Ljubljana, torek, 27. junij 2017, 00:31

Moji sedanji učitelji

Dr. Bojan Ravbar
Foto © Izidor Šček
%s1 / %s2

Današnji trenutek, ko smo skupaj, ima že vonj po počitnicah. Starejši smo že pozabili, kaj so počitnice, a otroci, družine so vsi v tem. Ne čakajo drugega kot počitnice, čeprav bo tako rekoč kar čez noč prišlo, ko ne bodo videli ure, da zopet skupaj sedejo v razred, za novo šolsko leto. V zadnjem komentarju me je prizadel fantič, ki ga navaja sestra Emanuela. Ta pri nabirki za potrebe župnije reče: »Jaz ne dam nič, saj župnik ni vreden tega!«

Kaj vse je v glavah otrok! Kako nas vidijo in presojajo? To je bila moja prva misel. A ker smo prav v nedeljo zaključili veroučno leto, sem pomislil še drugače. Vprašal sem se, kaj nam je to leto podarilo in česa vsega smo se naučili. In spontano sem pomislil na svoje sedanje učitelje. Da, na malčke, na otroke, ki so mi dani predvsem kot učitelji. Za to mi jih je postavil sam Jezus. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci …« Nobena vera ne pred Kristusom ne po njem ne zahteva, da bi postali otroci naši učitelji. Samo Jezus pokaže to pot. Pot, ko ostaneš odprtih ust, ker od Adama in Eve naprej človek razmišlja drugače: Postati kakor Bog. Neskončno majhen se hoče povzdigniti do neslutene veličine: stvar se hoče dvigniti na raven Stvarnika. V tem je izvirni greh. A Bog izbere drugačno pot, gre v nasprotno smer: postane otrok … K otroku se skloniš, ga vzameš v naročje, ga priviješ k sebi. Takšen je naš Bog. Takšnega Boga se ni bati.

A kaj ko hoče, da bi tudi jaz postal prav takšen. In za učitelja mi da otroka. Zato se ob koncu veroučnega leta sprašujem, kaj sem se naučil v tej šoli, kam so me vodili moji učitelji? Spontano mi pridejo na misel risbice prvoobhajancev. Ob zavetnikih, fatimskih pastirčkih smo se učili, kaj podariti Jezusu s preprostim »Zate!« Risbe so zgovorne: Pomagati pri nalogi, posoditi svinčnik, deliti malico… Karin je pri rezanju solate rekla: »Da, Oče!« A Žiga je narisal, kako zjutraj pogrne posteljo s preprostim: »Jezus, zate!« Ob tem sem se ustavil. Kaj pa jaz? Od tistega dne ni dovolj, da izgovarjam: »Tebe ljubim, Stvarnik moj …« Konkretno dejanje se spremeni v dejanje ljubezni. In začutim, da »nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni.« Saj »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4, 16).

V pripravi na praznik prvega obhajila nam je prišla na pomoč 'kocka ljubezni'. Vsak dan smo jo vrgli in iz nje črpali program tistega dne. Enkrat se je ustavilo pri: »Imej rad vsakogar«. Risba na kocki je pokazala, kako je ves svet v mojih rokah, a jaz … ljubim ne samo s svojim srcem. Ob mojem je narisano še eno, Srce Boga. Svete knjige namreč pravijo: »Ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga.« In otrok, zopet otrok (!), razume, da tisti 'naš' v očenašu mi razširi srce, da lahko ljubim ves svet.

Presenetil me je štiriletni Elija. Bil je v družbi starejšega brata in dveh sester, ko sem jim pripovedoval o karavani, ki se je skozi Saharo prebijala, da bi prišla do prve vasi in potem nadaljevala pot do morja in čez, morda vse do nas. A zaradi žeje jih je v puščavi 44 umrlo, med njimi pet otrok. Sklenili smo, da ob zaključku verouka priredimo srečelov in 'za vsako ceno preprečimo, da bi otroci umirali zaradi žeje'. Štirje so poslušali, najmlajši je v roki vrtel svoj finger spinner. Naenkrat so izginili, a po kratkem času so zopet tu. Najmlajši Elija mi pomoli priljubljeno igračo: »Za žejne otroke!« Neverjetno, kako so mu žarele oči. Skoznje se mi je nasmehnil dobri Bog!

Naj se ustavim še pri Lanu. Pri porodu so bile komplikacije. Danes, pri enajstih letih ne govori, ne hodi, tudi jesti ne more sam. Pred enim letom je bil krščen in letos je prvič prejel Jezusa. Kaj vse sem se naučil v njegovi šoli! V skupini pa so razumeli, da na vprašanje: »Za kaj se zahvalim Bogu?« lahko – kakor ena od sošolk – odgovorim tudi: »Ker govorim, ker hodim, ker jem …« In ko so vsi napisali prošnje za praznično mašo, je tudi sam s pomočjo tablice črkoval svojo, ki jo je prišla prebrat mama: »Dobri Jezus, daj da mi ne bo zmanjkalo veselje!« Spremljevalki v šoli, ki mu je potožila, da je ta teden žalostna, ker je hčerka šla v šolo v naravi, je črkoval: »Moli!« In ko ga je pozneje babica vprašala, ali je tudi on kdaj žalosten, je prikimal. »In kaj takrat delaš?« »Molim.« »Katero molitev? Očenaš?« »Ne!« »Zdravamarijo?« »Ne!« »Kaj pa?« »Tebe ljubim …« In tudi tokrat je s črkovanjem razložil: »Ker je 'ljubim', in ker je 'o, Marija, vodi me …'

Razumeli boste, da je vse to toliko bolj živo v meni, ko skupaj s starši in z milijoni ljudi spremljam, kaj bodo glede malega Charlija v ponedeljek odločili sodniki v Strasburgu: ga bodo pustili živeti, ali mu izklopili cevke, ki mu prinašajo življenje, kakor je odločilo dvostopenjsko sodišče v Londonu? Starši in mnogi, nešteti smo skupaj z njimi: za življenje! In kakšen bi bil svet, ko bi odpravili vse, ki se rodijo s to ali ono poškodbo ali napako? Kakor to že delajo na Irskem, kjer ne dovolijo, da bi se rodil otrok z Downovim sindromom … Takšen svet bi bil manj človeški.

Čez teden se konča šola. Vsem želim prijetne počitnice, a z budnimi očmi in odprtim srcem bogatite naš obubožani svet!

Ne spreglejte: