Ljubljana, ponedeljek, 23. april 2018, 11:30

Božično vzdušje

0:00
0:00
Dr. Bojan Ravbar
Foto © Izidor Šček

Neverjetno! Božič je pred vrati. A še bolj neverjetno je to, da se je že pred koncem oktobra začelo in se iz dneva v dan stopnjevalo. Reklame, izložbe, mestne ulice … hočejo nas na vse načine prepričati, da je božič blizu. Tako povsod navzoče je to lesketanje, da se ti vsiljuje vprašanje, ali je ta naš svet resnično tako zelo usmerjen v Božje? In ko bo enkrat božič mimo, bo od vsega lesketanja ostalo bore malo. Marsikdo se bo čutil opeharjenega za nekaj tistega prvinskega, kar nosi v svojem jedru. In bo naslednje praznike začel ponovno iskati … in tvegati, češ: saj moramo vendar ostati zvesti izročilu!

Letošnji advent priprave na božič je zelo kratek, najkrajši, kar je možno. Vendar dovolj dolg, da se ob vseh prizadevanjih za vzpon pokaže tudi nevarnost, ki nas vsak hip, tudi še zadnje ure, utegne potegniti v vrtinec potrošniškega nakupovanja. Resnici na ljubo, nisem predolgo razmišljal o tem, ker je mojo pozornost pritegnil zapis, ki ga je v predbožičnem času 2011 kardinal Bergoglio, naš sedanji papež Frančišek namenil Argentincem. Obstal je ob risbi deklice, ki prijateljici razlaga, da za božič ni prosila staršev za običajna darila, ampak si je zaželela 'božičnega vzdušja'. Ob tej želji otroka zastane dih, kakor je zastal njenim staršem. In se vprašaš, kaj je pravzaprav 'božično vzdušje'.

Če se sprehodimo skozi zgodovino, vidimo, kako je vsak čas na svojstven način skušal izraziti božično vzdušje. Pomislimo na bogastvo, ki ga predstavljajo premnoge upodobitve, ali čisto preproste jaslice, ki od svetega Frančiška sem polepšajo naše domove in bogatijo svet; in prelepe zgodbe, ki so jih zapisali Andersen in Dickens in Gorki, Hesse in Mann vse do verza, pravzaprav samo besedice našega Kosovela, ko zasluti, da 'prihaja'. Kot bi nam z bogastvom svojih zgodb ali verzov skušali postopoma odstirati obzorja in nam pomagati še za korak naprej v razumevanje skrivnosti.

A pred njo obstanejo, kot bi jih zmanjkalo. V božični noči pa bo znova nevsiljivo prodiralo v noč, ogrevalo srca in ustvarjalo 'božično vzdušje' tisto preprosto zgodovinsko poročilo, ki se začenja z »ukazom cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet« in pride do trenutka, ko je »rodila sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. (Lk 2,1-7)

Ob tej preprosti zgodovinski pripovedi, ki se nanaša na pot, ki jo je prehodilo izraelsko ljudstvo, Jorge Bergoglio najprej pomisli, da je Bog izbral ta narod in 'skupaj z njim stopil na pot'. Dal mu je obljubo, in ne iluzij, vlil je upanje v njih srca, tisto upanje, ki ne razočara. V luči božičnega poročila smo kristjani prepričani, da se je to upanje uresničilo. Še vedno se uresničuje in je smerokaz v prihodnost. Na ta način se razodeva 'božično vzdušje': obljuba, ki poraja upanje, se uresniči v Jezusu in se prenaša v novo upanje, v drugi Kristusov prihod.

Evangelij božične noči še poroča o prizoru s pastirji, o prikazanju angelov in spevu, ki prinaša sporočilo za vse: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« To uresničeno upanje ne seže samo v prihodnost, ampak se 'preliva' v našo sedanjost, ki koprni v želji po miru in bratstvu, ki mora pognati korenine v slehernem srcu, če hočemo, da postane resničnost.

Takole zaključi Bergoglio: »Vsakokrat ko berem to poročilo in zrem v ta prizor vse dokler ne vstopim v to vzdušje upanja in miru, mislim na vse može in žene, verne in neverne, ki gredo po poti življenja, ki hodijo in iščejo, zdaj z upanjem, zdaj brez njega. Takrat si zaželim, da bi se jim približal, da bi vsem zaželel mir, veliko miru, in ga tudi prejel; mir med brati, saj to smo vsi, mir, ki gradi. Zaželeti in prejeti tisti mir, ki nas skozi tolikšno noč in meglo končno pripelje do tega, da se prepoznamo in srečamo kot bratje. V slehernem obrazu videti Božje obličje, saj smo ustvarjeni po njegovi podobi. Morda bo to tisto božično vzdušje, ki si ga otrok z risbe srčno želi od svojih staršev?«

In to željo po izmenjavi miru med brati naš dragi Bergoglio - papež Frančišek nosi v sebi. Prepričani smo, da ga vodi tudi v ta božič, vse do novega leta in naprej. Saj je tokrat Dan miru zaznamoval z geslom, ki je obenem povabilo: »Migranti in begunci – moški in ženske v iskanju miru.« A pogoj je eden: božiča ne smemo spremeniti zgolj v izročilo, ne smemo iz njega izločiti Kristusa! Prav to je rekel v nedeljo ob angelskem češčenju, ko je otrokom blagoslovil kipce novorojenega Jezuščka, ki ga bodo položili v domače jaslice: »Doma boste pred jaslicami molili skupaj s svojimi domačimi. Pustite, naj vas pritegne nežnost Deteta Jezusa, ki se je med nami rodil ubog in slaboten, da bi nam podaril ljubezen. V tem je pravi božič. Če izločite Jezusa, kaj še ostane od božiča? Praznik, ki bo prazen. Ne izločite Jezusa iz božiča! Jezus je središče božiča, Jezus je pravi božič! Ste razumeli?«

O, ko bi to povabilo pomagalo tudi našim družinam ustvariti pravo božično vzdušje! Ko bi vsaj naše družine na ves glas oznanjale, kdo se je rodil! Ko bi se po medsebojni ljubezni znova v njih rodil Jezus! In da bi nam On pomagal, da postanemo zmožni s tem vzdušjem obdariti še druge, mnoge!

Vesel, najlepši božič, vam dragi poslušalci, sestre in bratje Novorojenega! In naj bo za vse srečno novo leto, ki se bo vsak čas odprlo pred nami. Hvala!

Bojan M. Ravbar


Ne spreglejte: