AVDIO: Nadškof Gallagher o verski svobodi, moralnem propadu in prihodnosti krščanstva v Evropi

Cerkev na Slovenskem | 10.09.2017, 09:30 Petra Stopar

»Hitro ugotovimo, da tam, kjer ni verske svobode, zelo verjetno tudi drugih svoboščine ne boste našli,« je v pogovoru za Radio Ognjišče in tednik Družina poudaril tajnik za odnose z državami pri Svetem sedežu nadškof msgr. Paul Richard Gallagher. Za intervju smo ga prosili ob njegovem nedavnem obisku v Sloveniji, ko se je poleg nastopa na Blejskem strateškem forumu srečal tudi s slovenskimi škofi in politiki.

Na Blejski strateški forum ste bili povabljeni, da predstavite stališče katoliške Cerkve o geopolitični stvarnosti današnjega nestabilnega in negotovega sveta. Kako pravzaprav vidite vlogo religije v javnem življenju? Mnogi opazovalci enega izmed osrednjih virov današnjih sporov vidijo prav v religiji. Ali bi bil svet res na boljšem brez religij, kot predlagajo nekateri? »Predstavljaj si, da ni religij,« je nekoč prepeval vaš someščan …

Pred približno desetimi leti sem imel v Krakovu govor, ki je temeljil na besedilu Johna Lennona v pesmi Imagine. Menim, da je precej površno, če religijo ocenjujemo kot vir svetovnih sporov. Religija je del človeške stvarnosti. Velika večina ljudi na svetu je vernih, tako ali drugače. Misel, da religija umira ali da je na poti k izumrtju, ni resnična. Število vernikov narašča. V številnih delih sveta zanikanje Božjega obstoja, dejstvo, da človek ni veren, velja za nekaj zelo neobičajnega. Seveda pa se religija danes spopada s številnimi izzivi. Z religijo je mogoče manipulirati, jo izrabiti. Lahko vzamemo Sveto pismo, Koran, mnoga sveta besedila, in na njihovi podlagi upravičimo več ali manj kar koli. Kar torej potrebujemo, so dobri verski voditelji, ki morajo jasno izražati svoja stališča o vprašanjih, kot so terorizem, nasilje v imenu Boga … Sveti oče je pri tem povsem jasen: nič od tega ni mogoče upravičiti v imenu Boga. Zdi pa se mi tudi, da bi morali biti verniki pristnejši, imeti globljo vero, morali bi pokazati, da obstajajo mostovi med religijami, da je dialog možen, da je možno razumevanje. Predvsem pa moramo globoko spoštovati druge in njihovo vero, če je ta iskrena.

Omenili ste terorizem. Na eni strani imamo versko apatijo in na drugi verski fanatizem, ki se kaže v terorizmu. Ta ideologija se širi predvsem preko socialnih omrežij in ima močan vpliv tudi na mlade v Evropi. Zakaj je ta ideologija tako privlačna za mlade muslimane, pa tudi za neverujočo mladino s krščanskimi koreninami? Kaj lahko stori Cerkev, da bi tem mladim ponudila drugačne ideale, tiste, za katere je vredno živeti?

Gotovo je res, da je mlade znotraj vseh religij danes mogoče radikalizirati. Pogosto je to le del drugih težav, družbenih, političnih, etičnih problemov. Morda so to vzroki, s katerimi se ne spopadamo dovolj temeljito. Ljudje pa si predstavljajo svojo prihodnost, sprašujejo se, kakšno bo njihovo življenje, po čem, po kakšnih idealih se bodo v življenju ravnali. In morda se jim zdi, da predlogi, ki prihajajo iz zahodnega sveta, pa tudi od drugod, niso dovolj prepričljivi, ne vzbujajo jim zadostnega upanja. Mi razmišljamo predvsem o Bližnjem vzhodu in tamkajšnjih problemih, toda pomislimo tudi na Afriko, kjer je prav tako veliko islamskega skrajništva, veliko terorizma. Dejstvo ostaja, da imajo mnogi mladi ljudje v Afriki zelo slabe možnosti za prihodnost, težko bodo dobili zaposlitev, si ustvarili družino, imeli uspešno poklicno pot, težko bodo našli tisto temeljno zadovoljstvo v življenju, po katerem vsi hrepenimo. Zato je včasih kakšna ideologija, ki pravi: »Ti boš imel glavno vlogo v tem položaju! Ti boš tisti, ki boš spremenil razmere v svetu!« lahko zelo zapeljiva, zelo privlačna. Zato moramo predlagati več »izvirnih« zamisli, se soočiti s problemi, ki sem jih omenjal, s političnimi problemi, ki pestijo naš svet, iskati rešitve zanje. Prizadevati si moramo in prepričati ljudi, da tudi mi gradimo svet, ki jim ponuja upanje in svetlejšo prihodnost, ne pa sveta, ki jih duši, v katerem čutijo, da se morajo proti njemu boriti.

Te izvirne zamisli pa je mogoče udejaniti le v okolju, v katerem vlada verska svoboda. Verska svoboda je temeljni pogoj, da lahko Cerkev izvaja svoje poslanstvo. Toda »stanje glede mednarodne verske svobode se slabša tako v globini kot širini njenih kršitev«, kot lahko beremo v uvodnem stavku letošnjega letnega poročila komisije ZDA o mednarodni verski svobodi. Kakšno se vam zdi stanje verske svobode v svetu? Ali se strinjate s poročilom ameriške komisije?

No, verjetno gre za natančno raziskavo, prepričan sem, da lahko svoje trditve podprejo s statističnimi podatki. Seveda imate prav, gotovo obstajajo problemi na področju verske svobode, tako kot na področju svobode misli in svobode vesti. Ugotavljamo, da vedno več držav, vlad in zakonodaj po svetu omejuje svobodo vesti in zaradi politične korektnosti do neke mere trpimo vsi. Bojimo se izraziti nekatera mnenja, četudi smo vanje trdno prepričani, ali pa so del naše vere. Zato se s tem popolnoma strinjam. Toda gre za vprašanje, s katerim se moramo spopasti. Kjer te svoboščine vladajo, jih moramo braniti, če so jih kjer koli ukinili, jih moramo znova vzpostaviti. Kjer pa svobode sploh ni, si moramo po svojih najboljših močeh prizadevati in prepričati vlade, narode, naj se svobode ne bojijo. Kajti če ljudem odvzamemo versko svobodo, jim je zelo preprosto odvzeti tudi druge svoboščine in druge pravice.

Pravzaprav gre za lakmusov preizkus …

Res je, to je dober izraz, lakmusov preizkus. Hitro ugotovimo, da tam, kjer ni verske svobode, zelo verjetno tudi drugih svoboščine ne boste našli.

Moralni propad na zahodu je vedno večji. Po eni strani se vedno bolj uveljavlja teorija spola, uzakonjajo se istospolne zveze, vse več je splavov, družina je razvrednotena, po drugi strani pa migranti polnijo prazen prostor v Evropi, ki ji primanjkuje otrok. Kako vidite prihodnost zahodne civilizacije, predvsem krščanstva, v Evropi?

Jasno je, da obstajajo številni izzivi. Potrebujemo etično in moralno prenovo in zdi se mi, da se ta na nek način že začenja, čeprav na nas z vseh strani pritiskajo določene liberalne vrednote, stvari, ki so jih zahodne države sprejele, zdaj pa jih poskušamo izvoziti v druge dele Evrope in sveta. Sveti oče to imenuje »moralni kolonializem«. Istočasno pa se po mojem mnenju porajajo dvomi, družbe se sprašujejo, ali nismo že predaleč zašli. Za primer vzemimo demografsko vprašanje. Ljudje se že sprašujejo, kdo bo skrbel za našo generacijo, ko se bo enkrat postarala, kakšne bodo posledice družbe, ki se nenehno le stara, ali je bila to prava pot. Sprašujejo se, ali so stvari, ki jih na Zahodu jemljejo za samoumevne, resnično stebri, na katerih lahko gradimo trajno, neminljivo družbo. Po mojem mnenju je nujno potrebna prenova, potrebni so izzivi, izpraševanje. Kar se tiče vloge krščanstva, pa menim, da bo krščanstvo še vedno skrbelo za to, da se bo slišal njegov glas preko Cerkva, v katoliški Cerkvi se bomo za to zagotovo potrudili. Seveda ne moremo reči, kaj nas čaka v prihodnosti, ali bo Cerkev propadala ali se bo krepila. Globoko moramo zaupati v Božjo previdnost, obenem pa predvsem ne smemo kazati s prstom na druge. Obstaja velika nevarnost, da vse težave v družbi pripišemo drugim, ljudem, z idejami katerih se ne strinjamo. Nekaj moramo spremeniti tudi pri sebi, začeti moramo z osebnim spreobrnjenjem, z osebnim dejavnim sodelovanjem v svoji veri. Na koncu koncev je to stvar, ki bo lahko resnično povzročila spremembe v družbi.

Če ostanemo na osebni ravni: pred štiridesetimi leti ste prejeli duhovniško posvečenje. Ali ste si 31. julija 1977 lahko predstavljali, da boste 40 let kasneje prišli v Slovenijo kot eden izmed osrednjih govorcev na mednarodni konferenci o geopolitičnih vprašanjih?

Ne, to pa res ne. In če bi mi to vprašanje postavili pred štirimi leti, bi vam enako odgovoril. Česa takega si nisem nikoli predstavljal. Ko postaneš duhovnik, imaš v glavi določeno predstavo, duhovnik postaneš zato, da bi delal z ljudmi. Sam sem imel izbiro, mikalo me je, da bi se pridružil kakšnemu redu in bil na ta način bolj mobilen. Želel sem si biti duhovnik za svoje ljudi, v jugovzhodnem Lancashirju, v mestu Liverpool. Ker pa ima Bog smisel za humor, sem le dve leti svojega duhovniškega življenja preživel v Liverpoolu, drugih 38 pa naokoli po svetu. Duhovništva ni mogoče napovedovati. Lahko ga poskusiš živeti čim bolj zvesto, sam sem bil deležen številnih milosti, zdaj pa mi je zaupana velika odgovornost. S pomočjo drugih ljudi si vsi skupaj prizadevamo svoje delo opravljati po svojih najboljših močeh. V osnovi pa postaneš duhovnik zato, ker si želiš biti pastir, in v vatikanski diplomatski službi na svoje delo gledamo kot na neke vrste pastoralno skrb za ljudi, kar je v prenesenem smislu Kristusovo poslanstvo, njegovo odrešenjsko poslanstvo v svetu.

Prevod: Mojca Masterl Štefanič