Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 15:29

Nadškof Zore na Brezjah: Danes tudi mi prihajamo prednjo in ji izročamo naš narod

Foto © www.marija.si
Zbrani pri Mariji Pomagaj
Foto © www.marija.si
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V slovenskem narodnem svetišču Marije Pomagaj je bila danes maša za vse žrtve slovenske revolucije, predvsem za tiste, ki so bile letos prekopane iz rova sv. Barbare v Hudi jami, daroval jo je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, udeležil pa se je je tudi predsednik republike Borut Pahor, pred tem se je predsednik republike na pokopališču Lipica v Škofji Loki udeležil blagoslova kostnice. Uvodoma je zbrane nagovoril rektor svetišča na Brezjah p. dr. Robert Bahčič. „Po Marijinem vzoru in njeni priprošnji stojmo ob strani drug drugemu, si med seboj pomagajmo, pokojnim žrtvam pa izkazujmo največje spoštovanje z molitvijo in daritvijo svete maše,“ je dejal p. Bahčič.

Svete maše so se poleg številnih svojcev in drugih, ki jim je mar za ta del temne slovenske zgodovine udeležili nekateri duhovniki, redovniki, redovnice in bogoslovci. Med prisotnimi so bili še predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, vodja njegovega kabineta Alja Brglez, predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, predsednik komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman ter predlagateljica Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev poslanka Državnega zbora Republike Slovenije Ljudmila Novak.

„Zbrani smo pri Mariji Pomagaj na Brezjah s posebnim namenom, da bi, po več kot 70-ih letih, obhajali sveto mašo za vse žrtve iz Hude jame in za mnoge od katerih smo se letos poslovili, kot to nalaga Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Prepozno? Ne, za spomin in za molitev ter daritev svete maše ni nikoli prepozno. Krute smrti teh žrtev pričajo o njihovi popolni predanosti veri, saj so mnogi umirali s svetinjicami in podobicami Marije Pomagaj, v rokah so držali rožne vence,“ je uvodoma poudaril p. Bahčič in dodal, da tukaj v slovenskem Marijinem narodnem svetišču Marije Pomagaj, te žrtve znova izročamo njej, ki je Mati vseh. „Vse te žrtve je Marija spremljala v njihovem trpljenju kakor svojega Sina na križu. Marija Pomagaj, kakor je zapisal pokojni nadškof Alojzij Šuštar, je pravo ime, ki je pomagala, ki pomaga in bo pomagala. Po Marijinem vzoru in njeni priprošnji stojmo ob strani drug drugemu, si med seboj pomagajmo, pokojnim žrtvam pa izkazujmo največje spoštovanje z molitvijo in daritvijo svete maše. Marija Pomagaj, bodi še naprej vedno z nami in nam izprosi prave modrosti,“ je dejal v uvodu v sveto mašo p. Bahčič.

p. dr. Robert Bahčič
p. dr. Robert Bahčič

Nadškof Zore: Danes tudi mi prihajamo pred Marijo Pomagaj in ji izročamo naš narod

Nadškof Zore je v pridigi spomnil na dogodke, ki so pripeljali do odkritja množičnega grobišča Huda jama ter nadaljeval, da nas danes, ko se spominjamo žrtev iz Hude jame in iz drugih morišč, nagovarjajo besede knjige modrosti: „Duše pravičnih so v Božji roki. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad … je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo...“ „Tisti, ki so ta dejanja ukazali, so mislili, da so jih s smrtjo utišali in da so utišali tudi tiste, ki bi mogli ohranjati spomin nanje. Nič ni bolj naivnega. Nasprotnik je nevaren. Mučenec postane nesmrten. Nasprotnik je ranljiv, je samo človek. Mučenec je močan in obdan z avreolo tega, kar je moral pretrpeti. In ljudje režima so z vsemi nesmiselnimi pomori iz ljudi, ki so nasprotovali njihovi zamisli o ureditvi sveta, naredili mučence. Prst naše domovine je na več kot 600 krajih prepojena in pregnetena s krvjo mučencev – Slovencev in tolikih drugih, ki so umirali na naši zemlji zaradi želje po oblasti, ki se je ponujala kot ustvarjanje zemeljskega raja, v katerem pa ni bilo prostora za vse, ki so mislili drugače, kakor revolucionarna elita,“ je povedal nadškof Zore.

Opozoril je, da se prizadevanje, da bi pomorjene utišali, še ni končalo. Po eni strani njihovo življenje in smrt vedno znova označujejo z nalepko narodnega izdajstva. Po drugi strani s potrjevanjem legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez prvih postopkov in dokazov mimogrede obsojala na smrt, je povedal. „A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.“

Nadškof Stanislav Zore
Nadškof Stanislav Zore

Nagovor pa je nadškof Zore sklenil z besedami, da so k Mariji Pomagaj naši predniki prinašali svoje stiske, potrebe, bolečine in nemoč, ki jih niso mogli izraziti nikomur drugemu. „Kolikokrat je Marija Pomagaj v desetletjih po drugi svetovni vojni poslušala besede tihe tožbe in žalovanja za pomorjenimi in kolikokrat je na tem kraju brisala solze po licih ljudi, ki nismo smeli žalovati. Pred Marijo so lahko izjokali svojo bolečino. Danes tudi mi prihajamo prednjo in ji izročamo naš narod. Prednjo prihajamo s prošnjo, da bi bili sposobni priznati in sprejeti resnico, saj Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Vsaka laž, tudi laž o naši preteklosti, pomeni ujetost duha in srca. Samo resnica osvobaja za korak naprej. Samo resnica odpira prihodnost. Prednjo prihajamo s prošnjo, naj pred usmiljeno obličje vsemogočnega Očeta prinaša žrtve vseh naših hudih jam. Naj skupaj z nami prosi za odpuščanje njihovih grehov. Naj pred Očeta prinese njihovo trpljenje in njihovo smrtno stisko. Naj pred Očeta prinese njihove molitve in njihove smrtne krike. Naj skupaj z nami prosi za morilce in za tiste, ki so ta dejanja ukazali. Naj se usmiljeni Oče dotakne njihovih src, da se bodo kesali svojih dejanj in v kesanju našli odpuščanje in osvoboditev.“

Nadškof Stanislav Zore
Nadškof Stanislav Zore


Zbrani so si v znak sprave med molitvijo Očenaša prižgali sveče, ob sklepu pa je nagovoril vse, ki so se udeležili maše zadušnice predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik.

Naše občutke ob spominu na žrtve revolucije najlepše opisuje Psalm 44, ki pravi takole:

“In vendar, zavrgel si nas in nas izročil zasramovanju,

ne greš z našimi vojskami.

Delaš, da se obračamo nazaj pred nasprotnikom

in si naši sovražniki nabirajo plen.

Daješ nas kakor ovce za hrano,

med narode si nas razkropil.”

Ker nam po človeški pameti ni razumljiva usoda teh nedolžnih žrtev, nas že več kot sedemdeset let tolažijo besede iz Pisma Rimljanom:

“Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.”

“Prav kakor je pisano:

Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,

imajo nas za klavne ovce.

Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.”

Te besede, ki so tolažile na skrivaj jokajoče starše, žene, zaročenke, dekleta in otroke pokojnih, nam dajejo upanje, da Bog poskrbi za svoje zveste služabnike, katerih žrtev je bila potrebna za naš narod in našo državo. A hkrati nas mora njihova usoda vseeno navdajati z močjo, da se odločneje postavimo za vrednote, ki so jih za smrti vredne sprejeli pokojniki.

Na prvem mestu je danes napadena “Mati” in s tem družina. Z odvzemom časti in dostojanstva materinstvu in družini, se razvrednoti dom, ki postane zgolj bivališče. Razlika med domom in bivališčem je znana vsakomur, ki je svoj dom moral zapustiti. Dom je simbol tradicije. Obraniti dom pomeni, da obraniš svojo identiteto, svoje ime, svoj ponos in svoje premoženje. Vaške straže in kasneje domobranci so prijeli za orožje najprej zato, da bi branili svoj dom.

Na drugem mestu je napadena “Domovina”. Ta dežela je domovina vsem nam zato, ker je slovenska. Zgodovina je oblikovala našo kulturo, naš jezik, naše običaje in nas po tem razlikuje od drugih narodov. V obrambi svoje različnosti in enkratnosti nočemo popustiti tistim, ki nam razlagajo, da v današnjem času domoljubnost nima mesta. Tisti, ki sicer žrtvam revolucije goreče pripisujejo izdajo naroda, hkrati danes pred pravno državo skrivajo tujce, in jim nudijo Slovencem nedosegljive privilegije.

In končno je napaden “Bog”. Spoznanje, da revolucija na prvo mesto postavlja boj proti veri, Cerkvi, Bogu in tako najbolj svetim stvarem preprostega Slovenca, je vodila škofa Rožmana pri oceni, da je komunizem večja in bolj daljnosežna grožnja narodu in preprostim ljudem, ki se ji je treba zoperstaviti. Danes je nesporno, da je imel prav. Gnev, ki vodi nadaljevanje boja proti veri in Cerkvi ter jo danes silovito izriva iz slovenske vsakdanjosti v posameznikovo intimo, ki je nimamo pravice razkazovati ali iz nje uravnati svoje javno in poklicno življenje, je današnje logično nadaljevanje revolucionarnega nasilja. Pokojni so želeli ubraniti moralni temelj, ki ga je katoliška vera dala narodu, saj morale komunistične revolucije niso sprejeli.

Slovenska družba še ni sposobna, da bi se otresla svoje zgodovinske zmanipuliranosti in sprejela dejstvo, da te žrtve niso izdajalci.

S hvaležnostjo sicer ugotavljamo, da so storjena nepovratna dejanja, ki naš državni in narodni odnos do mrtvih dvigujejo iz primitivnega barbarstva v civilizacijo. K tem dejanjem prištevamo tudi iznos 1416 žrtev iz rova sv. Barbare. A hkrati je tragično, da v Ljubljani stoji spomenik, ki ničesar ne predstavlja, saj družba zapade v brezupno agonijo ob misli, da bi zapisali, da je namenjen tudi žrtvam revolucije. In tako raje ne zapišemo ničesar. Stoji sicer nedaleč proč veličasten spomenik revoluciji, a hkrati ni omembe, da je ta revolucija za seboj pustila opustošenje, žrtve, žalost, krivice in stotine morišč in grobišč ter rovov in jam polnih anonimnih trupel.

Ko država išče kompromise, da bi resnico obšla, dela novo krivico pokojnim in njihovim trpečim svojcem. Mar ni bilo dovolj, da so bili pobiti, njihova smrt zamolčana in njihovo ime oblateno?

Dokler v srcih ne bo dozorelo spoznanje, da so bile vrednote žrtev revolucije hkrati najbolj pristne vrednote slovenstva in dokler ne bo obžalovanja, da se je zločin in zločince ščitilo in opravičevalo, bomo obsojeni na življenje v bridkosti in razdvojenosti. Gospod predsednik Republike Slovenije: hvaležni smo za vaše sočutno ravnanje in prizadevanje, da bi država z mrtvimi ravnala kakor veleva civilizacija. Hkrati pa Vam želim pogum, da bi iz resnice črpali moč za dejanja državnika v preseganju te razdvojenosti brez ozira na politično všečna ali korektna stališča.

Obračamo se k Mariji Pomagaj, zavetnici Slovencev skozi vso zgodovino, ki je poslušala jok, žalost in stiske slovenskih družin, slovenske Cerkve in ki se ji je izročil slovenski narod.

Zato sem vesel in hvaležen ljubljanskemu nadškofu p. Stanislavu Zoretu, ki je dal pobudo, da se maša zadušnica za 1416 izkopanih žrtev iz rova sv. Barbare opravi tu na Brezjah. Priporočam mu v molitev vse nas, da bi nam po zgledu svojih predhodnikov škofov Rožmana in Vovka, pokazal pot pokončnosti, predanosti in poguma pri obrambi Boga, domovine in družin.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: