Ljubljana, ponedeljek, 20. avgust 2018, 14:34

Gremo na volitve

dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

"Zanimivo, da je premier v odstopu govoril o starih silah. Le koga je imel v mislih? Že desetletja govorimo o globoki in ugrabljeni državi, o sivih stricih, o old boysih in podobno, ki nam to državo uničujejo iz enega v drugo volilno obdobje."

Po sedemintridesetih letih sem v februarju romal po Sveti deželi. Tako jo imenujemo kristjani zaradi Jezusa. Ko pa si tam, kaj dosti svetosti ne vidiš in doživiš. Judje so v tem času pozidali ogromno površin in povečali svoj teritorij na več kot sedemdeset procentov celotne površine Palestine. Muslimanski arabci ali Palestinci živijo na raztrganih območjih, kar na zemljevidu daje vtis jezer, ki trgajo kopno. Od vseh doživetij in protislovij te dežele naj izpostavim dve.

Stanovali smo v palestinskem delu Betlehema, ki je pod oblastjo Palestincev. V neposredni bližini hotela je sirotišnica sester Usmiljenk, ki jih imamo tudi v Sloveniji. Njihovo poslanstvo je reševanje otrok palestinskih deklet, ki zanosijo ali zaradi incesta, posilstva ali iz drugih razlogov, ki so za muslimansko družino nesprejemljivi. Ta dekleta prihajajo v sirotišnico rodit, oziroma bolje rečeno, pridejo na carski rez in pustijo otroka sestram, same pa se morajo v 24 urah vrniti v svojo primarno družino, da tako niso sumljive. Nekatere tudi otroke nastavijo pred vhodom v sirotišnico ali pa jih zavržejo in so morda od koga najdeni ter prineseni k sestram. Trenutno je teh otrok 48, od nekaj dni starih do šest let. Po palestinski zakonodaji so ti otroci brez imena in priimka in ostanejo brez vsakega osebnega dokumenta, tudi posvojiti jih ni mogoče. Sestre jih po šestem letu starosti morajo predati v zavetišča za mladostnike. Od tam pa jih po osemnajstem letu dobesedno vržejo na cesto. Sestre jih tudi ne smejo vzgajati v krščanski veri. Gre torej za ljudi, ki so nikogaršnji. V teh primerih res gre za izbrisane. Kaj takšnemu človeku v življenju preostane, si lahko mislimo brez veliko domišljije.

Na drugi, izraelski oziroma judovski strani pa je v nekaterih kibucih obstajala praksa, da so matere po treh mesecih otroke odstavile, jih predale varuškam v vrtcih in same nadaljevale z delom v kibucu. Šlo je za nekakšen komunistični sistem, ki je nadomestil družino. Ti otroci so bili s svojimi starši samo v petek popoldan in v soboto, sicer pa z njimi niso imeli stika. Za kakšen čustveni in osebnostni razvoj je bilo poskrbljeno si tudi lahko mislimo. In po tem, ko je v holokavstu izgubilo življenje več kot milijon judovskih otrok, so judje po drugi svetovni vojni uvajali prakso nekakšnega taboriščnega sistema vzgoje otrok. Ne samo to, človekovo dostojanstvo je tudi v tej državi teptano na različne načine. Najbolj očitno pa je videno vsak dan na ulicah Jeruzalema, takoj za mejo, oziroma bolje rečeno, visokim zidom, ki razmejuje palestinsko in izraelsko ozemlje, ko na pločnikih posedajo stotine moških, ki čakajo, da jih judovski delodajalci najamejo za dnevno delo.

Teptanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic je že samo na teh primerih dovolj, da se lahko vprašamo, kje ima pamet Erjavčeva zunanja politika, ki bi rada priznala palestinsko državo. Niti izraelska niti palestinska država ne izpolnjujeta kriterijev sodobne države, ki spoštuje človekove pravice. Tiščanje glave v pesek pred temi dejstvi govori v prid ugotovitvi, da bi Erjavčeva zunanja politika rada ugajala predvsem nekim drugim interesom, ki jih narekuje Moskva, kar je sicer bilo več kot očitno v mandatu vlade, ki jo je sesul en sam državljan, Vili Kovačič.

Da je premier Miro Cerar v sredo zvečer napovedal svoj odstop je logično za blamažo, ki jo je doživel. Po tem ko je Vrhovno sodišče razsodilo, v skladu s stališčem Ustavnega sodišča, da je zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter zakon o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo, kar ima za posledico, da je referendum o drugem tiru neveljaven in ga je potrebno ponoviti, je dejansko tista kaplja čez rob, ki je odnesla vlado nekaj tednov pred zakonitim rokom. Pri tem je imelo ključno vlogo dejstvo, da je Vlada peljala protizakonito, enostransko in iz proračunskih sredstev financirano kampanjo. Židan in Erjavec sta takoj pohitela z izjavami, kako se to ne tiče njunih strank. Po tem ko sta skoraj štiri leta jedla iz Cerarjevih jasli, sta naenkrat čista in nedolžna. No, če sta že pri tej zgodbi tako nedolžna pa sta pri kakšnih drugih bolj umazana. Židan pri nespoštovanju odločbe Ustavnega sodišča o 100% financiranju obveznega šolanja, Erjavec pa pri Arbitražnem sporazumu in diplomatski sramoti, ki jo v luči novih volitev zganja že nekaj mesecev vizavi Hrvatov.

Vsi skupaj pa seveda v štirih letih svoje vladavine niso naredili ene resne sistemske reforme v državi. Če se je Cerar v sredo zvečer pred odstopom kitil z gospodarski dosežki in njihovimi finančnimi posledicami za državo pa je pozabil, da je to predvsem zasluga izvozno naravnanih ali celo podjetij, ki so v tuji lasti. Za ustvarjanje boljših pogojev domačega gospodarstva pa vlada ni naredila nič, saj jo je ves čas nosilo v smeri socializma, ki bi nam ga v najbolj trdi obliki uvedel Mesec in kompanija, če pride na oblast.

Slovenija je tako od 15. marca naprej pred usodno odločitvijo. Zmaga še bolj leve opcije, ki bi brez Cerarjeve SMC predstavlja najresnejšo grožnjo tej državi, da bomo pristali v Putinovem objemu in s poglobljeno krizo Evropske unije postali njen popolnoma nezanesljivi partner. Na mesto, da bi pomagali ustvarjati naravni tampon od Baltika do Jadrana med Rusijo in Zahodno Evropo, bi z nadaljevanjem Erjavec-Židan-Mesečeve politike, pomagali rušiti Evropsko unijo od znotraj. Koalicija teh starih sil z novim obrazom Šarca, bi predstavljala kontinuiteto v smeri socializem, saj je Šarec nedavno obujal staro preživeto tezo o tem, da je Jezus bil pravi socialist. Slednje seveda vse pove o poznavanju krščanstva pri nekom, ki bere v Cerkvi berilo pri tem pa presliši vsa tista sporočila Jezusa, ki pravijo, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, torej da ni politično. Da je nekakšna nova levo-socilaistična koalicija realna možnost po volitvah, ki so pred nami, je dejstvo s katerim je potrebno resno računati. Za to je toliko bolj odločilno in tudi pred zgodovino odgovorno, kako se bodo obnašale stranke demokratičnega centra, ki trdno stojijo na točki preloma s starim totalitarnim režimom, ki zagovarjajo pravno državo in jo tudi spoštujejo ter imajo soroden program za prepotrebne spremembe v zakonodaji, ki bo uveljavila več svobodne pobude posameznika in poskrbela za bolj vitko in državljanu prijazno državno upravo.

Zanimivo, da je premier v odstopu govoril o starih silah. Le koga je imel v mislih? Že desetletja govorimo o globoki in ugrabljeni državi, o sivih stricih, o old boysih in podobno, ki nam to državo uničujejo iz enega v drugo volilno obdobje. Ustavni pravnik Miro Cerar pa na koncu svojega mandata govori o starih silah, kaj pa je poslušal in gledal vsa ta leta. Vse kaže da je tudi pozabil, da je prav on in njegova stranka bila ključno orodje starih sil na zadnjih volitvah, ko je ves medijski prostor vpil o novih obrazih. Novi obrazi so v politiki po pravilu ena sama katastrofa, tako v Sloveniji kot drugod. Kajti pri tem gre za tisto Jezusovo prispodobo, da naj ne dajemo novega vina v stare mehove.

Ko bo slovensko volilno telo nehalo iskati v političnih liderjih odrešenike, ko bo to telo spoznalo, da je tudi v politiki pomembna izkušnja, kilometrina, dejanja, vprašanje, kakšne zakone je kdo sprejemal in podpiral, kako je spoštoval Ustavo in pravni red ter podobno, od takrat naprej bomo lahko mirno spali tudi pred volitvami. Cerarjeva zapuščina pa je vse kaj drugega kot to, kar on sam iz svoje nerealne perspektive misli in govori. V zgodovino bo odšel kot ustavni pravnik, ki ga je k odstopu prisilil državljan Vili Kovačič, ker mu je dokazal, da je deloval proti ustavno.


Ne spreglejte: