Ljubljana, petek, 20. oktober 2017, 07:04

Uradno svarilo papežu Frančišku - h katerim ovcam je poslan?

Papež Frančišek
Foto © Radio Vatikan

"Amoris Laetitia pa nam da to logiko usmiljenja, ki pa ni popuščanje, v smislu da ni nič greh. To je greh."

Audio posnetki:
%s1 / %s2

Po več napovedih, da se bo to zgodilo, je bil v noči na nedeljo objavljen uradni popravek, ali svarilo, papežu Frančišku, in sicer zaradi napak ali herezij, ki naj bi jih zapisal v svoji apostolski spodbudi Radost ljubezni. Pod dokument, ki so ga svetemu očetu osebno sicer izročili že 11. avgusta, pa se tokrat niso podpisali kardinali. Edini škofovski podpis prihaja od vodje Bratovščine sv. Pija X. Bernarda Fellaya, ostali podporniki omenjenega pisma pa so duhovniki, znanstveniki, novinarji in blogerji iz 20 različnih držav. Med njimi je tudi nekdanji direktor vatikanske banke IOR Ettore Gotti Tedeschi.

V sedmih točkah, ki se nanašajo predvsem na ločene, ki se na novo civilno poročijo, podpisani očitajo papežu, da je s svojimi besedami, dejanji in opustitvami povzročil veliko škodo dušam ljudi. V pismu ves čas citirajo papeža in sicer iz raznih govorov in dokumentov. Njegove stavke potem analizirajo, primerjajo s cerkvenim učiteljstvom in Svetim pismom. Na podlagi tega pridejo do sedem točk, ki naj bi bile lažne in heretične.

To pa ni prvi uradni napad na papeža Frančiška. Spomnimo na pismo štirih kardinalov, ki papežu očitajo nekaj podobnega. Pa vendar takšne obtožbe s strani različnih skupin v Cerkvi niso nekaj izjemnega. Dogajale so se namreč skozi vso zgodovino. Papežu Janezu Pavlu II. so na primer očitali 101 herezijo. Res pa je, da včasih ni bilo družbenih omrežij, ki bi takšna pisma z bliskovito hitrostjo razširila po vsem svetu.

Pa se vrnimo k očitkom, ki jih zadnje pismo pripisuje papežu Frančišku. Res je, da je za kristjana živeti samo civilno poročen, ali celo neporočen velik greh in zato v takšnem stanju ni mogoče prejemati zakramentov. Vendar pa pisci tega pisma pozabljajo, da življenje ni vedno 1 + 1. Pozabljajo, da je papež kot Kristusov namestnik na zemlji predvsem tisti, ki pusti 99 ovc in gre iskat izgubljeno. In ko jo najde, si jo vesel nadene na rame. Danes bi lahko ta odstotek obrnili: 1 ovca je ostala doma, 99 je izgubljenih.

Kaj je torej bolje: vztrajati pri tem, da je ta ena ovca pravoverna, vse ostale pa so zgrešile pot, ali pa se odpraviti naproti vsem ostalim? Spomnimo, da je papež že vse od začetka svojega pontifikata ponavljal, da ima rajši poškodovano Cerkev, ki pa gre ven v svet, kot pa Cerkev, ki ostane zaprta za vrati zakristije in tako počasi zgnije.

Sicer se zaveda, da s tem tvega, vendar pa je prevečkrat izkusil trpljenje in ranjenost ljudi zaradi različnih grehov. Zato tolikokrat ponavlja, da se Bog nikoli ne utrudi odpuščati. Ta konec tedna je tako zatrdil, da je najhujši človekov greh v tem, da ne razume, da ga Bog vedno čaka in pa da nima zaupanja v to ljubezen. Podobno trdijo tudi za Juda Iškarijota – in sicer, da njegov največji greh ni bil v tem, da je Jezusa izdal, ampak da ni verjel v njegovo odpuščanje.

Pa se vrnimo na primer civilno poročenih. Če bi gledali le z vidika nauka, kar spominja na farizeje v Jezusovih časih, bi rekli, da takšni pač ne sodijo v Jezusovo stajo in nimajo kaj iskati med neoporečnimi ovcami. Najprej naj jasno povemo eno stvar: papež vedno močno poudari ideal zakonske zveze med možem in ženo, govori o njunem poslanstvu in o tem, da naj bi družina vedno bolj postajala domača cerkev. Zaveda pa se, da so nekateri šele na poti do tega ideala. Tiste pare, ki nimajo ovir za cerkveno poroko, naj bi Cerkev spodbujala na poti do tega cilja.

»Kot duhovnik imaš pred sabo enega ločenca, pa dva ločenca, ki živita skupaj, imaš pred sabo mlade katoliške neporočene pare, pa ti pride nekdo, ki je prevaral ženo, ali pa prevarala moža, ti takrat nimaš toliko dogmatike v glavi, ampak človeka v njegovi bolečini, v njegovi šibkosti, ti si tudi pod nekim čustvenim pritiskom v tistem hipu«, je za naš radio dejal klaretinec p. Branko Cestnik in dodal: »Če odgovarjaš samo s trdo dogmatiko: grešnik si, nimam se s tako, kaj pogovarjati, dokler se ne spreobrneš, potem so zaprta vrata. Amoris Laetitia pa nam da to logiko usmiljenja, ki pa ni popuščanje, v smislu da ni nič greh. To je greh, ampak nekako te bomo poskušali spremljati, sprejeti, videti, kaj lahko s tabo naredimo, te pripeljati skozi neko očiščenje.«

Tudi v civilnih zvezah je namreč moč zaznati neko hojo naprej, pa tudi znamenja ljubezni, ki odseva Božjo ljubezen. Tudi njih naj bi cerkveno občestvo spremljalo in spodbujalo k nadaljnjim korakom, zapiše papež v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Glede tega je že sv. Janez Pavel II. predlagal premislek o t. i. zakonu postopnosti, ki vključuje človekovo rast in postopno dojemanje veličine zakramentalno sklenjene zakonske zveze.

Pastirji Cerkve so dolžni spremljati vse na poti evangelija, zapiše papež. Ne gre torej za neko zacementirano dejstvo, ampak zagotavljanje ljubeče bližine ljudem, da bi sami začeli odkrivati Božji načrt z njimi. To pa zahteva veliko več napora, kot le naštevanje pravil in norm.

Potem pa so tudi primeri civilno poročenih, ki so bili že prej cerkveno poročeni in se ne morejo poročiti še enkrat. Mnogi med njimi so si ustvarili družino, imajo otroke, živijo zvestobo v zavedanju, da je to stanje nepravilno, hkrati pa v zavesti, da se je nemogoče vrniti nazaj. Papež pravi, da je treba biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega stanja živijo in trpijo. Treba pa jim je tudi pomagati, da se po svojih močeh vključijo v cerkveno skupnost.

Poudari pa tudi razliko med temi pari, ki se zavedajo svojega stanja, pa ga zaradi tega, da ne bi povzročili še večjega zla, ne morejo spremeniti in trpijo, ter med tistimi, ki se takoj po ločitvi znova podajo v novo zvezo in povzročijo še dodatno trpljenje svojim otrokom.

Vključevanje parov, ki živijo v neurejenih razmerah, naj bi bilo po papeževih besedah tudi takšno, da ne bi vzbujalo pohujšanja pri drugih članih skupnosti.

Tukaj imajo duhovniki gotovo zelo veliko poslanstvo, živeti pa morajo v globokem odnosu z Bogom, da bodo znali primere med seboj razločevati.

Nekaterim je težko verjeti, da je mogoče tudi v nepopolnih situacijah velikodušno odgovoriti Bogu in rasti v ljubezni. Pa vendar je življenje včasih zelo zapleteno in Bog je tisti, ki nas kliče k sebi v vseh teh naših zapletenostih. Vprašanje je samo v tem, ali smo mu pripravljeni slediti, se kesati in se Mu po svojih zmožnostih približati, ali ne.

Papež tudi jasno pravi, da posebnih primerov ne moremo vzeti kot norme, saj bi s tem postavili v nevarnost vrednote, ki jih je treba skrbno varovati.

Pomenljiv je tudi tale odlomek iz papeževe apostolske spodbude: »Spomnimo se na to, da je majhen korak sredi velikih človeških omejenosti Bogu bolj všeč kakor na zunaj pravilno življenje človeka, ki preživlja svoje dni, ne da bi naletel na omembe vredne težave.«

Obenem pa papež odločno poudari, da se Cerkev ne sme odpovedati idealu popolnega zakona, saj je to Božji načrt s človekom. K temu naj bi spodbujala predvsem mlade. Razumeti izredne okoliščine namreč po njegovih besedah nikoli ne pomeni zastirati luči popolnejšega ideala in tudi ne pomeni, da s tem priporočamo manj kot to, kar Jezus ponuja človeku. Takole zapiše: »Vendar iskreno mislim, da si je Jezus Kristus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Sveti Duh razširja sredi slabosti in bolehnosti; mater, ki z jasnostjo izraža svoj objektivni nauk in se hkrati ne odpove možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom.«

Papež se zaveda, da le z oznanjevanjem nauka ne bomo prišli do src ljudi, če jim ne bomo pomagali, da se najprej osebno srečajo z Jezusom. Potem bodo na tej poti do Njega razumeli tudi bistvo pravil.

Svoj zapis na blogu pa p. Branko Cestnik sklene z besedami klaretinca, španskega kardinala Fernanda Sebastiána. Ko so ga enkrat lani vprašali, ali je Amoris Laetitia heretična, je dejal: „So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.“ Z drugimi besedami: Amoris Laetitia nas poziva k večjemu dojemanje in sprejemanju teh družin, toda greh ostane greh.

Obenem, ko nas papež vabi, da se odpremo navzven, da oznanjamo Usmiljeni obraz Očeta, ki nas vedno čaka, pa je po drugi strani zelo oster in odločen, ko govori svojim najbližjim, posvečenim, duhovnikom, škofom. Od njih namreč zahteva doslednost, jih opozarja pred površnim življenjem, pred obrekovanjem, pred gledanjem televizije in jih vabi k velikodušnemu podarjanju samega sebe. Prav zato je mogoče komu trn v peti, saj nas vse vabi, naj zapustimo udobje svojega življenja in se odpravimo na pot – do Boga in do bližnjih. Samo v tej luči je mogoče razumeti tudi njegovo apostolsko spodbudo Radost ljubezni.


Ne spreglejte: