Ljubljana, nedelja, 22. april 2018, 01:16

Juncker in rokomet

dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

"Ko kronični zasvojenec z alkoholom, Junker, vse vprek objema in hkrati izjavi, da nikogar ne zanima meja med Slovenijo in Hrvaško, je to popolnoma v stilu evropskega rokometnega dogajanja."

Dva evropska konteksta sta nas v zadnjem času močno zaznamovala. Na evropskem rokometnem prvenstvu v Zagrebu so se lotili slovenske reprezentance z najbolj podlo balkansko maniro. Že tekma proti Makedoniji, ki ni nobena evropska velesila, je pokazala koliko je ura.

Če so Hrvati in Srbi odigrali na izjemno spoštljivem nivoju in niti enkrat nihče ni dal povoda za razplamtevanje nacionalnih strasti, je situacija na tekmi Slovenija - Makedonija bila popolnoma drugačna. Že samo dejstvo, da sodijo sodniki, ki prihajajo iz makedonske soseščine pove veliko o pameti tistih, ki o tem odločajo. To kar pa se je dogajalo, in predvsem zgodilo na koncu tekme z Nemčijo, pa presega vse meje zdrave pameti. Kako Nemcev ni sram, da so si na tako podli način priborili točko, kako jim ni nerodno, da sta jim sodnika reševala kožo. Vsi nemški mediji v en glas trobijo, kako so si slovenski rokometaši sami krivi za dogajanje na koncu tekme. Rad bi videl film, v katerem bi sodniki takšno odločitev sprejeli v prid neki mali reprezentanci, ki prihaja iz sredine, katera ne šteje več kot dva milijona prebivalcev. Ne vem ali trener in reprezentanca še lahko dobijo kakšno državno odlikovanje, v kolikor da, jim ga je potrebno dati.

Sicer pa rokometno dogajanje spominja na zadnji obisk predsednika Pahorja v Bruslju. Ko kronični zasvojenec z alkoholom, Junker vse vprek objema in hkrati izjavi, da nikogar ne zanima meja med Slovenijo in Hrvaško, je to popolnoma v stilu evropskega rokometnega dogajanja. Češ, kdo pa ste vi mižeki, vi dvomiljončki, da se bomo z vami ukvarjali, mi imamo bistveno večje in pomembnejše probleme, ki jih moramo reševati. Dajte nam mir in se dogovorite s sosedi, kakor se veste in znate. Pošteno bi bilo, če bi Junker dodal, mene in moj viski pa pustite pri miru. Kam je padla Evropska unija, Schuman se v grobu obrača, ko to gleda. Nemčija je izgubila migrantsko tekmo in sedaj sestavlja vlado že tretji mesec. Tako v Bruslju kakor v Nemčiji so jih polna usta kritike na račun Poljske in Madžarske, dveh držav, kjer desno sredinska politika državi dobro vodita in sta uspešni na vseh ravneh. A tako kakor so si Nemci pomagali s sodniki, si tudi bruseljska birokracija skuša pomagati s krivičnimi ukrepi disciplinirati Poljake in Madžare. Prav je, da se jim ne dajo in da jim kažejo svojo samozavest. To so za razliko od naših politikov pokazali tudi naši rokometaši, ki pa tega tudi ne bi bili sposobni, če jih ne bi vodil samozavestni Črnogorec.

Slovenska zunanja politika je ena velika katastrofa. Za državo, kakršna smo mi, bi bilo nujno na zunanjepolitičnem področju imeti jasno linijo, kontinuiteto v zunanjem ministru in jasno opredeljene prijatelje med tistimi, ki v demokraciji cenijo in spoštujejo tudi male. To Erjavčevo klovnovstvo, ki zunanjo politiko gradi na svojem interesu, kako ostati po volitvah v parlamentu in v vladi, je katastrofa za državo. Prej je jahal na plečih upokojencev, sedaj pa na nacionalističnih izpadih vizavi Hrvatov. Enkrat je kot minister odletel zaradi kant za smeti, zdaj bi pa že zdavnaj moral odleteti zaradi vsega dogajanja okrog arbitražnega sporazuma pa ga Cerar tolerira in mediji promovirajo. Razumljivo, kontinuiteta potrebuje za ohranjanje oblasti tako Erjavca kakor Šarca. Oba sta primerna za volilno telo, ki po gostilnah udriha čez Hrvate in čez politike.

Glede Šarca imajo zelo prav tisti, ki zagovarjajo tezo, da je Šarec izum levičarske kontinuitete, ki potrebuje njegovo strank za oblikovanje večine, morda celo absolutne po volitvah. Če Šarec kot praktični kristjan, ki bere tudi berilo, ne razume tega konteksta v katerem se nahaja, po tem ne razume nič ali pa noče razumeti. Prav pa je, da to razume katoliško volilno telo, ki mu Šarec maha s svojo cerkvenostjo pred nosom. Nekaj je že danes popolnoma jasno, kdor bo volil Šarca in njegovo stranko bo volil partijo in globoko državo. To je cerkvenemu občestvu potrebno povedati zelo jasno in brez dlake na jeziku. Vse to kar Šarec govori ne more uresničiti, razen če postane diktator. V naprej pa je jasno, da bo vstopil v levo in ne v desno koalicijo. Tako kot Erjavec manipulira z upokojenci in omogoča leve koalicije, tako bi naj Šarec manipuliral s kristjani in omogočal levo koalicijo.

Samo spomnimo se, kako so nekateri cerkveni krogi navijali za visoko etičnega Cerarja, ki je sprejel zakramente, se cerkveno poročil, predaval po cerkvenih ustanovah, v politiki pa sprejel umazan posel zmagovitega novega obraza, ki bo to državo naredil etično in pošteno. Očitno Niko Toš in Milan Kučan ocenjujeta, da je med slovenskimi katoličani še vedno dovolj visok procent tistih, ki nasedejo novim obrazom in njihovim neuresničljivim obljubam.

Krščanstvo v politiki se ne meri, ne po zakramentih ne po branju berila, ampak po načinu upravljanja z oblastjo in po oceni, v kakšnem kontekstu je mogoče z oblastjo upravljati čim bolj korektno in pravično, skratka zakonito. V slovenskih razmerah ni mogoče krščansko upravljati z oblastjo v levo-liberalnih koalicijah. Ne v tehnološkem smislu, ne v vrednostnem smislu.

Leta 2002 je takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Ratzinger, izdal Doktrinalno navodilo o nekaterih vprašanji, ki zadevajo udejstvovanje in vedenje katoličanov v političnem življenju. Tega dokumenta večina kristjanov, ki so v politiki za gotovo ne pozna. Med drugim je rečeno: »Legitimna pluralnost časnih (družbeno političnih) izbir ohranja nedotaknjeno matrico, iz katere izhaja dejavna zavzetost katoličanov v politiki, ta pa se neposredno sklicuje na krščanski moralni in družbeni nauk«. Z drugimi besedami, kristjan v politiki se mora ravnati po družbenem nauku Cerkve. Da pa se lahko po njem ravna, ga mora poznati. Ne Cerar, ne Šarec pa tudi marsikdo drug, iz t.i. krščansko demokratske linije, nimajo pojma o družbenem nauku Cerkve. V skladu z njim, ni mogoče zagovarjati, da je revolucionarno nasilje način za spreminjanje družbenih razmer, da obstaja kakršna koli razlika med totalitarnimi sistemi kot so fašizem, nacizem in komunizem, da je mogoče pristati na umor nedolžnega, da je mogoče z neverjetno lahkoto zapreti nedolžnega, da je dovoljeno uporabljati vsa razpoložljiva manipulativna sredstva za dosego oblasti, da je vseeno ali k blaginji ljudi spadajo tudi duhovne vrednote ali ne, da ugovor vesti v demokraciji ni sveta stvar in da lahko sklepamo kompromise, ko gre za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Če naštejemo samo nekaj najbolj pomembnih kriterijev.

V slovenski katoliški sredini je bila tradicija kristjanov v politiki grobo prekinjena v času revolucije in druge svetovne vojne. Demokratično izhodišče v Demosu povezanih strank je naznanilo novo pomlad. Vse kaže, da za to pomlad ni več ne moči, ne pravih osebnosti, ki bi se zavedali svoje velike zgodovinske odgovornosti pred naslednjimi volitvami. Nadaljevanje levo-liberalne koalicije je nadaljevanje načina sojenja sodnikov, ki so nas izločili na evropskem prvenstvu. Njihov način ni, da bi vzdrževali vzdušje fair playa, ampak kako političnega nasprotnika izločiti iz igre. Za to so bila do sedaj dovoljena vsa sredstva, predvsem pa ustanavljanje novih strank z novimi obrazi. Kdor gre v to igro, tisti točno ve, za kaj bo uporabljen.

V tej zmešnjavi je toliko bolj nerazumljivo, če stranke demokratičnega in osamosvojiteljskega izvora počnejo stvari, za katere lahko v naprej vedo, da bodo uporabljene in zlorabljene zoper njih. Proti levo-liberalni kontinuiteti je bilo do sedaj mogoče dobiti volitve samo in zgolj s predvolilno koalicijo. Tako nas uči kratka zgodovina slovenske samostojnosti.


Ne spreglejte: