Ljubljana, ponedeljek, 21. avgust 2017, 13:59

VIDEO: Neverjetno, kje vse žanjejo pšenico!

Foto © ARO/Borze
Žetev v hribih
Foto © ARO
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Letošnja žetev se zaključuje, še zadnje njive bodo v našem hribovitem svetu, ponekod tudi še "na roko" ali "po starem" s snopovezalkami poželi v prihodnjem tednu. Žetev je bila vedno praznik in po nekaterih naših krajih to še upoštevajo in se pridelka zlatega zrnja znajo veseliti. Končana žetev je praznik povsod po svetu, pa smo lahko slišali v današnji nedeljski kmetijski oddaji, ko smo spoznavali utrip kmetijstva v Romuniji.

Zakaj je veselje zamenjala grenkoba?

Zdi pa se, da slovenska zgodba s pridelavo žita iz leta v leto bolj greni. Letošnje leto je bilo za slovenske pridelovalce zelo zahtevno, uspeh pa sta predvsem krojila spomladanska suša in poletna neurja. Povsod, kjer je bilo mogoče ob pravem času izvesti agrotehnične ukrepe v pridelavi in pridelka ni oklestila toča, se slovenski pridelovalci veselijo sicer ne najbolj obilnega, a zato nadpovprečno kakovostnega žitnega zrnja.

Vsakoletna zgodba z neuspešnim dogovarjanjem o odkupnih cenah se je tudi letos nadaljevala. Višanje cen zlatega zrnja na svetovnih borzah v času žetve letos za odkupovalce ni bil oprijemljiv razlog, ki bi pripomogel za kakšen cent višji ceni, čeprav so se v minulih letih, ko je bilo na borzah drugačno stanje, pri nižanju odkupne cene večinoma opirali prav na to dejstvo. Tako se je letos najboljša pšenica s slovenskih njiv, po parametrih precej boljša od tiste, ki jo ponujajo na borzah, prodajala po 17 centov za kilogram.

Ni tako velike kmetije!

Postavlja se vprašanje, kako velika bi morala biti slovenska kmetija, da bi lahko pridelala toliko pšenice, da bi se s tem lahko preživela in razvijala. Odgovor je na dlani. Ni tako velike slovenske kmetije! Take ekonomije obsega na naših kmetijah s pridelavo žita ni mogoče doseči. Če ne verjamete, si dobro oglejte modelne kalkulacije, ki jih redno pripravlja Kmetijski inštitut Slovenije.

Vsi tisti, ki se boste zdaj vprašali, pa zakaj kmetje potem sploh pridelujejo žito, če se jim ne splača, ste si sicer postavili popolnoma realno vprašanje. A ponavadi slišim dokaj nerealno nadaljevanje, kot odgovor na to vprašanje.

Prav vsem pa v razmislek priporočam ogled teh videoposnetkov, ki jasno kažejo, da se žito v nekaterih krajih prideluje v še veliko težjih pogojih kot pri nas. Kakšna je tam odkupna cena, zakaj tam zadruge svojim članom omogočajo boljši odkup, zakaj sokrajani znajo ceniti "doma pridelano" in zakaj skupnost ve, kako pomembna je samooskrba, pa bomo kakšen oprijemljiv zgled iz teh krajev predstavili v naših naslednjih nedeljskih kmetijskih oddajah.

Pa se najprej ozrimo v Švico. Kot vidite v videu na vrhu članka tam žito pridelujejo tudi na zelo strmih njivah. Tudi v Italiji žanjejo na precej nagnjenih njivah. In takih je kar veliko.Italija pa je domovina tudi najbolj legendarnega gorskega kombajna Laverda.

Kombajn Laverda v akciji
Kombajn Laverda v akciji

Pogled na Japonsko, kjer država točno ve, kako pomembna je lastna pridelava hrane.

 

Pa še pogled na drugo stran luže, v ZDA. Posebej poznana po velikih in razgibanih ter tudi nagnjenih poljih je država Columbia.

Ne spreglejte: