Ljubljana, četrtek, 23. november 2017, 14:05

Duše pravičnih so v Božji roki in so v miru

dr. Janez Juhant
Foto © p. Ivan Rampre/RV
%s1 / %s2

Duše pravičnih so v Božji roki in so v miru. Mi pa moramo opraviti svojo dolžnost, jih dostojno pokopati ter pričevati o resnici njihove smrti. Tako bomo našli svoj mir, se osvobodili morečih travm in zaživeli bolj svobodno življenje. To je osrednja misel dr. Janeza Juhanta, ki je v torek, 31. oktobra 2017, skupaj z duhovniki kamniške dekanije maševal v kapeli v Parku spomina in opomina Kamniška Bistrica na Kopiščih za žrtve vojne in revolucionarnega nasilja na Kamniškem.

Dr. Janez Juhant je razmišljal takole: Ob moriščih tukaj v Kamniški Bistrici ter številnih drugih podobnih moriščih obnemimo ob silnosti človeške iztirjenosti, ki je povzročila taka grozodejstva. Kot je zapisal zgodovinar, je 20. stoletje res čas skrajnosti, a te skrajnosti so počeli oziroma povzročili ljudje s imenom in priimkom, čeprav so se skrili za zveneča gesla kot narod, razred, partija n podobno. Z njimi so le opravičevali svoj prestop ustaljenih človeških moralnih meril in spodobnosti. Postaviti so se hoteli na božje prestole in ob vsej človeški revščini in nepopolnosti delovati kakor da bi bili bogovi. In presenetljivo! Nekateri kar še častijo te človeške bogove oziroma malike v človeški podobi, čeprav so prizadeli toliko gorja, trpljenja in obupa svojim rojakom, sicer nedolžnim človeškim bitjem. Njihovi nasledniki pa se še danes nespoštljivo obnašajo do njihovih žrtev. Celo ob otvoritvi te kapelice tukaj smo bili priče take nesramne nečloveškosti.

Kristjani ob vsem tem še vedno dvigamo svoje roke in srca k Bogu v molitev in prošnjo za spravo in mir. Verujemo namreč, da v vsakem trpečem bitju trpi na križu Jezus Kristus. Ko se judovski pisatelj Elie Wiesel ob teh grozodejstvih nad ljudmi in mučenjih nedolžnega človeka sprašuje, kje je Bog, odgovarja, da Bog umira v dečku, ki so ga nacisti sredi taborišča obesili na križ. In kristjani še naprej prosimo za vero, upanje in ljubezen, s katero je umiral ne le Kristus na križu, pač pa z njim vsi drugi trpini tega sveta, ki so za njim z upanjem nosili in še nosijo križe v veliko noč. S hvaležnostjo za njihov dar v miru obnavljamo zavezo z Bogom, ki so jo v brezizhodnem položaju s krvjo zapečatili naši pomorjeni mučenci. Na vseh moriščih najdemo za njimi sledove molitve in vdanosti v Boga: rožne vence, svetinjice, včasih celo sklenjene roke. Ker so bili verni, so tudi v tej Kalvariji upali na večno odrešenje. Ob tem zemeljskem trpljenju jim je tolažba in trdno upanje ostal edino Bog.

Pogosto govorimo o spravi in miru med nami in to je potrebno. Naši mučenci so že našli svoj mir in se spravili s svetom in med seboj. V knjigi modrosti so zapisane pomenljive besede: »Duše pravičnih so v božji roki in trpljenje jih ne zadene.« Vsi ti mučenci so že odtrpeli, odpustili in se spravili z ljudmi in z Bogom. Uživajo svoj mir, saj je »njih upanje polno neumrljivosti… oni so v miru«. Svoj mir so našli kljub temu, da jih še nismo dostojno pokopali in jim vrnili dostojanstva človeškega obraza, ki so jim ga vzeli njihovi krvniki.

Pač pa mir in spravo potrebujemo mi, živeči kristjani in vsi državljani. Zato se moramo zbirati na teh krajih trpljenja. Moramo se jih spominjati in jim vrniti dostojanstvo, ki jim pripada, da bomo tudi mi našli mir in ne bomo ponavljali hudodelskih dejanj, ki so jih počeli njihovi krvniki. Jezus graja tudi njihove potomce: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, ki so jih vaši očetje umorili!« Treba jim je vrniti dostojanstvo. Dostojno ime jim mora vrniti država, če je demokratična in spoštuje človekove pravice. Vrniti pa ga jim mora tudi vsak državljan, če je osveščen demokrat in pošten človek Svoj mir bomo našli mi, ko jih bomo dostojno pokopali in jim tudi po svojih človeških izročilih dali dostojno mesto na grobu in v našem osebnem in narodnem spominu. To ni le naloga kristjanov in verujočih, pač pa zadeva nas vse, državljane in celotno skupnost, vso državo.

Pesnica in pisateljica Milanka Dragar je napisala knjigo z naslovom Dediščina molka o povojnih pomorih na Škofjeloškem. Sprašuje se, kaj vse so morali pretrpeti otroci in matere, ki so jim otroke iztrgali iz njihovih naročij ter jih v poletni vročini pustili žejne in lačne v vročini Kamnitnika. Kdo se bo vživel v njihovo stisko. Ugotavlja pa, da so pričevalci, tudi sorodniki krvnikov, našli mir in osvoboditev svojih travm, ko so izpovedali in podpisali resnico o povojnih pomorih.

»Duše pravičnih so v Božji roki in so v miru«, je zapisal Modrec. Mi pa moramo opraviti svojo dolžnost, jih dostojno pokopati ter pričevati o resnici njihove smrti. Tako bomo našli svoj mir, se osvobodili morečih travm in zaživeli bolj svobodno življenje. Ta dolžnost je upanje za vsakega državljana in za vso našo skupnost in hvaležni smo Bogu, da imamo vero, ki nas kakor njih spremlja v življenju, posebno v vseh naših življenjskih preizkušnjah.

Vir: Casnik.si


Ne spreglejte: