Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 13:41

Rajši delam, kot molim

Ivo Miklavc
Foto © donbosko.si

"Oče in mama naj ne učita otroka molit. Tudi jaz ga ne bom učil molit. Ampak skupaj z otrokom mora molit družina, mora molit duhovnik in mora molit tudi Cerkev."

Audio posnetki:
%s1 / %s2

Naš gost je bil iskriv in neposreden, salezijanski duhovnik Ivo Miklavc. Štiriintrideset je bil župnik v Ankaranu, je tudi graditelj tamkajšnje cerkve sv. Nikolaja. Marsikdo je prepričan, da bi še vedno maševali v kakšnem šotoru ali baraki, če ne bi bilo njega. Zadnjih sedemnajst let deluje v Trebčah pri Opčinah pri Trstu, kjer smo tudi posneli pogovor. Letos je minilo petdeset let od njegove nove maše, torej je zlatomašnik.

Ivo Miklavc se je rodil oktobra 1938 v Lovrencu na Pohorju na Štajerskem. V družini je bilo šest fantov (prvi naj bi umrl nekajmesečen), njegov oče je bil kamnosek, mama pa gospodinja. Že kot otroci so morali delati na njivi in polju. Po osnovni šoli v domačem kraju je šolanje nadaljeval na gimnaziji na Reki, bil v tamkajšnjem salezijanskem noviciatu in v Zadru. Po maturi je na Rakovniku v Ljubljani doštudiral na teološki fakulteti. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1967 in je pel novo mašo v Ribnici na Pohorju 2. julija istega leta. Zlato mašo je v Trebčah praznoval v nedeljo, 25. junija, v Ankaranu pa 27. avgusta letos.

Prve tedne je deloval v Makedoniji. Že 1. oktobra 1967 so ga poslali za župnika na Primorsko, v župnijo Svete Bride. Ta je bila tedaj še mlada matična župnija, saj je nastala 1. februarja 1965, kasneje je nastala župnija Ankaran. Ena od njegovih nalog je bila, da zgradi cerkev, ki je v kraju ni bilo. S svojo pohorsko trmo, neomajnim zaupanjem v Božjo previdnost, neustrašnim značajem in veliko volje do dela je trkal na vsa vrata in vsako priložnost je izkoristil, da bi lahko postavil cerkveno stavbo.

Leta 1970 je komisija za verska vprašanja pristala na gradnjo nove cerkve (iz turističnih razlogov). Treba je bilo pridobiti sredstva in tudi prepričati najrazličnejše ljudi o potrebi take gradnje, kar je bilo v tedanji Jugoslaviji vse prej kot enostavna zadeva. Po odkupu primerne lokacije so 20. marca 1983 blagoslovili temeljni kamen, maja istega leta je cerkev že dobila streho. Dela so se hitro nadaljevala, julija 1984 je bila izdana odločba o tehničnem prevzemu, novembra istega leta pa je nova cerkvena stavba že pridobila uporabno dovoljenje. Po dvajsetih mesecih trdega dela, ogromnega časa in energije je bila cerkev v Ankaranu posvečena sv. Miklavžu (sv. Nikolaju) 2. decembra 1984.

Ob tem pa je Ivo Miklavc skrbel za vse svoje župljane in še posebno za mladino, saj je ustanavljal najrazličnejše skupine in še zlasti skavte. V župniji Ankaran so nastajali zametki skavtske organizacije, ki se je po osamosvojitvi Slovenije lahko končno spet uradno ustanovila… Miklavčeva skrb pa so bili tudi posamezniki, bodisi mladina kot starejši župljani, nikomur ni nikoli odrekel priložnosti za spoved ali sproščenega pogovora o duhovnih stvareh. Zelo rad je planinaril in organiziral duhovne vaje ter druga srečanja v hribih.

Potem ko je bila cerkev v Ankaranu zgrajena, okolica urejena in je v župniji delovalo veliko število različnih skupin, je sprejel nove zadolžitve v zamejstvu - v Trebčah pri Trstu. Tudi tam se je lotil dela v cerkvi in župnišču, zaradi svojega značaja se je priljubil tudi pri župljanih. Kot don Boskov sin veliko časa posveča mladim, je tudi vključen v salezijansko skupnost na Opčinah pri Trstu.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: