Ljubljana, petek, 21. september 2018, 00:16

Politika hec, volitve pa šov?

0:00
0:00
novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko
Foto © ARO

Slovenija je velika država. Ne verjamete? Samo poglejte, koliko političnih strank imamo. Med tistimi, ki bi se šle kandidaturo na volitvah, jih je približno 20, kar za dvomilijonski narod ni majhna številka. Nemčija, ki ima več kot 82 milijonov prebivalcev, je lani na volilnih lističih imela 39 političnih strank, največja med njimi, socialdemokrati, je začela delovati že v 19. stoletju, sicer pa je večina strank nastala po drugi svetovni vojni. Pri nas pa jih ima ob dejstvu, kako malo časa imamo parlamentarno demokracijo, s politiko izkušnje kar lepo število ljudi.

Na političnem parketu vlada taka živahnost, kot ji ni para v marsikateri drugi državi. Stranke nastajajo in propadajo, čeprav je morda slednje kar prehud izraz, ampak odraža resničnost. V teh letih po letu 1990 je začelo delovati kar več kot 130 političnih strank, list ali kakorkoli jim že pravimo. Nekatere z zelo obrobnimi temami, nekatere so z zelo plemenitimi cilji, nekatere naglas, nekatere samo zavoljo volitev in skoraj samo na papirju. Zgodovina je odplaknila številne med njimi. Kje imamo danes recimo strank LDS ali pa Zares ali pa Državljansko listo Gregorja Viranta ali pa Pozitivno Slovenijo? Če prehitro odgovorimo in rečemo nikjer, smo se ušteli. Kajti če je kaj mojstrskega v vseh teh članih, vidnih in manj vidnih, je to, da so se sposobni preobleči zelo na hitro, zamenjati stranko zelo na hitro in delovati prav potiho, iz ozadja, če hočete, začeti delovati pri drugi. Zadnjič se je še celo eden od boljših retorikov v parlamentu iz vrst levousmerjenih strank ponorčeval iz kolega, češ da je zamenjal že štiri stranke. To ni nič takega, ljudje se spreminjajo, nekateri pač malo hitreje kot drugi. Problem pa je, da smo Slovenci kot kaže narod, ki ima rad spremembe. Če nikjer drugje, vsaj na glasovnici na volitvah. Nekateri bodo vedno znova glasovali za novo, saj veste, oglaševalska parola novo ali pa v akciji vedno znova vleče.

Da, vse bolj se mi dozdeva, da je politika bolj stvar dobrega oglaševanja kot pa vsebine in plemenitih ciljev. Tudi za to, da privabijo v svoje vrste kandidate, so potrebne obljube. Nekatere stranke se že ponašajo z vidnimi člani, nekatere že ponujajo ministrska imena, druge pa so šele v fazi zbiranja ljudi, da popolnijo svoje kandidatne liste. Čez mesec in pol bomo volili novo sestavo državnega zbora, za trenutno lahko rečemo, da odraža precej visoko izobrazbeno strukturo, prevladuje namreč visokošolska oz. univerzitetna izobrazba, kar nekaj je doktorjev znanosti, najdemo zdravnike, pravnike in ekonomiste, veterinarja, odvetnika, arhitekta, igralko, okrožno sodnico, načelnico upravne enote in direktorico centra za socialno delo, če se osredotočim samo na nekaj imen. Ampak kakšen je bil izkupiček? So bili zato zakoni kaj bolje pripravljeni? Po mojem mnenju ne, zlasti če pogledamo samo tisti najbolj v nebo vpijoč primer o financiranju zasebnih osnovnih šol, ki so ga pacali v SMC, pa v DESUSu, pa še vedno ni bil skladen z ustavo, saj tudi SD-ju ni bilo čisto jasno, da je vendarle ustavo treba spoštovati in da je enkrat za vselej treba sprejeti dejstvo, da imajo odločbe ustavnega sodišča težo. To, kakšne zakone pripravljajo in sprejemajo v državnem zboru, je nekakšna osnovna izkaznica državne politike. Tudi vlada šteje, seveda, ampak ministra se lažje zamenja kot pa izvoli nove poslance. Da ne govorimo o tem, da državni zbor izvoli vlado in ne obratno. Tako je še kako pomembno, koga bomo volili 3. junija. In še kako pomembno je, da volivci v minulih štirih letih niso oboleli za demenco. Zelo dobro je treba namreč vedeti, kaj so politiki počeli v minulem obdobju, le tako bomo lahko pravilno ovrednotili naš glas zanje. In čas bi že bil, da ne gledamo le na to, da če ga doslej ni bilo nikjer, vsaj ni naredil nič narobe. To je tako, kot če bi pred oltar pripeljali nevesto, ki je ne bi poznali. Dekle, ki je pa enkrat en golaž prismodila, bi pa pustili za seboj. Ampak za začetek, je vsaj kuhala, tista, ki je ne poznamo, pa morda sploh ne pride k štedilniku, pač pa se le hvali s kuharskimi knjigami in odličnimi kuharskimi nasveti svoje mame in babice. Tako je tudi v politiki pri novih obrazih. Ne vemo, kaj nam znajo skuhati, le hvalijo se, pa tudi njihovi kuharski mentorji govorijo o njihovem potencialu. In zgolj zato, ker se pokažejo v kuhinji, jih že nagradimo z aplavzom. Oziroma s svojim glasom.

Ampak politika še zdaleč ni le borba za obkroženo številko na papirju. Politika je tudi borba za denar. Politična stranka v skladu z zakonodajo pridobiva denar iz članarin, torej se zavzema za več članstva, denar pridobiva tudi iz prispevkov fizičnih oseb, kar pomeni, da mora najti dovolj podpornikov. Hkrati dobi denar iz proračuna.

Stranke, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor kandidirale svoje kandidatke ali kandidate, imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so v državi dobile najmanj en odstotek glasov volivcev, pravi zakon. Tudi pozneje ob izvolitvi dobivajo sredstva, skladno s številom poslancev.

Torej so volitve tudi neke vrste nabirka. A se stranke lahko v tej »kalkulaciji« tudi zmotijo. Socialni demokrati so tako denimo še vedno precej zadolženi, saj so za kampanjo prejšnjikrat porabili več, kot pa so dobili potem glasov na volitvah. Zdaj naj bi bili torej brez denarja, no, če ne pridobijo še kakšnega posojila. S posojili so se opekli tudi v SDS, čeprav so denar vrnili, a grenak priokus ostaja.

Glede na podatke, ki krožijo v medijih, lahko ugotovimo, da s financiranjem letošnjih aktivnosti na dvojih volitvah ne bodo imeli težav v SMC, Desusu, SLS in Nsi. V SMC so privarčevali in jim ne bo treba najemati kreditov za volitve, odšteti nameravajo približno 450 tisoč evrov, polovico za junijski paket. V Desusu se tudi hvalijo s privarčevanim, a hkrati imajo najeto posojilo za nakup poslovnih prostorov. Bolj kot za parlamentarne nameravajo seči globoko v žep za lokalne volitve, enako v SLS, kjer znova bolj stavijo na župane. Skromno kampanjo medtem načrtujejo v NSI.

V stranki Lista Marjana Šarca še čakajo na izplen iz predsedniške kampanje, od koder naj bi se jim iz državnega proračuna nakapljalo okoli 40 tisoč evrov, drugih virov za zdaj nimajo. Kako je z Levico, ki kar visoko kotira v anketah, ni znano, bo pa verjetno stavila na kredit, njena filozofija, ki se je spominjam še iz kampanje je, da kredita ni nujno vrniti. Vsekakor bo kampanja, na kateri bomo videli spet različne obraze, zanimiva, televizijski kanali bodo skušali naredi show, da bodo gledalce obdržali pred ekrani. In morda bo ravno to dejstvo šlo najbolj na roko igralskim talentom, kot ga premoreta Šarec in denimo Violeta Tomič, ki ima ob sebi prav tako pavlihovsko mojstrskega govorca Francija Trčka, ki je poskrbel kar za nekaj sočnih parlamentarnih razprav. Verjamem, da če bi Šarec znova nastopil z likom Serpentinška, bi se glasovi hitro nabirali, ne glede na njegovo nastrojenost proti ženskemu spolu. Če česa ne verjamem, pa namreč tega ne, da je bil ves material, ki ga je Šarec izvedel kot Serpentinšek, plod tuje domišljije. Glede na to, kar slišimo iz krogov, ki so njemu blizu, bi izjavo, da bi moralo biti v Sloveniji tako kot v Iranu, kjer babe nimajo kaj voliti, z lahkoto pripisali tudi njemu osebno. Ampak v te vode se ne bom spuščala, naj volivec sam presodi, kaj je dobro zanj. Vsekakor pa velja prisluhniti dr. Ernestu Petriču, možu, polnem modrosti in izkušenj, ki pravi: "Politika je zelo resna zadeva in tudi volitve so resna stvar. Slovenci smo v teh stvareh včasih celo malo naivni in potem razočarani. Ni politika to, da napišeš nekaj sijajnih člankov, to je lahko, politika je, kako neke ideje izpeljati v življenje. Novi obrazi so lahko simpatični, včasih je celo prav, da pridejo, ampak skok na hitro iz nulte točke na vrh je včasih lahko problematičen."

Politika torej ni hec, volitve pa ne šov, ampak test prihodnosti za vse nas.

 


Ne spreglejte: