Ljubljana, nedelja, 22. april 2018, 00:58

Sanje staršev so velikokrat ne-starševske

Knjiga, ki jo priporočamo v branje, foto © ARO
Alenka Rebula
Foto © Osebni arhiv

"Ustvarjalnost je zelo svobodna v človeku. Je tista, ki privede do uspeha, ki človeka osrečuje. Brez ustvarjalnosti smo le izvajalci."

Na pustno soboto smo v oddaji »Za življenje, za danes in jutri« k pogovoru povabili Alenko Rebula, strokovnjakinjo na področju psihologije, tudi priznano pesnico in plodovito pisateljico. Ob pustnem času in ob Informativnih dneh smo govorili o izbiri izobraževalne ali poklicne poti predvsem mladih, pa tudi o maskah in različnih obrazih, ki si jih vsakodnevno kažemo ljudje.

Ljudje imamo več obrazov, rišejo jih čustva. Ko smo žalostni, je naš obraz drugačen, kot takrat, ko nas prežema veselje. Ko smo v neki vlogi, potegnemo iz sebe tiste sposobnosti in občutljivost, ki je primerna za določeno situacijo.

Alenka Rebula: »Ljudje imamo veliko obrazov, drž in vlog, to samo po sebi ni problem, če se tega zavedamo in vemo, zakaj to počnemo. »Ljudje se stalno sprehajamo iz ene v drugo vlogo, nevarno je, če smo vedno v isti vlogo. Primarij v bolnišnici, ko govori z bolnikom ne more biti v isti vlogi primarija doma, ko govori s svojim otrokom, s sosedom ali s svojo mamo. Za to gre. Z drugimi in s svojimi občutki lahko živimo povezano, če nimamo predivjih ritmov.« Bodimo premišljeni v svojih odzivih, vstopimo najprej v svoj čustveni odziv, da bi razumeli, kaj se nas je dotaknilo. Potem šele pristopimo k rešitvi. "Pravi odraz tega, kaj sem, pride od drugih. V drugih prebujamo vrsto stvari, o katerih se nam niti ne sanja. Vsak od nas nosi v sebi spomine, ki jih naše vedenje prikliče. Nekoga lahko razjezimo z izjavo, ki je bila z naše strani povsem nevtralen. Pripravljenost videti reakcije, ki jih povzročam, pomeni samo, da to zaznavam in vem, da me ljudje vidijo različno. Ujeti moramo te odzive. Vse to smo mi. Ko sem nekaj, sem tudi vse drugo. Zato imamo toliko obrazov, teh, kar smo bili, kar smo in bomo. Poznati sebe je zato zelo relativno, poznamo tisto, kar najpogosteje delamo in kar nam drugi najpogosteje vračajo.«

Izbira šole, poklicne ali službene poti

»Spominjam se svojih maturantov, nekaterih najbolj nadarjenih, pri katerih so vsi komaj čakali, kaj bo iz njih, ki so se pri izbiri poklica najslabše odločali in so potem morali nazaj na svoji poti, ker so ugotavljali, da so se odločali pod pritiskom odraslih in glede na njihova pričakovanja. Otroci niso kot kolajne, ki si jih pripnemo. To je najslabši način našega ravnanja z otroki. Njihovo življenje je sveto. Življenje odpira kar naprej nova in nova vrata, svet je velik in nepredvidljiv, z neskončnimi priložnostmi. Najpomembneje pri mladem človeku je, če želijo biti uspešni glede na tisto kar si želijo in da ostajajo zvesti svoji naravi je ravno to, da zaupa v obilje življenja, ki vre okrog njega. Naj ne mislijo, da si bodo z eno potezo zaigrali karkoli. Iluzija je misliti, da bodo z eno potezo dosegli prestol, kjer se bodo ustoličili in bodo uspešni - to ne obstaja, sploh ne. Z vsemi pričakovanji, s katerimi navalimo na mlade, jim ustvarjamo takšne iluzije. Kot je iluzija tudi v negativnem smislu ustvarjanja strahov. Kot na primer: »Če ti to ne bo uspelo, bo popolna katastrofa.« ali »To ali nič.« »Ali zmagaš ali propadeš«. To so filmi odraslih, ki bi morali pogledati vase in se vprašati, kaj jih žene, da tako pritiskajo in priganjamo svoje otroke.«

