Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 15:25

Sirec Šami in šest piškavih Osnovnih šol

dr. Ivan Štuhec
Foto © Škofija Novo mesto
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Drugo polovico novembra, po predsedniških volitvah, sta zaznamovala predvsem dva dogodka, levičarski cirkus okrog sirskega migranta Ahmad Šamija in parlamentarno odločanje o spremembi Ustave zaradi 100% financiranja zasebnih osnovnih šol. V obeh primerih je na preizkušnji pravna država. To ni prvič in verjetno ne zadnjič. In kdo vedno znova poizkuša spodnesti temelje pravne države? Odgovor je zelo enostaven, vsi tisti, ki je nikoli niso spoštovali in ki so se na zakonitost vedno požvižgali ali kvečjemu spremenili tako, da je ustrezala njihovim interesom in povzročila razslojenost družbe na dvorazredne državljane.

Kako zelo se motijo vsi, ki vedno znova ponavljajo mantro, pustimo preteklost in glejmo v prihodnost, se vedno znova pokaže ob vseh tistih aktualnih družbenih vprašanjih, ki zadenejo temeljne postulate pravne države zahodno-evropskega tipa.

Najprej skok v zgodovino. Kaj se je dogajalo v času druge svetovne vojne med okupacijo. Komunisti niso spoštovali takratnega pravnega reda in legitimno izvoljenih oblasti. Ne pozabimo, to je bil že čas, ko je ljudstvo na volitvah izbiralo svoje predstavnike, seveda tik pred vojno. Komunisti so počistili z dotakratnim pravnim redom in njegovimi predstavniki ter vzpostavili revolucionarno pravo, ki seveda nima nič skupnega s kakršnim koli pravom, kajti pravo izhaja iz pravičnosti in ne iz laži, umora in krivic. Pravo in morala ali etika so siamski dvojčki, ki imajo neizpodbitno skupno stičišče v vprašanju, kako razumemo in interpretiramo človeka in njegovo dostojanstvo ter kakšno vlogo imajo pri tem skupne oblike organiziranega življenja, kot je država. Vse politične teorije izhajajo iz določenega pogleda na človeka. In vsak pravni red ima za podlago določeno svetovno-nazorsko opredelitev človeka, to so danes človekove pravice.

Ob naši slovenski osamosvojitvi in po padcu berlinskega zidu, se je zdelo, da smo se poslovili od kolektivistične podobe človeka, ki tega razume zgolj v funkciji družbenih skupin in interesov. Posameznik je bil podrejen kolektivu, izgradnji socialistične popolne družbe. Kdor ni ustrezal temu modelu, je bil družbeno škodljiv, nekoristen ali celo sovražen. Takšna predpostavka je upravičevala sleherno izvenzakonsko urejanje družbenih razmerij, torej tudi izvensodne likvidacije. Načelo cilj posvečuje sredstvo, se je v polnosti uresničevalo. To pa je vodilo tudi v izgradnjo nekega novega in popolnoma drugačnega pravnega sistema, ki ni imel za svoj temelj človeka kot posameznika ampak človeka kot del kolektiva. Od tod globoko zakoreninjena pravna praksa, ki ne brani posameznika z vsemi legalnimi sredstvi ampak brani namišljen ali v določeni politični skupini skoncentriran interes, ki se danes imenuje, javni interes, javna šola, javno dobro in podobno. To javno, nima imena in priimka, v ozadju ni osebna odgovornost posameznika ampak je privid skupnega dobrega, ki se ga izkorišča za partikularne in partijske interese. Določena politična skupina si tako prilasti državo za svoje nazorske, materialne in druge interese, z upravičenjem govorimo o ukradeni ali globoki državi.

In natanko to se nam dogaja v Sloveniji. Ker nismo radikalno prekinili s prejšnjim političnim sistemom, ki ni bil pravni ampak politični, so se s pomočjo ustvarjanja pravne države ohranjali vsi stari privilegiji partije in njenih članov. Na videz smo sicer zamenjali politični pravni red z uvedbo večstrankarskega sistema in parlamentarno demokracijo. V resnici pa sta tako večstrankarski sistem in parlamentarna demokracija ostala in vedno bolj postajala nazaj ujetnika stare miselnosti in njenega podrejanja posameznika kolektivu. V tem je potrebno iskati razloge, za kaj sedanja politična koalicija spreminja Ustavo zaradi par zasebnih Osnovnih šol. Oni spreminjajo temeljne postulate demokratične družbe, s tem ko potiskajo interes posameznika in natančno določenih nazorskih skupin v kot onemogočanja njihovega obstoja. Gre za partijsko enoumni napad na posameznika kot temelj sleherne demokratične družbe. V bistvu gre za vrnitev v totalitarne postulate družbenega sistema. To je seveda veliko bolj nevarno kakor problem 100% financiranja zasebnih osnovnih šol.

Če prevedemo sodbo Ustavnega sodišča z dne 4.12. 2014, v kateri je odločilo, da ima država dolžnost financirati zasebne šole v enakem obsegu kot javne šole, v zelo preprost jezik, to pomeni, da je najvišji organ pravne države dejal, da je posameznik nad državo in ne država nad njim. Da je pravni red v službi državljanov in ne obratno. Nasprotniki ustavne sodbe pa trdijo prav nasprotno, da je na prvem mestu javni oziroma državni interes in da je ta interes nad posamezniki in njihovimi specifičnimi, posebnimi, partikularnimi interesi. Politične skupine, ki spreminjajo ustavo zaradi šest ubogih piškavih osnovnih šol ne spreminjajo samo nečesa, kar je razsodilo Ustavno sodišče, ampak spreminjajo temelje družbenega reda, za katerega smo se odločili na plebiscitu, obletnico katerega bomo praznovali v decembru.

Nespoštovanje pravnomočnih sodb vseh nivojev sodne veje oblasti, tudi evropske, v primeru Šamija in spreminjanje ustave v primeru zasebnega osnovnega šolstva, sta samo dva primera, ki nazorno kažeta, da nas slovenska politična levica in njeni libertarni derivati želijo pravno formalno vrniti v stari komunistični pravni nered in samovoljo. Kajti sprememba Ustave predvideva, da država »lahko« financira zasebne osnovne šole. Ta lahko pa bo določala vsakokratna politična garnitura na oblasti. Zasebne šole bodo tako postale poligon političnega obračunavanja pri vsakokratnem sprejemanju državnega proračuna. Postavljanje šolskega podsistema v popolno odvisnost od politične moči v državi pa pomeni, da ni več pravne države ampak je samo še država v službi politike. In prav v tem je največje zlo našega poosamosvojitvenega obdobja, da stara partijska miselnost obvladuje velik del pravne stroke, celotno družboslovje in večino vodilnih kadrov v vseh podsistemih, od šolstva do zdravstva.

Dodatni problem na globalni ravni pa je tudi v tem, da se skuša dvatisočletno pravno tradicijo, ki je postopoma pripeljala do spoštovanja človeka in njegovega dostojanstva, kot temelj sleherne družbe, spodkopati z novimi interpretacijami človeka, ki so še bolj enostranske, kot je bila komunistična. Od tod tudi lahko razumemo, zakaj se anarho-liberalni-levičarji povezujejo z vsem, kar na novo opredeljuje spol, družino in podobno.

Popolna obrobnost zasebnega šolstva, kar zadeva številčnost, si lahko šteje v čast in ponos, da je za veliko večino parlamentarcev postala osrednji politični problem v tej državi. Zakaj? Prav zaradi tega, ker je obstoj zasebnega šolstva v slovenskem državnem šolskem sistemu jamstvo za demokracijo in preprečitev za vzpostavitev diktature. Zasebne šole v domači komunistični in postkomunistični dobi predstavljajo temeljni preobrat iz revolucionarnega in partijsko vodenega sistema v sistem, kjer smo vsi pred zakonom enaki kot davkoplačevalci in vsi enaki pred sodnikom kot obtoženci.

Tako kot je primer Patrie na zadnji sodni instanci doživel poraz in bil zaustavljen, tako se mora zgoditi tudi s primerom zasebnega šolstva, sicer je pravne države konec in se lahko začne odprta in v pravnem sistemu skrita revolucija.

V igri je torej veliko več kot Sirec Šami in ubogih šest osnovnih šol. V igri je pravna država in z njo ustavni pravnik Miro Cerar, ki se je znašel v brezizhodnem položaju, ali bo njegova stranka likvidirala pravno državo ali pa jo zadnji trenutek ubranila. V primeru likvidacije bo prišlo do samoukinitve ustavnega pravnika Mira Cerarja in ne samo njegov politični ampak tudi strokovni konec. V primeru, da se reši pravna država v zadnjem trenutku, lahko Cerar vsaj zaflika svoj strokovni položaj, raztrgal ga je že dovolj.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: