Obhajamo god Karmelske Matetre Božje
| 16.07.2017, 00:30
16. julija v Katoliški cerkvi praznujemo god karmelske Matere Božje. Praznik kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju. Karmelski Materi božji so v Sloveniji posvečene tri župnijske in štiri podružnične cerkve.
Nastanek karmeličanske družine
Ob koncu 11. stoletja so križarji Sveto deželo iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila še prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.
Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (1 Kr 17 ss.), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem ter tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama devica Marija iz Nazareta dospela tjakaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševalci marijanske pobožnosti, prvi izrecni Marijini častilci v Cerkvi.
Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na vélike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najbolj nevarnih trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.
Na začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njihovo število je tedaj začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preizkušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (gl. 16. maj) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.
Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko novi naselbini v Sori in Mirni peči); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo še bratovščina Karmelske Matere Božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih v 14. stoletju nastopila v 16. stoletju in se širila zlasti v 17. in 18. stoletju, ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.
Vir: Katoliška Cerkev
