Ljubljana, sreda, 19. december 2018, 12:42

Hvalnica norosti

Dr. Andrej Marko Poznič
Foto © ARO

Vedno znova se sprašujem, zakaj v Sloveniji ljudje odklopijo možgane in trdijo, kar nasprotuje logiki. Že pred 30 leti sem se čudil, da je sicer pameten in trezen sogovornik v razpravi, v katero sva se zapletla, bil sposoben na vse posamezne trditve pritrditi, torej jih je imel za resnične, a povzetka, sklepa nikakor ni mogel sprejeti. Kakor, da bi imeli vgrajeno varovalko zoper logiko, kjer vedno drži: »Če je A resnična trditev in B resnična trditev, je torej tudi C resnična trditev.« Saj veste v smislu: »Janez je koklja. Koklja je rumena. Janez je rumen…«

Običajno smo se pogovarjali o revoluciji, njenem nasilju, njenih lažeh, njenemu zavajanju in dokazovali svojo interpretacijo dogodkov. Zgodovina ima namreč dve plati. Dogodek: npr. Dražgoše. In interpretacija: »slavna bitka« ali »tragična in nepotrebna akcija«. Zaradi dogodkov se ljudje običajno ne kregamo. Največkrat so preprosto dokazljivi. Npr. trditi, da osvobodilnega boja pravzaprav ni bilo, je lahko dokazljivo zgodovinsko dejstvo. Zaradi partizanskih akcij Slovenija ni bila osvobojena okupatorja niti minuto prej, kakor bi bila, če bi komunistov ne bilo. Dejstvo je, da je tkim. NOB vedno bil najprej revolucija pod krinko boja zoper okupatorja. Vsa retorika, vse akcije, vse likvidacije, vsa mučenja, vse dogovarjanje z okupatorjem je bilo uperjeno le v prevzem oblasti ali pa v obrambo Sovjetske zveze. O tem so mladi zgodovinarji že več kot dovolj povedali in utemeljili.

Zato se vedno znova sprašujem od kod srditi boj mladih in še bolj starih in senilnih privilegirancev, da se uveljavi in ohrani stara ideološka pravljica, mit o NOB-ju. Zakaj imajo torej tisoč in eno proslavo, pohode in športne prireditve, ki privabljajo množice, in zakaj je vsaka slovenska vas onesnažena s takim ali drugačnim spomenikom revoluciji oz. NOB?

Ker pri zdravi pameti in resnici ne moremo najti odgovora, je lahko odgovor samo v koristi, ki jo od tega imajo, ali pa v trdovratnosti ideologije, ki so jo vzpostavili, in od katere, ter za katero živijo. Mislim, da je oboje pravilno. Mnogi, npr. onih več kot 20.000, ki vlečejo borčevske penzije, in njihovi domači, imajo otipljive koristi od pripadnosti revolucionarni ideologiji. Ker pa jim vest prav gotovo ne da miru, morajo ali utišati vest ali pa popraviti krivico, ki jo s svojim tihim pristankom zločinu XX. stoletja potrjujejo. In ker se je težko odpovedati materialni koristi, pač ubijajo svojo vest z udeležbo na proslavah z vedno bolj obskurno scenografijo in vedno bolj zastarelimi govori.

Verska pripadnost ideologiji pa je bolj zapletena in jo je težko povzeti v nekaj stavkih. Na videz deluje kakor deluje pripadnost veroizpovedi ali Cerkvi. Razlika pa je v tem, da verstva pripadnost ustvarjajo s ponudbo o večnosti, za katero terjajo osebno in zahtevno moralno življenje, ideologija pa se ustavi v tostranstvu in tukaj ustvarja svoj »raj na zemlji«, ki pa je običajno kar pekel kakega takega ali drugačnega koncentracijskega taborišča, v katerem so zaprti tako zatirani kakor zatiralci. Ti zadnji pač uživajo v mnogih materialnih privilegijih, a svoboden ni nihče. Dejstvo, da religije (posebno katolištvo) danes mnogi zaničujejo prav zaradi vztrajanja pri obljubi nebes, vstajenja od mrtvih, katerega si prislužimo tako, da postanemo sodeležni Kristusove smrti na križu, je neizpodbitno. Kristjan torej trpi še malo več kakor drugi, vendar ima njegovo trpljenje smisel, ker je povezano s Kristusovim in mu prinaša večno srečo. A kljub temu so religije znotraj sebe smiselne, bolj ali manj popolne in usmerjene v visoko moralno življenje že tu na zemlji. Vsega tega ideologija ne ponuja. Zato je ideologija vir nezadovoljstva za njene zagovornike, ker se kot ljudje, čeprav imajo vse, ne morejo uresničiti in se morajo tako ali drugače zatekati k nasilju, da se uveljavijo. To zdaj okušamo z ideologijo spola in LGTB agendo, ki je smiselno in posodobljeno nadaljevanje protikatoliškega komunizma, oz. levičarstva.

Zato me vedno znova čudi verska vnema in fanatizem, ki vejeta skozi proslave, ki poveličujejo norost, ki jo je sprožila zločinska KPS, ki je sodelovala z nacisti, a se je potem obrnila proti njim, ker so napadli Sovjetsko zvezo. Ceno tega početja plačujemo Slovenci. Tedaj s krvjo naših mučencev, naših najboljših mož in žena, danes z zastrupljenim ozračjem, kjer zdrava pamet, logika, ki sloni na resnici, nimata mesta in veljave.

Ne čudimo se torej, če ne moremo ven iz mrtvila. Edino spreobrnjenje k resnici in dosledno sprejemanje le-te nas bo osvobodilo. Naj se ob bok vsej hvalnici norosti sliši tudi klic k resnici. Stvar je preprosta: kar se izkaže za resnično, ne postavljajmo pod vprašaj. In kar je resnica, naj zamenja mite, laži ali želje tistih, ki imajo od vsega tega koristi.

Če nismo sposobni narediti tega niti za dogodke, ki so že 70 let za nami, kako bomo to storili ob tekočih zadevah, kjer so osebni, skupni in celo mafijski (udbovski) interesi toliko bolj očitni, kolikor bolj jih prevladujoča stran zagovarja? Zato naj bo hvaljena norost do te mere, da bo tudi največjemu tepcu jasno, da nekaj ni v redu v deželi Slovenski.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: