanje tistih temeljev, ki so jih Evropi predvideli njeni ustanovitelji. Tako kot je v krizi priložnost, je tudi v trpljenju oziroma križu smisel. Ta tako brezčasni simbol, kot je lahko brezčasna samo ljubezen, bo od junija naprej moral viseti v vhodnih delih stavb javne uprave na Bavarskem. »Kot vidna opredelitev temeljnih vrednot pravne in družbene ureditve na Bavarskem in v Nemčiji«. Kljub temu, da sta v Nemčiji država in cerkev ločeni in kljub temu, da je v Nemčiji versko neopredeljenih 34 %, še šest odstotkov prebivalcev pa pripada nekrščanskim veram. Seveda Nemčija, sicer ena najmočnejših evropskih držav, ni enako kot EU. Tako se o kakšnih posebnih protestih in vmešavanju državnega vodstva v to odločitev deželne vlade ni poročalo. Nasprotno, njen predsednik Markus Söder je križ obesil med prvimi že takoj po vladni odločitvi.
Spomnimo se, kakšen cirkus je bil pri nas zaradi po mnenju nekaterih »izsiljenega verskega obreda« lani septembra. Blagoslov osnovne šole Polica pri Grosupljem je dvignil pokonci pol Slovenije.

Pri nas smo pač pri drugačnih, po dobi trajanja veliko mlajših simbolih, ki jih čislajo le še v državah kot so Venezuela ali Severna Koreja. Tudi če bi bila nova rdeča zvezda v Ljubljani zgolj predvolilna provokacija, je slovenski zdrs v preteklost v zadnjih letih nekaj, česar si ob osamosvojitvi večina ni niti predstavljala, kaj šele želela.

Človeško gledano je resnično dno tisto, ki pomaga, da se človek otrese zaslepljenosti in (seveda ne brez napora) spet vstane. Ali sta bodisi Evropa bodisi Slovenija dosegli to dno, lahko le ugibamo. Želimo si lahko, da bi v evropskem primeru premogli toliko Schumanove širine duha, modrosti in poguma, ki so nam prinesli mir in blaginjo, da bi zgradili tudi bistveni temelj za prihodnost.

V Sloveniji pa bodo parlamentarne volitve čez manj kot štiri tedne bodo pokazale, koliko smo napredovali v razvoju kritičnega presoje, ki so nam jo v desetletjih komunizma uspešno dušili, nato sta vanjo surovo butnila še kapitalizem in potrošništvo. Rezultat bo pokazal, ali bomo prepoznali trojanske konje, zasidrane vzorce in prakso, ki vztraja zgolj po inerciji, pa bi jo zlahka spremenili v prid boljšemu življenju vseh Slovencev. Ali pa bomo zamahnili z roko in v soboto po večurnem brskanju po internetu, ostali v plitvini in podobni kokošim, rekli: nima smisla volit, saj so vsi enaki.


Ne spreglejte: