Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 13:46

Nadškof Cvikl prostovoljcem Karitas izrekel zahvalo za nesebično služenje

Foto © p. Ivan Rampre
Nadškof Alojzij Cvikl na Ponikvi
Foto © p. Ivan Rampre

"Res je, da si je današnji človek zgradil zelo lepe hiše in udobna stanovanja. A to so le materialni pogoji. Človek pa išče nekaj drugega. Išče varnost in toplino pristnih odnosov, išče dom, ki je obdan z ljubeznijo."

Audio posnetki:
%s1 / %s2

Za vse sodelavce in prostovoljce Slovenske Karitas je današnji dan še posebej slovesen, saj so se že tradicionalno zbrali na Slomškovi Ponikvi. Sveto mašo je opoldne daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ki je v nagovoru po evangeliju pohvalil poklicanost karitativne dobrodelne ustanove Cerkve v Sloveniji. V ospredje je postavil dom, ki ga je marsikateri človek v sodobnem ritmu življenja izgubil. A kot je spomnil, nam Bog zagotavlja, »da imamo pripravljen dom, kjer nas čaka in kaže nam tudi smer proti temu domu«.

Predsednik Slovenske Karitas nadškof Alojzij Cvikl se je v pridigi v župnijski cerkvi sv. Martina na Ponikvi večkrat navezal na misli papeža Frančiška iz okrožnice Laudato Si, ki govori o skrbi za skupni dom. Spregovoril je o stiskah sodobnega človeka, ki doživlja strah in negotovost, ker je izgubil toplino doma.

»Letošnja osrednja misel tedna Karitas ’Kje sem doma?’ se mi zdi zelo aktualna, kajti današnji človek sebe doživlja kot bitje brez izvora in brez Očeta, ki ne ve, kam gre in kaj je smisel njegovega življenja? V tem stanju je nesrečen, trpi in je preplašen. Eden od glavnih ciljev Karitas je zato biti sposoben videti in prepoznati to bolečino,« je dejal nadškof.

Po njegovem prepričanju je treba s pomočjo Boga in molitve najti pot do doma, ki smo ga izgubili ali si ustvariti novega, pri tem pa sta pomemben odnos med ljudmi in odprtost zanje. To iz dneva v dan živi vsak, ki je vpet v delo Karitas: »Danes se vam, drage prostovoljke in prostovoljci, sodelavke in sodelavci Karitas, želim zahvaliti za vaše nesebično služenje. Pa ne samo vam, ampak tudi vašim družinskim članom, ki so vam stali ob strani in vas podpirali. To služenje je izraz vaše vere, vašega osebnega odnosa z Bogom.«

Nadškofu Alojziju Cviklu se je pri oltarju pridružil celjski škof Stanislav Lipovšek in več kot 40 duhovnikov
Nadškofu Alojziju Cviklu se je pri oltarju pridružil celjski škof Stanislav Lipovšek in več kot 40 duhovnikov


Kot je spomnil, je bilo lani v programe Karitas vključenih 163.400 ljudi v stiski po vsej državi, papež pa nas opozarja, da na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike naše pomoči, ampak moramo postati bolj dovzetni za stiske in krivice, ki so vzrok revščine. »Cilj je, da od kulture odmetavanja in zapravljanja preidemo h kulturi srečevanja. To je pot, ki mnogim pomaga iskati izgubljeni dom.« Nadškof si želi, da bi Karitas s svojo mrežo še odločneje vstopila v to »logiko srečevanja,« temelj katere je pogled, usmerjen v Jezusa, Božjega Sina, ki ga lahko najdemo in prepoznamo v revnih.

Ob sklepu nagovora se je nadškof zahvalil dosedanjemu generalnemu tajniku Karitas Imretu Jerebicu in njegovi družini za dolgoletno služenje Karitas, obenem pa izrekel pozdrav in dobre želje Cvetu Uršiču, ki bo to službo prevzel v začetku novega leta.

Kot smo že poročali, bo ob 20. uri v dvorani Golovec v Celju tradicionalni dobrodelni koncert »Klic dobrote«. V času koncerta se lahko gledalci in poslušalci ob neposrednem televizijskem in radijskem prenosu s telefonskim darovanjem sredstev aktivno vključijo v dobrodelno akcijo. Lani se je zbralo skoraj 135 tisoč evrov, ki jih je Karitas v obliki različnih oblik pomoči razdelila med kot 20.000 družin po vsej Sloveniji.

Generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic se bo januarja poslovil s te funkcije, danes pa je predstavil prenovljene etične smernice Karitas
Generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic se bo januarja poslovil s te funkcije, danes pa je predstavil prenovljene etične smernice Karitas

V nadaljevanju objavljamo celotno pridigo nadškofa Alojzija Cvikla

Dragi g. škof Stanislav, sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, dragi prostovoljci in sodelavci Karitas, prisrčno pozdravljeni!

Vse se danes odvija z veliko naglico. Mnogi sebe doživljajo kot del tega toka, ki jih neusmiljeno nosi naprej. V tem ritmu se izgubljajo temeljne vrednote, kot je to dom, ki ni samo hiša ali stanovanje, je kraj, ki je prežet z ljubeznijo, toplino, pristnimi medsebojnimi odnosi. Dom je tam, kjer se čutim sprejetega, potrjenega v tem, kar sem, sprejetega s svojo bolečino in radostmi.

Papež Frančišek spregovori o tem hitrem spreminjanju v okrožnici »O srbi za skupni dom: »Laudato Si« in pravi:«cilj hitrega in nenehnega spreminjanja niso nujno naravnani k skupnemu dobremu in vzdrževanju ter celostnemu človeškemu razvoju. Pri večini človeštva vodijo v poslabšanje sveta in kakovosti življenja(18).

Ritem življenja povzroča, da se današnji človek vedno bolj doživlja, kot človek na poti. Postavlja se mu vprašanje smisla, kajti v sebi doživlja strah in negotovost, kjer je izgubil toplino doma. Res je, da si je današnji človek zgradil zelo lepe hiše in udobna stanovanja. A to so le materialni pogoji. Človek pa išče nekaj drugega. Išče varnost in toplino pristnih odnosov, išče dom, ki je obdan z ljubeznijo.

Letošnja osrednja misel tedna Karitas:«Kje sem doma?« se mi zdi zelo aktualna, kajti današnji človek sebe doživlja, kot bitje, brez izvora in brez Očeta, ki ne ve kam gre in kaj je smisel njegovega življenja? V tem stanju je nesrečen, trpi in je preplašen. Eden od glavnih ciljev Karitas je zato, biti sposoben videti in prepoznati to bolečino današnjega človeka.

Prvi odgovor na to stanje človeka je: znati biti blizu temu človeku, mu znati prisluhniti in ga spremljati, da bo od tega stanja križa prišel do vstajenja. To pa se bo zgodilo, ko bo začutil, da Bog ni oddaljeni Bog, ampak je usmiljeni in sočutni, ki se preko nas prostovoljcev in sodelavcev Karitas sklanja k njemu, k njemu osebno. To je pot, ki nam pomaga najti dom, ki smo ga iz tega ali onega razloga izgubili in pomagati tistim, ki ga ne znajo ali imajo težave pri tem, da ga ustvarijo. Veliko ljudi danes išče varnost, sprejetost, občutek, da si slišan, viden ... z drugo besedo, iščejo odnos.

Bog Oče nam prihaja naproti s tem, da nam podarja svojega Sina. Ni čakal, da bi se mi poboljšali in bi nam ga dal potem kot nagrado. Podarja nam ga, kot zastonjski dar, kot sad ljubezni. Ko stopim v odnos z Njim, ko se On dotakne mojega srca, tudi jaz postanem sposoben izstopiti iz sebe in se podati na pot k drugemu. Vse se začne pri moji odprtosti za zastonjski dar. Tu se začne pot mojega osebnega spreobrnjenja in izkustva osebne vere, ki je izkustvo Božjega vstopanja v moje življenje, je izkustvo rasti tega božjega življenja v meni.

Dokler je človek poln sebe in zaprt vase in v svoj svet, se ne more podariti drugemu. Šele, ko stopim v Božjo logiko, to je logika ljubezni, ki ne gleda na to, ali si je drugi to zaslužil, ali ne, ampak je to zastonjsko dejanje, takrat sem tisti, ki v drugim prebujam božje življenje, prebuja to kar je lepega, resničnega in plemenitega.

»Bog nas je ustvaril zase« in, kot pravi sv. Avguštin, je naše srce nemirno, dokler ga ne najdemo in se ne srečamo z Njim. Kakor nagon po domu ptic ne obvaruje pred boji z vetrovi in vremenskimi nevšečnostmi, tako nas tudi naš odnos z Bogom, naša vera, ne ubrani pred preizkušnjami in trpljenjem. Nam pa daje moč, da se lahko z njimi soočimo. Bog nam zagotavlja, da je z nami, da imamo pripravljen dom, kjer nas čaka in kaže nam tudi smer proti temu domu. Oče nam daje svojega Sina, ki nam to pot ne samo razlaga, ampak hodi pred nami. To pa je pot služenja in ljubezni.

Danes se vam, drage prostovoljke in prostovoljci, sodelavke in sodelavci Karitas, želim zahvaliti za vaše nesebično služenje. Pa ne samo vam, ampak tudi vašim družinskim članom, ki so vam stali ob strani in vas podpirali. To služenje je izraz vaše vere, vašega osebnega odnosa z Bogom. Papež Frančišek v »Laudato Si« pravi, da je človeško bivanje opira na tri med seboj tesno povezana temeljna razmerja: na odnos z Bogom, do bližnjega in stvarstvom.. (prim št. 66).

Pogled na prejšnje leto 2016, nam pokaže bogato sliko služenja v okviru mreže Karitas, kjer je krovna organizacija Slovenska karitas, šest škofijskih karitas, 457 župnijskih in območnih karitas ter zavodi, ki izvajajo socialno varstvene programe na področju institucionalnega varstva starejših, institucionalnega varstva oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, pomoči ženskam v stiski in pomoči odvisnikom. V Karitas je v letu 2016 delovalo preko 10.821 prostovoljcev, ki so skupaj opravili 547.474 ur prostovoljnega dela.

V letu 2016 je bilo v različne programe Karitas vključenih 163.400 ljudi v stiski po vsej Sloveniji (med njimi tudi 47.000 starejših in 28.790 otrok). Od tega je 96.270 oseb prejemalo pomoč v hrani in sicer:

81.356 družinskih članov in posameznikov,

11.242 starejših,

2.318 migrantov in

1.354 brezdomcev.

Papež Frančišek v poslanici za 1. svetovni dan revnih:«Ne ljubimo samo z besedami, ampak z dejanji«, pravi, da na revne ne smemo gledati zgolj, kot na prejemnike naše pomoči, čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ampak moramo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, ter nadaljuje:«poklicani smo, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti..« (št.3).

Papež nam kaže, kako tem ljudem pomagati na poti pri iskanja doma, torej vsem tistim, ki so ga izgubili iz tega ali onega vzroka. Papež Frančišek pravi, da je revščino v sodobnem svetu težko jasno opredeliti. Vidimo pa obraze ljudi, ki jih je zaznamovalo trpljenje, bolezen, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, odvzem svobode ali dostojanstva, izgnanstvo ali prisilna migracija…Ravno zato smo obhajali 1. svetovni dan revnih, da bi nam ta dan odprl oči za tiste, ki iztegujejo roke in kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Cilj je, da od »kulture odmetavanja in zapravljanja preidemo h kulturi srečevanja«.To je pot, ki mnogim pomaga iskati izgubljeni dom. To je nenadomestljiv občutek, da se počasi dobivaš nazaj nekaj, kar si izgubil.

Želim, da bi tudi Karitas s svojo mrežo, še bolj odločno vstopila v to »logiko srečevanja«, ta pa ima za temelj, da je naš pogled usmerjen v Jezusa, Božjega Sina, ki ga lahko najdemo in prepoznamo v revnih h katerim smo poslani. Na ta način lažje slišimo klic teh, ki potrebujejo našo pomoč in v moči Sv. Duha lažje razberemo na kak način in kako lahko tem ljudem pomagamo. Zato je tako pomembna molitev, kajti v molitvi se odpiramo Bogu in sočloveku, s tem pa preraščamo našo sebičnost in se usposabljamo za sprejemanje drugega, še posebej tistega, ki je naše pomoči potreben.

Danes, pri tej sveti daritvi, se želim tudi zahvaliti našemu dosedanjemu generalnemu tajniku, diakonu Imretu Jerebicu, za njegovo dolgoletno služenje Karitas, lahko rečem za njegovo življenjsko delo. Hvala ti za to nesebično služenje, ki je bilo prežeto s tvojo živo vero in ljubeznijo do ubogih. Čutili smo, da Karitas ni tvoja služba, ampak poslanstvo in naloga za katero si se nesebično razdajal. Hvala tudi tvoji ženi Lidiji, ki ti je stala ob strani in tudi sama zavzeto služi Karitas – mamam, otrokom in ženam. Upam, da boš še naprej ostal nepogrešljivi član Karitas in nam boš s svojo bogato izkušnjo priskočil na pomoč, ko bomo to potrebovali.

Ob enem izrekam pozdrav in dobre želje novemu generalnemu tajniku Cvetu Uršiču, ki bo v začetku leta 2018 prevzel to službo. Veliko božjega blagoslova in poguma, da nas bo varno vodil preko vseh čeri in nas povezoval v eno samo veliko družino.

Prav pa je, da se pri tej sveti daritvi spomnimo tudi vseh pokojnih članic in članov Karitas, še posebej tistih, ki so se od nas poslovili v tem letu. Naj jim bo Bog usmiljen plačnik za njihovo zastonjsko in požrtvovalno služenje. Naj njihov zgled pritegne nove člane, ki bodo lahko nadaljevali njihovo plemenito poslanstvo!

Današnji evangelij nam predstavi zlato pravilo: «Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (prim Lk 6,31). Ali je sploh možno v tem svetu naglice in površnih medsebojnih odnosov, poleg sebe opaziti sočloveka? Jezus nam kaže pot:« Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš nebeški Oče« (prim Lk 6,36).

V luči božjega usmiljenja postanemo tudi mi sposobni gledati na sočloveka v stiski, kot na človeka, ki je prav tako ustvarjen po božji podobi in je vanj položeno hrepenenje po človeka vrednem življenju. Samo v moči Sv. Duha, sprejetega v iskreni in poglobljeni molitvi, lahko premagamo človeško logiko »imeti« in stopimo v božjo logiko usmiljenja in ljubezni!

Amen


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: