Jaklič: Ustavno sodišče kot svetilnik naše države
Tretji ponedeljek v mesecu je od leta 2014 v oddaji "Spoznanje več, predsodek manj" rezerviran za ddr. Klemena Jakliča, do nedavnega predavatelja na Harvardu, danes pa ustavnega sodnika. Tokrat je pojasnil v katerih primerih se obrniti na ustavno sodišče in kako poteka odločanje.
Pomen ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je od osamosvojitve prehodilo pomembno pot in je po Jakličevih besedah eden od svetilnikov samostojne države. "To prav iskreno mislim, saj sem razvoj sodišča spremljal v vseh teh letih, najprej kot študent in kasneje diplomant ter specialist za ustavno prav. Sodišče je uspešno zastavilo proces umeščanja naše države v več kot dvestoletno tradicijo ustavne demokracije Zahoda."
Jaklič obenem razume ljudi, ki si želijo, da bi sodišče še bolj učinkovito varovalo človekove pravice. "K temu si bom skušal tudi sam čim bolj prizadevati."
Ljudje na primer od ustavnega sodišča velikokrat dobijo zavrženo neposredno pobudo za presojo ustavnosti in so napoteni na celoten sodni sistem, od prve stopnje naprej. Čeprav je podobno pri drugih ustavnih sodiščih po svetu je to gotovo eden od razlogov zaradi katerega v slovenskem kontekstu, kjer redna sodišča še niso najbolj učinkovit varuh človekovih pravic, pri ljudeh gotovo deluje neučinkovito v smislu varstva ustavnih pravic. "Napotitev na takšno dolgo pot preko rednih sodišč je problematična predvsem za državljane, ki so socialno ogroženi ali tiste, ki niso dosti nad robom socialnega minimuma in si ne morejo privoščiti dragega odvetnika za dolgotrajen postopek boja z državnimi mlini. Njihova pravica je na ta način zelo otežena in v praksi onemogočena."
Kdaj se obrniti na ustavno sodišče?
Po besedah Jakliča gre najprej za občutek, "da nekoga nekaj zbode in se mu zdi, da se mu je zgodila huda krivica. V takem primeru je potrebno poiskati pravno profesionalno pomoč, ali pa sami razmislimo in napišemo, zakaj bi to lahko predstavljalo poseg v eno od pravic, ki jih navaja ustava. Če v njej ne najdemo nobene, ki bi natančno ustrezala, se vedno lahko sklicujemo na pravico do 'splošne svobode ravnanja', ki jo od prve sestave ustavnega sodišča po vzoru nemške ustavnosodne prakse ustavno sodišče priznava kot tisto najbolj splošno pravico po kateri je dovoljeno vse, kar ni prepovedano, pod dodatnim pogojem, da je državna prepoved skladna z ustavnim načelom sorazmernosti".