Najprej se moramo vzgajati odrasli in se vzgojiti sami

»Pomembno je vedeti, da ima vsaka stvar v našem življenju svoj prostor. Telo in sprostitev imata svoj prostor, čustva in odnosi imajo svoj prostor in študij ter delo imata svoj prostor. Upravljamo jih kot vemo in znamo. Velikokrat se tudi preusmerimo, saj smo družba hitrega razvoja. Vsi prostori so enako pomembno. Bodimo z mladimi, spremljajmo jih, to je najbolj pomembno. Če jih je strah, moramo strah videti in jim ga pomagamo nositi. Mladi se pogosto bojijo tistega, česar se bojimo starši. Če kot mama trepetam pred neuspehom svojega otroka, se v otroku ta strah še poveča, ker se boji še za mamo in kako se bo ona soočila z njegovim morebitnim neuspehom. Otrok mora vedeti, da se lahko nasloni na starše. To je važno.«

Starševstvo je, da podpiramo življenjsko pot in odhod, da odleti iz gnezda

»Ko se mladi vpisujejo v šolo, na fakulteto je podobno, kot ko se zaljubljajo. Ne vem, če lahko tu dajemo kakšne nasvete. Naj bi bilo iz bolj intimnih nagibov. Tako, kot se lahko zaljubimo v nepravo osebo, lahko izberemo tudi šolo, ki ni za nas. Mogoče imamo nerealne predstave o sebi. Nekaj izkušenj z nasveti imam, a zdaj raje molčim. Če me že vprašajo, povem na prijazen in diskreten način, s katerim ne nakazujem, kaj vidim v njih, saj odločijo se tako ali tako na koncu sami. Mladi imajo tudi različne čustvene potrebe, ki so nam skrite. Usmerjanje mladih ni pravi način. Ne moremo usmerjati otrok sem ali tja, sami se morajo odločiti in izbrati. Samo-usmerjanje je pravo. Če usmerjamo otroka na določeno pot, ga zaustavljamo, ker ga nezavedno usmerjamo proti svojim predstavam in k tistemu, kar je nam všeč. V otroka se moramo poglabljati. Odrasli moramo odigrati le svojo vlogo, podpreti težnje, ki so v otroku in mu postaviti meje, ki se nam zdijo potrebne. Če pogledamo mlade, ki so uspeli na novih področjih tehnologije recimo, vidimo, da večina od njih v šoli ni bila najbolj zelo uspešna. Bili so v garaži, se kaj izmišljevali, sledili svojim strastem in z njimi prodrli ter uspeli. Ne vem, če nas je to kaj izučili. Ustvarjalnost je zelo svobodna v človeku. Je tista, ki privede do uspeha, ki človeka osrečuje. Brez ustvarjalnosti smo le izvajalci

Odnosu pomaga humor in veselje

»V odnosu zelo pomaga določen smisel za humor in veselje. Vedno znova me preseneča pri mladih, kako kar naprej iščejo priložnost za smeh, samo da bi se lahko režali. Od kot ta njihova potreba po smehu? Smeh je zelo zdrava stvar. Smejimo se samo ljudje. Ne govorim o neodgovornosti, ampak tudi ni treba, da je vse tako resno in dramatično. Od mladih se lahko učimo njihovega prepoznavanja lepote življenja, kako lepo je, kadar smo sproščeni, se zabavamo in smo brez skrbi. To so prinesli iz otroštva. Če tega ne pustimo, se to nekje deformira in zgodi se, da pet dni mlad človek dela vse, kar je treba in funkcionira kot stroj ter potem v soboto ponori. Opije se ali ne vem, kaj vse počne zaradi želje po sprostitvi in veselju, ki pride ven na nezdrav način. Mladim manjkajo brezskrbnost, trenutki veselja. Odrasli moramo to bolj razumeti, ker je to del čutečega življenja, kjer najdemo prostor tudi za zabavo in smeh in dojamemo, kako smo si v teh trenutkih lahko blizu. Mladi bežijo od odnosa, v katerem se jih samo opozarja, opominja, poduči in kaže na nevarnosti, bežijo pogosto še dlje in bolj kot je treba. In zaidejo. Porivamo jih v ekstremne sprostitve in zabave. Ker je sprostitev naravna potreba, ki odpre srce, poveže ljudi.«

Vabljeni k spremljanju in ogledu spletnih strani Alenke Rebula. 

Uvodna slika v spletne strani alenke Rebula, kjer lahko preberete še več
Uvodna slika v spletne strani alenke Rebula, kjer lahko preberete še več

 


Ne spreglejte: