Ljubljana, sobota, 24. februar 2018, 04:53

Jan in Barbara Zobec: Demokracija na papirju je, v praksi redkokdaj

Jan in Barbara Zobec v studiu
Foto © ARO

"Človekove pravice so najpomembnejše pri tem delu in sodnik jih ne sme izgubiti izpred oči."

V tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, ki jo je pripravil in vodil Alen Salihović, smo gostili vrhovna sodnika Barbaro in Jana Zobca. Pogovarjali smo se o nujnem delu, predstavila sta tudi svoj pogled na stanje v slovenskem pravosodju.

Barbara Zobec je začela kot sodnica na temeljnem sodišču, nato na okrožnem in višjem, leta 2002 je bila izvoljena za vrhovno sodnico. »Poklic sodnika je izjemno težak in zahteva celega človeka. Sodnik mora imeti spis v malem prstu sicer ne more suvereno voditi glavne obravnave.«

Ob vseh teh izkušnjah je izpostavila nekaj primerov, ko ji je bilo težko delati kot sodnica. Nekatere zadeve so jo pretresle in so ji razblinile idealistično predstavo o prejšnji državi in vlogi sodstva. »Na primer t.i. primer logaške klavnice, ko so bili v postopku novinarji Mladine, ki so odkrivali povojne poboje. Takrat sem se prvič soočila s »Črnimi bukvami«, ki so bile takrat prepovedane.« Ko je po osamosvojitvi Slovenije prišlo do sprememb zakona o kazenskem postopku in so bila dovoljena izredna pravna sredstva, se je Zobčeva soočila s spoznanjem, kako tanka je meja, ko sodnik lahko zlorabi svoje pristojnosti.

Jan Zobec je sodniško kariero začel konec leta 1981, ko je delal na temeljnem sodišču, nadaljeval na višjem sodišču v Kopru in Ljubljani, leta 2003 je nastopil kot vrhovni sodnik, čez pet let še kot ustavni sodnik, to funkcijo pa je opravljal do lanskega leta. Zdaj je zopet vrhovni sodnik. Pri tem se je, kot je priznal, trikrat soočil z dilemami. »Prva je bila, ko sem začel opravljati poklic sodnika, saj sem imel na začetku veliko razveljavitev. Večkrat sem se vprašal ali naj pustim ta poklic. Druga preizkušnja je bila spoznanje, da je jugoslovanska ljudska armada streljala na prebežnike in so pri tem sodelovali tudi sodniki.« Kot tretje razočaranje je omenil primer Patrija, pri katerem je sodeloval kot ustavni sodnik. »Pri tem sem se srečal s serijo zame nerazumnih odločitev in kršitvijo človekovih pravic. Pretreslo me je, ko sem videl, kako odločno je nastopilo sodstvo v bran temu krivičnemu procesu, ki je potem na ustavnem sodišču doživel popoln kolaps.«

Razkorak med teorijo in prakso

Na vprašanje, kako vidita slovensko pravosodje danes, sta se oba strinjala, da to danes ni tam, kjer sta pričakovala da bo. »Slovenija se je osamosvojila tudi zato, da bi varovala človekove pravice, saj takratna država Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država. Pričakoval sem vladavino prava in ustavno demokracijo. To deluje na papirju in predvsem teoretično, v praksi pa opažam razkorak med deklariranim in realnim,« je povedal Jan Zobec in opozoril na nizek odstotek zaupanja ljudi v sodstvo.

Zatajili smo pri nezaupanju v sodstvo

Tudi Barbara Zobec je izpostavila nezaupanje in pojasnila, da si ljudje negativno mnenje ustvarjajo predvsem na podlagi velikih razvpitih kazenskih procesov. »Mimo javnosti pa gre dobro opravljeno delo in tega je veliko več. Zatajili smo v primerih, kjer je sodišče kršilo načelo zakonitosti in nepristranskosti. Prihaja tudi do izrazitih razlik med kaznovanjem enega za podobno dejanje in drugega.«

Funkcija vrhovnega sodnika je najvišja funkcija v rednem sodstvu in odloča predvsem o zakonitosti postopka. »Odločbe ne rešujejo samo posamičnega primera, ampak sodišče izdaja precedenčne odločbe, ki se nanašajo na uporabo zakona v različnih primerih.« Prednost vrhovnega sodnika je v tem, da ima dolgoletne in profesionalne izkušnje na podlagi zakonskih odločb. Zaradi potrebne starosti ima tudi življenjske izkušnje, kar mu omogoča lažje reševanje zadev.

Prostora za napake ni

Človekove pravice so najpomembnejše pri tem delu. »So sveta in najvišja vrednota, ki je sodnik ne sme izgubiti izpred oči. Stalno mora imet v sebi vgrajen ta občutek. Tako je vrhovni sodnik po svoje tudi ustavni, saj uporablja ustavo, zakon in svojo vest. Kadarkoli se sreča s protiustavnim zakonom, se mora do tega opredeliti, prekiniti postopek in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti. Njegova razlaga mora biti vselej skladna z ustavo.« Gre za veliko odgovornost, meni Zobčeva. »Nad tabo ni več veliko instanc, kar se tiče zakonskega prava, je samo še ustavno sodišče. Sodniku na nižjih stopnjah je lažje, saj se napake še lahko popravijo, če pa si ti na koncu te verige, je zato odgovornost toliko večja.«


Ne spreglejte: