Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 13:44

VIDEO: Nadškof Stres ob obletnici Radia Ognjišče: Pogumni in resnicoljubni pričevalci!

Nadškof Anton Stres
Foto © Izidor Šček

"Če je laž začetek pogube, je resnicoljubnost začetek odrešenja. V tem lažnivem svetu, ki sprejema lažnivost kot normalnost, pa je tudi za resnicoljubnost potreben pogum. Ne smemo se pustiti zmesti!"

Audio posnetki:
%s1 / %s2

Osrednje dejanje praznovanja letošnje 23. obletnice oddajanja radia Ognjišče iz glavnega studija v Šentvidu v Ljubljani je bila tudi letos tradicionalna opoldanska zahvalna sveta maša, ki jo je ob somaševanju prisotnih duhovnikov daroval upokojeni nadškof dr. Anton Stres. Ta se je v pridigi kritično dotaknil trenutnega družbenega dogajanja v naši državi in podčrtal pomen razločevanja dobrega in zla. Po zahvalni sveti maši pa pravkar v dvorani zavoda sv. Stanislava poteka predstavitev letošnje misijonske akcije Dobroti dajemo glas. Izidor in Jure bosta vsem zbraniom predstavila cilj zbiranja darov ob prihodnji Pustni Sobotni iskrici.

"Če je laž začetek pogube, je resnicoljubnost začetek odrešenja. V tem lažnivem svetu, ki sprejema lažnivost kot normalnost, pa je tudi za resnicoljubnost potreben pogum," je med drugim podčrtal nadškof in dodal, da je že Jezus svoje učence svaril pred strahom: "Če si dopustimo, da nam nekdo požene strah v kosti, dela z nami, kar hoče. Zastraševanje je najpomembnejše orožje, ki ga s pridom uporabljajo vsi nasilniki, ker je tudi sam oblika nasilja. Ima seveda veliko stopenj in obrazov. Od tako imenovane »politične korektnosti«, ko se nekdo ne želi zameriti oblastnikom, do konformističnega, udobnega obračanja po vetru javnega mnenja, ki ga v družbi sejejo in vzdržujejo za to poklicani in od oblasti tudi plačani mediji."

Nadškof Anton je ob tem opozoril na nalogo vsakega kristjana, da za svojo vero pričuje in stavi na resnico, ki nas bo vse osvobodila. Vsem zbranim je položil na srce pomen Radia Ognjišče in se vsem, ki podpirajo naše delovanje zahvalil za darežljivost.

Somaševalci
Somaševalci

Mašni nagovor nadškofa Antona Stresa objavljamo v celoti:

Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci!

V svetopisemskih odlomkih, ki jih prebiramo zadnji teden v cerkvenem letu, srečujemo misli v zvezi s koncem sveta. Pa ne iz zastraševanja, nikakor ne. To so besede upanja. Na odru minljivosti sveta poteka zgodba našega neminljivega življenja: enkratnega in neponovljivega, ki ima tako vrednost in dostojanstvo, da ne bo nikoli minilo, medtem ko se bo vse drugo sesulo v prah. To daje našemu življenju ne samo neprecenljivo vrednost, ampak tudi lepoto, težo in odgovornost.

Nabuhodonozor, babilonski kralj, je podobno kot vsi tirani in zaničevalci Boga in človeškega dostojanstva menil, da zakon minljivosti zanj ne velja. Toda tudi njegovo mogočno kraljestvo je propadlo, kot toliko drugih imperijev in režimov. Ne more obstati, kar je zgrajeno na zatiranju in krivici, četudi oblastniki mislijo, da so bogovi: da lahko oni odločajo, kar je pošteno in prav, izvajajo nasilje in teptajo človekove pravice, kakor dve tretjini parlamentarcev pred tednom dni v našem državnem zboru, in to v očiten posmeh ustavi in ustavnemu sodišču, ki je dolžno v ustavi zapisane pravice braniti. Češ, kaj nam pa morejo, saj smo večina, ki lahko po samovoljno ukazuje manjšini, ne glede na to, ali je tako pošteno in prav. Toda kar je preveč, je preveč. So neke meje.

Evangeljski odlomek, ki smo mu prisluhnili, podaja enega najbolj stalnih in vztrajnih Jezusovih opozoril in opominov za ta čas, ko sredi krivic in nasprotovanj čakamo na njegov drugi prihod. Jezus nas spodbuja, naj se ne pustimo prestrašiti. Kar je najbolj bistveno, kar je smisel našega življenja – to pa je naše duhovna kakovost, plemenitost, sočutje, nesebičnost in zvestoba – nam nihče ne more vzeti, z nobenim nasiljem oropati.

Strah je pomemben in nevaren dejavnik v našem življenju in ne preseneča, da Jezus tako pogosto svari pred njim. »Ne bojte se!« Če si dopustimo, da nam nekdo požene strah v kosti, dela z nami, kar hoče. Zastraševanje je najpomembnejše orožje, ki ga s pridom uporabljajo vsi nasilniki, ker je tudi sam oblika nasilja. Ima seveda veliko stopenj in obrazov. Od tako imenovane »politične korektnosti«, ko se nekdo ne želi zameriti oblastnikom, do konformističnega, udobnega obračanja po vetru javnega mnenja, ki ga v družbi sejejo in vzdržujejo za to poklicani in od oblasti tudi plačani mediji.

Nasilje ima veliko obrazov. Naj danes opozorim na njegovo posebno obliko, ki se imenuje lažna propaganda in s tem zavajanje ljudi. Da se to dela, ni novo. Lagalo se od vedno, pravzaprav že od raja naprej, ker je hudič, ki je »oče laži«, speljal prva starša z lažjo, da jima Bog ne želi dobrega, ker ljubosumen in noče, da bi mu postala podobna. Laž je torej začetek vsakega propada. Kar je danes novo, je to, da se laži nihče več ne sramuje. Da se pristaja na to, da se laže, da je laž dobila enakovredno pravico poleg resnicoljubnosti. Govori se o tako imenovanih »fake news«, angleška besedna zveza za širok pojav varljivih, prevarantskih in zavajajočih novic. Drugi imenujejo našo dobo dobo »po– resnice« ali »postresnice«, kakor da bi smeli resnica in resnicoljubnost biti stvar preteklosti, mi pa smo lahko onstran nje, torej v zavestni lažni miselnosti.

Kar šteje, ni tisto, kar je res, ampak kar se meni zazdi, kar bi rad, da bi bilo res, kar je moj interes. To stališče dobiva danes enakovredno mesto pod soncem. F. Nietzsche, znani nemški filozof in eden najhujših sovražnikov krščanstva, je že pred 150 leti zapisal, da je »resnica tista zmota, brez katere določena vrsta živali ne more preživeti«. Kar šteje, je torej interes, korist, ne pa, kar je res in prav.

To je ta naš čas.

Toda mi ne moremo pozabiti ali prezreti drugih, Jezusovih besed: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32–33). Če je laž začetek pogube, je resnicoljubnost začetek odrešenja. V tem lažnivem svetu, ki sprejema lažnivost kot normalnost, pa je tudi za resnicoljubnost potreben pogum. Ne smemo se pustiti zmesti. Tudi to, da v naših glasilih, – nekatera so se za to še posebej specializirala – prevladuje sovražno nasprotovanje Cerkvi, je treba jemati kot soudeležbo pri zavračanju, ki ga je doživel Jezus in ki spremlja vse, ki so njegovi. V tem nismo ne prvi in ne zadnji. Iz tega pa ne sledi, da na to ne smemo opozarjati. Nimamo pravice sprijazniti se z nobeno krivico, posebej pa še ne z lažjo, za katero stoji hudobni duh, kot lepo pravi Jezus: »On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži« (Jn 8,44).

Vendar pa moramo razumeti globok smisel, tega, kar doživljamo in bomo – kot kaže – vedno bolj doživljali. To je povezano z našo nalogo pričevanja za Jezusa. Za Jezusa ni mogoče pričevati, če se nam zaradi njega dobro godi. Če bi od tega imeli koristi in prednosti – kot so menili nekateri, ki so se po demokratičnih spremembah začeli gnesti v cerkvah, kjer jih poprej ni bilo videti – bi naša pripadnost Jezusu bila navadna kupčija. Če pa mu ostajamo zvesti sredi najrazličnejših težav in zoprnosti, ki jih imamo, ker smo njegovi, je naše pričevanje pristno in vredno spoštovanja. Šele tedaj postane tudi prepričljivo.

Oblik pričevanja za Jezusa je veliko. Na prvem mestu je gotovo pričevanje s samim ravnanjem in to je osnovni pogoj. Ni pa edini in ni zadosti. Naše pričevanje je treba tudi ubesediti. To nikakor ni odveč. Namen in pomen našega ravnanja lahko samo izrazimo z besedo. Šele z besedami in njihovo odmevnostjo se pričevanja dopolni.

V sodobnem svetu, v katerem živimo, so javna glasila najpomembnejši dejavnik odmevnosti. Pravijo, da dogodka ni, če ga ni za glasila. Zato tudi za naše krščansko pričevanje in oznanjevanje potrebujemo glasila. To je naša dolžnost in pravica.

Zato razumemo, zakaj je Cerkev, katere temeljna naloga in smisel obstoja je oznanjevanje Jezusa Kristusa, tako pozorna do javnih glasil. Če je res, da ima tudi ona pravico – kakor vsak državljan in vsaka skupnost – do javnega izražanja mnenj, nazorov in prepričanj – kar je ena temeljnih demokratičnih svoboščin in pravic – ima pravico do dostopa do javnih glasil. Ima pravico do njihove uporabe, ker ima pravico do oznanjevanja. Ima pa tudi pravico do svojih glasil. Zato k naši krščanski dolžnosti pričevanja za Jezusa Kristusa sodi tudi to, da podpiramo krščanska javna glasila, med katerimi radio Ognjišče gotovo ni na zadnjem mestu.

Drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Zato smo ob 23-letnici vsi skupaj hvaležni Bogu in vsem, po zaslugi katerih imamo radio Ognjišče. Hvaležni ustanoviteljem, vodstvu, novinarjem in vsem drugim sodelavcem radia, hvaležni pa tudi Vam, drage poslušalke in poslušalci ter Prijatelji radia Ognjišče, ki ga podpirate in mu pomagate, da obstaja. K naši temeljni dolžnosti, da pričujemo in oznanjamo resnico o Jezusu Kristusu in o človeku, sodi tudi to, da podpiramo Radio Ognjišče. Dragi njegovi prijatelji, hvala vam za to! Amen.

Pridiga nadškofa Antona Stresa
Pridiga nadškofa Antona Stresa



vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: