Po slabitvi obrambnega sistema je Karlu Erjavcu uspelo še uničenje slovenske zunanje politike

| 23.02.2018, 13:27

Slovenija in Hrvaška sta se zaradi nesposobnosti našega zunanjega ministra, o kateri sem že poglobljeno pisal v preteklosti, zapletle pri reševanju mejnega spora, potem ko je vse kazalo, da bo arbitraža predstavljala končno rešitev več kot dvajsetletnega problema.

Zaradi napačnega vodenja arbitražnega postopka in kasneje še kriznega upravljanja prisluškovalne afere s strani Karla Erjavca in Mira Cerarja je arbitražna razsodba ugodila hrvaškim zahtevam, a je istočasno – paradoksalno - neizvršljiva. Poraženec zahteva implementacijo, medtem ko se ji zmagovalec odreka. Vlade se bodo zamenjale, čas bo pretekel in Hrvaška bo zagotovo nekega dne našla način za sprejetje arbitražnih odločitev, ampak zaplet, kateremu smo priča, je pripeljal do nepopravljive škode. Tokrat ne mislim na slovenski državni interes temveč evropski. Evropska komisija in institucije EU so končno jasno povedale, da o sporu med Ljubljano in Zagrebom vedo zelo malo, da jih ne glede na pripravljenost za mediacijo ni nihče za to zaprosil (to pomeni niti uradna Ljubljana, ki je velikokrat od EU zahtevala aktivnejšo vlogo), da je zadeva bilateralnega pomena in da v prihodnosti nobena prestolnica Balkana ne bo postala članica Unije, če ne bo prej rešila mejnih sporov s sosednjimi državami. Balkanska konfliktnost je dokončno prestrašila birokrate in poslance v Bruslju. Jean Claude Junker, najslabši predsednik najslabše Evropske komisije v zgodovini skupnih institucij, je pozabil, da je sama Unija zahtevala umik slovenske blokade hrvaškemu pristopu k Uniji in preložitev reševanja mejnih vprašanj na arbitražo, ampak kar je daleč najhuje je, da ni pomislil na geopolitične posledice lastnih besed, ki se morajo prebrati skupaj z napovedjo o zamrznitvi širjenja Evropske unije, ki jo je izrekel ob začetku svojega mandata. Junker in njegova komisija očitno želita destabilizirati Balkanski polotok. Javno napovedan umik evropske perspektive je v regiji sprožil veliko nelagodja, znatno upočasnil procese stabilizacije pravnega reda v državah kandidatkah, omogočil prikrit državni udar v Makedoniji pod nadzorom visoke predstavnice za zunanjo politiko Federiche Mogherini ter lani vzpostavil pogoje za poskus državnega udara in uboja politikov s strani tuje sile v Črni gori tik pred njenim vstopom v zvezo Nato.

Do nastopa Jean-Clauda Junkerja je bila širitev na Balkan prioriteta Evropske unije, s katero se je želelo odvzeti regijo ruskemu vplivu, jo integrirati v severnoatlantski varnostni sistem in Uniji pridružiti še zadnji manjkajoči delček na zemljevidu med Zagrebom in Atenami ne glede na številna odprta mejna vprašanja med Kosovom in Črno goro, med Črno goro in Hrvaško, med Srbijo in Hrvaško ter Hrvaško in Bosno, da sploh ne omenimo problema imena bivše jugoslovanske Republike Makedonije ali priznanja Kosova.

Uradno stališče Unije je vedno zagotavljalo, da se bodo lahko vsa vprašanja mirneje reševala znotraj EU, znotraj katere bodo meje imele precej manjšo težo oziroma bodo vse države izpostavile boljši medsebojni dialog ob pomoči skupnih organov.

V diplomaciji se po navadi zadeve naredijo nenapovedano, ker je lahko učinek javno izrečenih besed precej slabši od molka. Besede odvzamejo zunanji politiki fleksibilnost in prilagodljivost. Odvzem evropske perspektive balkanskim državam je bila napaka, izjava o sprejemanju novih članic le ob rešitvi vseh odprtih vprašanj – ne glede na navidezno logičnost takšnega stališča – je smrtno nevarno dejanje.

Balkan je ponovno prepuščen sam sebi. Populistični voditelji nacionalističnih strank in zunanje velesile bodo izkoristile trenutek in skoraj zagotovo dodatno poglobile težave na terenu, napetosti med prestolnicami bodo narasle. Pred kratkim izveden bombni napad na Veleposlaništvu ZDA v Podgorici potrjuje zgoraj navedene možnosti. Balkanski duh, brez zunanjega nadzora, se bo širil in regijo, ki je od nekdaj stičišče številnih geopolitičnih interesov, tako destabiliziral, da se bodo znotraj Unije vsi hvalili, kako so pravočasno ustavili širitev. Problem je, da bodo takrat dogajanja prav posledica omenjene odločitve in EU se bo znašla pod velikim pritiskom oziroma vpletena v konflikt, ki ga sama ne bo znala obvladati. Instinkt po preživetju, prisoten v Junkerjevih, izjavah lahko Unijo pripelje do bridkega konca.

Kot državljan nisem samo zaskrbljen, da na obzorju že dolgo ni videti pametnih, pripravljenih in kredibilnih politikov, ki bi znali voditi skupno dobro, ampak še bolj me skrbi, da v izredno poslabšanih varnostnih razmerah Slovenska vojska nima primerne obutve in ne dosega standardov pripravljenosti. V resnici so standardi in čevlji le ogledalo precej bolj zapletene igre, s katero nekateri politični krogi v Sloveniji načrtno rušijo obrambni sistem.

Pod obrambnim ministrovanjem Karla Erjavca se je začelo načrtno destabiliziranje vojske. Prav Karl Erjavec je nabavil oklepnike Patria z neprimernimi nadgradnjami in oborožitvami, ki še danes služijo za politično obračunavanje. Zatem je ta isti minister podpisal pogodbo in ob ugotovitvi tehnične neprimernosti takoj preklical nabavo transportnega letala, namesto da bi od samega začetka na razpisu izbral najprimernejšega. Od tistega časa naprej se je - ob slabšanju tehnične pripravljenosti slovenske vojske skupaj z mankom primerne zakonodaje za pridobivanje novih pripadnikov – z izbiro ubogljivih, neprimerno usposobljenih visokih kadrov in ministrov dosegla še kadrovska slabitev celotnega sistema. V Slovenski vojski se od časa Karla Erjavca – ki tako kot zdaj na Mladiki ni znal upravljati s svojim resorjem in ga je prepustil notranjemu obračunavanju – bije bitka med prozahodno, usposobljeno mlajšo generacijo ter anti-Nato, idealistično starejšo generacijo, ki načrtno minira uspešno sodelovanje Slovenije v severnoatlantski zvezi. Zadeva v medijih ne pride do pravega izraza, ker so proti Natova, protiameriška in protizahodna stališča precej razširjena v slovenski družbi. Slovenski novinarji, politiki, filozofi in obramboslovci – kategorije, ki bi se morale v stalnem dialogu medsebojno nadzorovati - se oblikujejo na isti družboslovni fakulteti, tudi v tujini znani po idealistični viziji sveta, znotraj katere so vojaške institucije le predstavnice industrijskih lobijev in kapitalističnih interesov tujih držav. Za večino slovenske vodilne elite bi morala biti vojska le malo večja civilna zaščita.

Znotraj izredno nestabilnega mednarodnega scenarija, v katerem nas vodijo zelo nekvalitetni politiki, so ljudje lahko močno zaskrbljeni, da ima država načrtno ohromljeno vojsko, še bolj pa jih lahko skrbi, da po slabitvi obrambnega sistema je Karlu Erjavcu uspelo še uničenje slovenske zunanje politike. Ena in druga zadeva sta zelo tesno povezani. Država brez zunanjih prijateljev ali zaveznikov in brez varnostnega sistema je le začasno ime na zemljevidu sveta.