Ljubljana, torek, 20. november 2018, 22:45

Kristjan v družbi: Močno drevo s koreninami v Gospodu!

Gostje 3. misijonskega večera na temo Kristjani v družbi
Foto © Marko Zupan

"To je ta zdrava krščanska drža, se zanimati za ta svet in gledati onkraj. In dobre kristjane po tem tudi prepoznaš!"

Če bi imeli božji pogled, bi današnjo situacijo morda videli veliko bolj optimistično, kot jo ponavadi vidimo. Koliko ljudi zjutraj ob 5.00 vstane in gre v službo, ker hoče svoje otroke dobro vzgojiti, ker jim hoče nuditi, kar je treba. A ni to znamenje božjega kraljestva? Koliko ljudi se po sporu pobota med seboj.... Ali ni to znamenje delovanja božjega kraljestva?

Tako se je, v miselno zelo razgibanem večernem pogovoru tretjega misijonskega dne, med drugim spraševal današnji misijonar p. Branko Cestnik. In nadaljeval: »Po nekih socioloških parametrih se nam zdi, da je družba vedno bolj brezbožna in tudi pastoralne statistike nas k temu nagibajo, a po drugi strani je veliko dobrih ljudi, ki v tistem nevidnem vsakdanu konkretno delajo za večjo božjo slavo. Pa morda temu niti ne znajo tako reči.

In iz teh ljudi je narejena družba. Družba ni narejena iz političnih aktivistov in politikov, ki imajo ta dar, da nekako usmerjajo in urejajo skupno življenje, ga poganjajo naprej. Ampak oni niso povzetek družbe. Družba je veliko več in se da biti dober, družbeno razgledan in aktiven kristjan tudi v pogojih verske nesvobode. Smo imeli dobre kristjane, ki so bili odlični sosedje, odlični sodelavci, v času komunizma. In so gradili okolje in družbo, to tkivo družbe, tam kjer so bili....

Skrivnost božjega kraljestva je veliko večja, kot so vse te družbene stvari. Je pa zdaj občutek, da klasična krščanska družba izginja v Evropi, bodisi zaradi ideologije, bodisi zaradi neke utopije v blagostanje in visoki standard in je treba zato stvari tudi bolj jasno povedati. Bolj spodbuditi ljudi, da bodo zavestno delovali na širokem družbene polju. Politika je del tega širokega družbenega polja, ampak nismo vsi za politiko, smo pa vsi za družbo, vsi pa moramo biti v družbi.

Voditelj večera Jože Bartolj je za izhodišče pogovora postavil besede, ki imajo svoj izvor v Jezusovi veliko-duhovniški molitvi. Kristjani smo v svetu, pa hkrati nismo od sveta. Goste, alpinistko in profesorico Marijo Štremfelj, opernega pevca, basbaritonista Marka Finka, pesnika in visokošolskega profesorja dr. Leona Oblaka in današnjega misijonarja, duhovnika klaretinca, p. Branka Cestnika je izzval, da povedo, kako te besede sami doživljajo.

Branko Cestnik: »Smo nadaljevalci dela Boga stvarnika, stvarjenja, a obenem je naš pogled usmerjen daleč naprej, na tisto končno obzorje … In eno in drugo je potrebno, gledati na obzorje, da veš kam prideš, izven tega sveta. In gledati pod noge, da se ne spodtakneš. Gledati na vrh, kam greš in gledati kje se boš prijel.... To je ta zdrava krščanska drža, se zanimati za ta svet in gledati onkraj. In dobre kristjane po tem tudi prepoznaš. In kristjane s slabo vero tudi prepoznaš. Kristjan s slabo vero veliko pričakuje od tega sveta in se mu zdi, da če ne bo čimbolj izkoristil teh dnevov, in čimveč doživel, dal skozi...da bo ta svet mu zbežal. In potem grabi po tem svetu in pozabi gledati na obzorje«.

Marija Štremfelj: »Ne biti od tega sveta je v mojem primeru to, da tisti dar, ki ti ga je Gospod položil v zibelko in ga potem v svojem življenju razvijaš, da je to tisto, kar te vodi nazaj k Njemu. Poskušaš na ta način širiti Njegovo kraljestvo... In zdi se mi, da je tukaj zelo lahko ugotoviti, ali si od sveta ali nisi od sveta. Če te gore zasvojijo, ti postanejo malik, portem izgubiš občutek za vse okoli sebe in se osredotočaš nase in ne vidiš drugih. To vodi v egoizem... Tudi vse ostale stvari, s katerimi se človek v življenju srečuj so lahko nujno potrebne, lahko pa so tudi velika težava. Od hrane, pa do vsega ostalega kar nas obdaja... Zdi se mi, da je tista osnovna motivacija, zakaj nekaj kar delaš, sploh delaš, tisti kriterij, ki lahko pove, ali delaš za ta svet, si nabiraš slavo, si nabiraš denar, vse vrste bogastva, ali je to tisto, da najdeš, kaj je tvoja pot v življenju. Ker Gospod je dal darove nam vsem. In najtežje je, če poskušaš delat nekaj, kar ti ni položeno v srce.«

Marko Fink: »Prepričan sem, da vsak pride s talenti na ta svet, ki so čisti božji dar, nič nismo naredili za to, da smo to dobili in vemo, kako s talenti kristjan deluje. Da jih je treba razvijati, da so razdeljeni med vse ljudi po svetu, kot en velik kapital, in tako jaz razumem moj pevski talent. … jaz mislim, da je nekaj božjega že samo v tem, da človek kot umetnik, prek tistih notranjih čutov, ki jih lahko odkrivamo samo v neki globoki intimni tišini, ki nam odpirajo cele sobane duhovnih prostorov, da ko pojem, če tisto čustvo, ki je za to besedo in ima neko melodijo dam tako, da sebe popolnoma angažiram, da dušo svojo razgalim, tam je nekaj božjega.«

Leon Oblak: »Če bi se zavedali, da je Bog vsakemu dal svoje talente, in da jih je potrebno oplemenititi ne bi bili zavistni. Ker tisti, ki je dobil več talentov jih bo moral tudi več oplemenititi. Bo moral na koncu več pokazat, na sodni dan... Zelo rad povem primer sv. Terezije, ko je bila razglašena za svetnico in so se vsi čudili, kako je mogoče, da je ta mala punčka, ki je umrla za tuberkulozo postala svetnica, saj ni naredila nič posebnega... In je takratni papež na to odvrnil, da je mala Terezika svetnica, zato ker je običajne stvari, počela z neobičajno ljubeznijo. In to je bistvo vsega. Kar koli delamo, moramo delati s tisto veliko ljubeznijo, potem pa gre itak vse v božjo slavo! Mi pa se moramo truditi da bomo čim boljši in tukaj mislim da smo lahko kristjani prepoznavni v svetu. Po eni veliki ljubezni do tistega kar počnemo!«

Marija Štremfelj: »Mi moramo biti dobro drevo, z močnimi koreninami in zelo obilno krošnjo, z identiteto, z zavedanjem, da smo Evropejci, da smo kristjani in da smo Slovenci in da pripadamo neki družini. In vse to se začenja dogajati na mikro nivoju. Ta humus iz katerega to drevo raste nastaja v družini in tukaj je prostor, kjer se mora najprej začutiti ljubezen. Mi ljudje sami po sebi zelo težko izražamo ljubezen, kajti mi dobivamo ljubezen od našega Boga, od Jezusa. On je dotok te ljubezni, velike reke ljubezni, mi pa smo tukaj, da ta veletok, ki prihaja v nas, razširimo... Ker ljubezen, to pomeni da v naše okolje, najprej v čisto osebne družinske odnose, zakonca, starši otroci in širša družina, uvajamo elemente ljubezni, ki so nujni, da se družba spremeni. Ker ti majhni otočki so kvas, sej za veliko kilogramov kruha ne potrebujemo polovico teže kvasa. Dovolj je samo en majhen košček, pa bo prekvasil vso družbo. Ampak mi moramo res imeti korenine v Gospodu... To pa pomeni, da moramo imeti vero. Vera pa je zaupanje v resničnost in v stvari, ki jih še ne vidimo. Ali z drugimi besedami, če zdaj gledamo v eni roki zrcalo situacije, kakršna je v tem trenutku pri nas..., moramo imeti nujno še v drugi roki ogledalo vere, upanje v tisto, kar želimo doseči. Ampak nikoli sami! Vedno z božjo pomočjo!«

To je le nekaj odlomkov in misli izrečenih v prvem delu nocojšnjega misijonskega pogovora. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti.


Ne spreglejte: