Ljubljana, torek, 26. september 2017, 23:56

Karl Erjavec slovenski efialt

Dr. Laris Gaiser
Foto © www.larisgaiser.eu

"Po tako velikem fiasku bi moral minister Karl Erjavec, ki dosjeju sledi že iz časa prejšnjih vlad, nemudoma odstopiti."

Audio posnetki:
%s1 / %s2

Ob obisku naše države s strani štirih ameriških senatorjev je zunanji minister Karl Erjavec odprto kritiziral mednarodno politiko Združenih držav Amerike zaradi zanj nerazumljivega pristopa do razpleta arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. Washington namreč ne podpira implementacije in svetuje bilateralni dogovor.

V resnici se prav nobena članica zavezništva NATO ali Evropske unije do danes ni postavila v bran arbitražne razsodbe, zato ker vse svetovne prestolnice vedo, da je bila v času sojenja sama procedura okužena zaradi ravnanja našega ministra, da zaradi pasivnosti našega ministrstva za zunanje zadeve v svetu nimamo več prav nobene zaveznice in da so arbitri nadaljevali sojenje samo zato, da ne bi dodatno kršili mednarodnega prava.

Arbitražni postopki se lahko prekličejo le, če se tako odločita obe vpleteni strani. Mi se ob izbruhu prisluškovalne afere - ki je hčerka Erjavčeve izjave na lokalni velenjski televiziji o izredno pozitivnem poteku sicer tajnega sojenja - nismo primerno branili, zamenjali ministra oz. se izvlekli iz procedure. Sodnikom ni preostalo drugega, kot da nadaljujejo, a v razsodbi, ki močno nagrajuje hrvaška stališča, so jasno povedali, da zadeva ni dokončna in zavezujoča, v kolikor se sprti strani dogovorita drugače.

Ker so arbitri že dve leti vedeli, da Hrvaška ne namerava spoštovati arbitražnega izida, so ji na ta način ponudili možnost za nov krog pogajanj in dokument, v katerem se ji priznavajo skoraj vse zahteve. Le Piranski zaliv je za Zagreb delno izgubljen, a pravi poznavalci v saboru vedo, da so tudi tam dobili sprejemljivo odločitev glede na to, da je Slovenija izgubila južni del Dragonje. Naša vlada, brez da bi prebrala odločitev arbitrov, je takoj ob razglasitvi poudarjala nujnost spoštovanja mednarodnega prava in oznanjala veliko zmago slovenskega nacionalnega interesa. Upam, da je danes večini Slovencev že jasno, da nismo zmagali in da bo nadaljnje sklicevanje na spoštovanje razsodbe pripeljalo do tega, da bo hrvaška vlada razsodbo tudi dejansko spoštovala. Po poteku šestih mesecev – toliko jih je predvidenih za uradno implementacijo – se bo Hrvaška začela ponovno pogajati in s tem ugodila vsem mednarodnim zahtevam.

Po tako velikem fiasku bi moral minister Karl Erjavec, ki dosjeju sledi že iz časa prejšnjih vlad, nemudoma odstopiti. V normalnih demokracijah bi moral zapustiti aktivno politično kariero. Pri nas - za to je malo kriva splošna pasivnost naroda, naveličanost pokvarjenosti politike, nenazadnje pa tudi dopustniški čas - zadeve tečejo naprej in zunanji minister si drzne celo kritizirati tujo diplomacijo. Pred napadanjem politike druge suverene države bi moral pogledati, kaj je v zadnjih letih sam naredil za svojo državo.

Karl Erjavec je bil še pod Janševo vlado umaknjen s pogajanj s Hrvaško glede LB (Ljubljanske banke); v šestih letih se ni udeležil enega samega bilateralnega srečanja na najvišjem nivoju z našimi najpomembnejšimi partnericami; nikoli se ni udeležil enega samega srečanja pomembnejših mednarodnih think tankov, v katerih se krojijo smernice zunanjih politik in se navezujejo stiki; zaradi očitnega jezikovnega manka ni nikoli navezal osebnih sodelovanj s tujimi voditelji; zaradi istih razlogov ni nikoli odločno ali aktivno branil interesov Republike Slovenije v Svetu Evropske unije, kjer je vedno le bral vnaprej pripravljena stališča; v tujih državah je imenoval dvomljive konzule, ki se danes nahajajo v zaključnih kazenskih postopkih zaradi finančnih malverzacij; odobril in kril je izredno velike, nepotrebne stroške določenih diplomatov v tujini; in, kar je najhuje, nikoli ni izvajal zunanje politiki, ki mu jo narekuje strateški dokument o zunanji politiki naše države! Od prvega dne Erjavčevega ministrovanja je naša država izgubila mednarodne prijatelje, prave zaveznike, gospodarske povezave, lastni ugled in kredibilnost.

Ne glede na diplomatsko prijaznost je Slovenija v tem trenutku mednarodno najbolj izolirana in nevplivna članica Evropske unije. Enosmerno prijateljstvo z Rusijo – potencialno pozitivno in dobrodošlo, v kolikor je uravnoteženo s številnimi drugimi prioritetami – ni prineslo prav nobene dodane vrednosti. Prav zato, ker ostalim prijateljskim državam delovanje MZZ-ja ni bilo primerno predstavljeno, je rezultat še bolj negativen. Zaradi škode, ki jo je minister naredil slovenskemu narodu v zadnjih letih, na podlagi neizvajanja zunanje politike in zaradi zlorabe položaja v prid njegovih notranje političnih igric, bi moral odgovarjati pred ustavnim sodiščem. Na žalost je takšen razplet v danih okoliščinah in sestavi Državnega zbora nemogoč, vendar je prav, da se zadeve povedo.

Iz najbolj napredne, dobrodošle, spoštovane in potencialno zanimive države centralne Evrope smo se sprevrgli v najbolj nezanimivo, skorumpirano in zaprto državo Unije. Naši mediji in politiki nam tega seveda ne morejo povedati, sicer tvegajo razpad sistema, ki so si ga zgradili od časa razpada Jugoslavije naprej, vendar tudi Papež Janez Pavel II. je nekega dne za zaprtimi vrati sudanskemu diktatorju Omaru Al Bashiru zašepetal: »Mogoče sem slabo informiran, mogoče je cel svet slabo informiran, ampak vi ste en velik kriminalec in nekega dne vas bo sram.« Če velike osebnosti zmorejo toliko poštenosti na mednarodnem parketu, potem imamo tudi mi navadni državljani pravico povedati, da nas vodijo nepridipravi in lahko upamo, da jih bo nekega dne sram.

Ne spreglejte: