Ljubljana, ponedeljek, 10. december 2018, 07:40

Usodna napaka dr. Janeza Drnovška

Andrej Umek
Foto © Jože Bartolj

Deseta obletnica smrti dr. Janeza Drnovška je bila povod za vrsto prispevkov tako v tiskanih medijih kot tudi na televiziji. Vsi, ki so o njem pisali ali govorili so to storili s spoštovanjem in vsaj za slovenske razmere izredno pietetno. Rekel bi, da so spoštovali staro pravilo, de mortuis nil nisi bene (o umrlih samo dobro). Njegovo vodenje vlade in s tem Slovenije so ocenjevali izredno pozitivno. To pa je bila, vsaj za mene spodbuda za razmislek. Kako smo, če je to res, zašli v sedanje stanje, ki je vse prej kot zadovoljivo? Ali so res za tako stanje krive izključno osebnosti, ki so po dr. Drnovšku prevzemale vodenje slovenske vlade? In če niso, na kakšno pot je dr. Drnovšek usmeril Slovenijo v času njegovega desetletnega vodenja vlade? Kakšno perspektivo ja dal Sloveniji? Ko sem tako razmišljal sem se spomnil na knjigo Why Nations Fail (Zakaj se narodom ponesreči), katere avtorja sta D. Acemoglu in J.A. Robinson, oba ugledna profesorja eden na Harvardu drugi na MIT. Knjigo, ki je izšla 2013, sem si kupil l. 2014 tik pred volitvami, ko je bila zmaga novih obrazov že več ali manj zagotovljena, in v njej našel potrditev za moja ne najbolj optimistična pričakovanja. Ob že omenjeni obletnici sem knjigo ponovno vzel v roke. Izjemno me je pritegnila že s prvim poglavjem, v katerem avtorja jasno pokažeta, kje so vzroki za tako različno gospodarsko uspešnost in življenjski standard v dveh sosednjih državah, v ZDA in Mehiki. Naj na kratko povzamem.

Ko je Cortes l. 1521 dokončno osvojil Mehiko, jo je, skladno z željo španske krone, razdelil na »ecomiende«, ki jih je podelil svojim zaslužnim oficirjem – conqistadores. Prebivalci teh, predvsem Indijanci pa tudi Španci brez premoženja in lastne zemlje, so bili primorani za svojega conquistadorja in seveda za špansko krono delati v skoraj suženjskih pogojih, pa naj je šlo za delo na poljih ali pri pridobivanju dragocenih kovin. V takih razmerah ni bilo spodbud za delo velike večine prebivalstva, ni bilo enakopravnosti, torej enakosti pred zakonom, in ni bilo ekonomske svobode za vsakega posameznega. Kasnejše revolucije, vojna za neodvisnost, vojaške hunte, ki so jih ponovno vodile conquistadorske familije, in sedanja demokracija teh razmer niso temeljito spremenile, so jih pa bistveno olajšale. Vendar tudi v sodobni Mehiki pogrešamo zadostne spodbude za delo in dejansko ekonomsko svobodo. Ameriška Heritage foundation v svojem letnem poročilu Mehiko v pogledu demokratičnosti uvršča na 66 mesto od 167 držav in v pogledu ekonomske svobode na 63 mesto od 180 držav. Na osnovi pravkar povedanega je sedanje gospodarsko in družbeno stanje v Mehiki za mene pričakovano.

Če si za primerjavo pogledamo zgodbo ene prvih angleških kolonij v Ameriki, Jamestowna v sedanji državi Maryland. Ustanovila jo je Virginia company l. 1606, ki je skušala slediti »dobri praksi« Špancev v Mehiki. Ker Jamestown in druge kolonije v Ameriki niso dajale pričakovanih gospodarskih rezultatov, je angleška krona začela odstopati od španskega modela in kolonistom postopno dajala več osebne in ekonomske svobode. Korak v smer svobode in enakopravnosti je bilo oblikovanje Splošne skupščine Jamestowna l. 1619. Tako začet proces je vodil do sedanje ustave ZDA, ki je bila sprejeta v l.1787. Ta je zagotavljala polno politično in ekonomsko svobodo vsaj za vse bele moške in jim enakopravno odprla možnosti za gospodarski uspeh. Postopoma so se privilegiji, ki so bili z ustavo zagotovljeni belim moškim, širili tudi na ostale skupine prebivalstva. Posledica tega razvoja je gospodarsko uspešna država z visokim življenjskim standardom. Zato ne preseneča, da jo Heritage Foundation po demokratičnosti, uvršča na 21. in po gospodarski svobodi na18 mesto.

Mislim, da je sedaj čas, da vedenje in razumevanje ekonomskega in socialnega razvoja Mehike in ZDA prenesemo na Slovenijo. Kot izhodišče ponovno vzemimo oceno Heritage Foundation, ki Slovenijo uvršča po demokratičnosti na 36. in po ekonomski svobodi na 64 mesto. Pri oceni demokratičnosti se torej nismo odrezali slabo, moja ocena je celo presenetljivo dobro. Očitno je Demosova vlada v letih 1990-92 opravila dobro delo. Po 50. letih terorja in zatiranja, petih letih okupacije in 45-tih letih komunističnega totalitarizma, je bila sposobna sprejeti resnično demokratično ustavo s spremljajočo zakonodajo. Slednja po mojem mnenju potrebuje samo manjše popravke, da se uvrstimo v sam vrh demokratičnih držav, tudi tistih z neprimerno daljšo demokratično tradicijo. Na drugi strani pa je zame nad vse skrb vzbujajoča naša uvrstitev na lestvici ekonomske svobode. Uvrščeni smo na 64. mesto, torej smo eno mesto za Mehiko. Zanimivo je, da je razlika med obema indeksoma, torej demokratičnosti in ekonomske svobode, ravno za Slovenijo največja. Očitno je, da smo v postkomunistično obdobje štartali kar dobro. Sprejeti so bili ustava, najosnovnejši spremljajoči zakoni in temeljni zakoni za prehod v tržno gospodarstvo med njimi zakon o privatizaciji in denacionalizaciji. Od tod sprejemljivo dobra ocena demokratičnosti.

Potem pa se je nekaj zalomilo in naš razvoj preusmerilo popolnoma v drugo smer. Če samo preletimo, vendar kritično preletimo zakonodajo, ki je bila sprejeta prvih 5 let po naši samostojnosti, vidimo, da iz nje izstopa amandma na privatizacijsko zakonodajo. »Benificirani notranji odkup«, ki ga je sprejela vlada dr. Janeza Drnovška takoj po njeni izvolitvi l. 1992. S tem zakonom so omogočili vodstvom bivših socialističnih podjetij odkup njihovih delnic po polovični ceni. Mislim, da ni nobenega dvoma, da je bila s tem amandmajem porušena enakopravnost vseh subjektov na trgu, da so bile večini Slovencev kršene človekove pravice in izničeni zametki gospodarske svobode. Te nesprejemljive posledice amandmaja še poslabšuje dejstvo, da so bili odkupi te favorizirane manjšine skrajno neodgovorno financirani s krediti državnih bank. S tem ukrepom so bila porušena osnovna pravila poštenega tržnega gospodarstva, odprta je bila pot v tovariški kapitalizem in »tajkunizacijo« slovenskega gospodarstva. Ob vsem spoštovanju do preminulih je že zaradi resnicoljubnosti potrebno ugotoviti, da je dr. Drnovšek s svojim amandmajem do takrat pozitiven razvoj Slovenije preusmeril v popolnoma drugo smer. Današnji indeks ekonomske svobode to samo potrjuje.

Ker sta ekonomska svoboda in gospodarska uspešnost med seboj tesno povezani, moramo, kljub pietetnemu odnosu do preminulih, v tem konkretnem primeru o njihovih napakah jasno spregovoriti, da bi jih lahko popravili. Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: