Ljubljana, ponedeljek, 28. maj 2018, 07:08

Ekumenizem kot vir upanja za kristjane ali zgolj babilonski stolp?

Skupnot pri molitvi
Foto © Taize

Je ekumenizem prekletstvo ali blagoslov? Gre le za enega od projektov v sklopu gradnje Babilonskega stolpa, družbe znotraj katere bo katoliška cerkev le še medla ostalina preteklosti? Prepričan sem, da je Roger s taizejskimi srečanji işkreno želel zdraviti rane na Kristusovem telesu, torej združiti sprte kristjane.

Vrsto let sem razmišljal o udeležbi na vsakoletnem zimskem taizejskem srečanju. Kraj dogodka je vselej eno izmed evropskih mest. Navduševal sem se namreč nad pripovedovanji udeležencev tovrstnih dogodkov iz preteklih let. Poleg tega se je porajala tudi želja po duhovnem oddihu, po spoznavanju mladih iz drugih dežel, odkrivanju lokalne kulturne dediščine ter priložnost za enkratne, nepozabne in neponovljive doživljaje, dogodivščine, ki bodo za vselej ostale vtisnjene globoko v spominu. Tako sem se za udeležbo na omenjeni prireditvi odločil v lanskem letu. Srečanje je potekalo v švicarskem Baslu, na tromeji med Švico, Francijo in Nemčijo. Že sama izbira kraja se zdi pomenljiva, kot bi se z njo želelo podkrepiti pomen povezovanja in združevanja.

»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!«

In res je dogodek pustil neizbrisen pečat enotnosti, povezanosti, prijateljstva in zaupanja. Začetnik že omenjenih srečanj je brat Roger, ki je svoje upanje položil v mlade, torej v tiste med katerimi zidovi predsodkov, nasprotij in sovraštva morda še niso tako visoki, da jih ne bi bilo mogoče rušiti. In četudi so večinoma že na pragu odraslosti, so mi na misel prišle svetopisemske besede: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Tako je iz pripadnikov različnih krščanskih cerkva zrasla resnična skupnost bratov in sester, združena v vsakodnevni jutranji, opoldanski in večerni molitvi. K njeni krepitvi so doprinesli še pogovori v manjših skupinah ter druge enkratne, neponovljive priložnosti. Ob medsebojnem spoznavanju so plahneli vsakovrstni predsodki.

Smrt ekumenizmu!

Vendar pa vsi katoličani ne odobravajo Rogerjevih stremljenj. Čeprav je Odrešenik želel, da bi bili kristjani eno, se to v zgodovini mnogokrat ni uresničilo. Iz preteklih stoletjih so znane shizme, ki so boleče zarezale v enotnost Cerkve in jo globoko razklale ter oslabile. Posledično je prihajalo tudi do verskih spopadov in poskusov prisilnega spreobračanja. Ekumenska prizadevanja so razmeroma sodoben pojav. Njihove zametke je moč zaslediti šele v začetku 20. stoletja in še to predvsem v protestantskih krajih. V katoliškem okolju, še zlasti v cerkvenem vrhu pa so dejavnosti s tega področja vse do zadnje svetovne tragedije naletele na gluha ušesa. Razmere so se vidneje spremenile šele z Drugim vatikanskim koncilom.

Zmanjkalo je streliva, premirje sklenjeno

Zdi se, da je tedaj Cerkev previdno in počasi zapustila okope zaverovanosti same vase. Medsebojno »teološko obstreljevanje« je polagoma, a hkrati vse bolj očitno pojenjalo in sprte strani so si segle v roke. Nastopil je čas za spravo, spoznavanje, razumevanje in celo občudovanje. Nekateri sodobni konservativni katoliški teologi to razumejo kot dezertiranje s fronte.

Po njihovem prepričanju je Cerkev ravnala pravilno, ko je ves čas trdno vztrajala pri svojih stališčih in ni bila pripravljena ničesar potisniti ob stran, da bi dala prednost tistemu, kar imamo vsi kristjani skupno. Kot primer lahko izpostavimo odnos do Marije, ki se v katoliški tradiciji razlikuje od tistega v protestantski, medtem ko sta Kristus in Biblija skupna. Debatam o Mariji se včasih poskuša izogniti, po drugi strani pa se organizira ekumenske svetopisemske maratone.

Jezus kot eden izmed bogov v poganskem Panteonu?

Številni katoličani so navdušeni nad tovrstnim ravnanjem, nekateri drugi pa opozarjajo, da na takšen način slabi katoliška vera. Katoličani naj bi po prepričanju slednjih ob tovrstnih dogodkih gojili prepričanje, da je tako rekoč vseeno kateri krščanski ločini pripadajo, četudi naj bi bila polnost resnice zgolj v katoliški cerkvi. Prav ti tradicionalisti pa so še bolj zgroženi nad »ekumenizmom v širšem smislu«. Ob tem sta mišljena dialog in povezovanje katoliške cerkve z nekrščanskimi verskimi skupnostmi (judi, muslimani in pogani).

Ali naj bo »vojna«?

Istočasno pa se pojavlja še prepričanje, da so prav Taizejska srečanja škodljiva za katoličane, ki se jih udeležujejo, saj naj bi prav tako hromila njihovo vero. Po mnenju nekaterih konzervativno mislečih, domala »starokatoliških« teologov, ki med drugim prezirajo tudi 2. vatikanski koncil, je dialog med katoličani in pripadniki drugih krščanskih cerkva, še zlasti pa drugoverci, potreben ravno toliko, da se nekatoličane pridobi za »pravo vero«, ne pa da se ob skupnih ekumenskih aktivnostih razlike potiska ob stran in pristaja na nekakšen sinkretizem.

To med drugim utemeljujejo z evangelijskimi besedami: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na Zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači.« Ob tem se pojavlja vprašanje kaj je resnično poslanstvo katoličana. Je ekumenizem prekletstvo ali blagoslov? Ali se z njim gradi resnično Božje kraljestvo, ali pa gre zgolj za neke globalistične trende prenešene na versko raven. Gre le za enega od projektov v sklopu gradnje Babilonskega stolpa, družbe znotraj katere bo katoliška cerkev le še medla ostalina preteklosti? Prepričan sem, da je Roger iskreno želel zdraviti rane na Kristusovem telesu, torej združiti sprte kristjane. Amen.

Vir: Časnik.si (tu lahko preberete komentar v celoti)


Ne spreglejte: