Ljubljana, nedelja, 17. december 2017, 22:06

Rojaki iz ZDA za vrnitev Baragovega semenišča

Zgradba Baragovega semenišča
Foto © http://www.theatre-architecture.eu/
%s1 / %s2

Objavljamo izjavo Baragove zveze iz ZDA v zvezi z vračanjem oz. denacionalizacijo Baragovega semenišča v Ljubljani, ki jo ovira župan mestne občine Ljubljana Zoran Janković.

Izjavo je zveza poslala županu Jankoviću, v vednost pa tudi predsedniku države, vlade in državnega zbora, ljubljanskemu nadškofu in uredniku tednika Družina.

Spoštovani g. župan!

Društvo škofa Barage je bilo ustanovljeno leta 1929 z namenom, da bi prispevalo k promociji postopka kanonizacije slovenskega misijonarja, častitljivega Friderika Barage. S sodelovanjem naše organizacije je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA zbranih več kot 5,000 ameriških dolarjev (kar zdaj predstavlja več kot 85,000 ameriških dolarjev). Ta sredstva so bila podarjena Nadškofiji Ljubljana za izgradnjo stavbe, ki bo služila kot semenišče za Ljubljansko nadškofijo in bo poimenovana po častitljivemu Frideriku Baragi.

Nadškofija Ljubljana je načrte za stavbo naročila pri znanem slovenskem arhitektu, Jožetu Plečniku. Čeprav se je gradnja semenišča začela leta 1936, je začetek druge svetovne vojne gradnjo zaustavil predno je bila stavba končana v skladu s celotno vizijo in načrti Jožeta Plečnika. Nadškofija Ljubljana stavbe nikdar ni mogla uporabiti za njen prvotni namen. Najprej so jo zavzeli nacistični okupatorji, potem pa jugoslovanska Komunistična partija. Nobena od teh dveh ni nikdar plačala odškodnine Nadškofiji Ljubljana za zamplembo njene nepremičnine.

Izvedeli smo, da je Nadškofija Ljubljana vložila zahtevo za vrnitev stavbe splošno znane kot Baragovo semenišče (in kot take oglačevane na ogledih mesta Ljubljane), ki je zdaj v lasti Mesta Ljubljane. S tem dopisom prosimo, da vi in mestna uprava pripoznate lastninsko pravico Nadškofije Ljubljana na tej stavbi in jo vrnete njeni legitimni lastnici. Če vrnitev v naravi ni možna, naj se Nadškofiji Ljubljana izplača pravična odškodnina, ki bo poravnala izgubo Nadškofije Ljubljana in naše organizacije za naš prispevek in trud pri izgradnji te stavbe.

Mesto Ljubljana bi moralo storiti, kar je prav in pravično ter stavbo vrniti njenim legitimnim lastnikom. Za to imate vi in vaša uprava vsa potrebna pooblastila. Nepriznanje lastniških pravic Nadškofije Ljubljana meče slabo luč na Mesto Ljubljana in daje vtis, da le-ta ne spoštuje Ustave Republike Slovenije in ustavnih pravic verskih skupnosti, da imajo kot pravne osebe zasebnega prava pravico do zasebne lastnine. Zdi se kot nadaljevanje diskriminacije verskih skupnosti, ki je bilo razširjeno v času nekdanje jugoslovanske vlade.

Priznanje lastniške pravice Nadškofije Ljubljana do te stavbe pa bi po drugi strani pokazalo, da Mesto Ljubljana spoštuje pravice verskih skupnosti kot pravnih oseb brez predsodkov glede na njihove vrednote in versko usmerjenost.

Glede na navedeno vas pozivamo, da vaša uprava ponovno pretehta svoje stališče v tej zadevi. Upamo, da bo ta zadeva uspešno rešena z vrnitvijo nepremičnine njeni legitimni lastnici, Nadškofiji Ljubljana, v naravi ali s pravičnim nadomestilom v obliki denarne odškodnine.

Upravni odbor Društva škofa Barage, škofija Marquette, Michigan, ZDA


Novinar Bogomir Štefanič je o tem že pisal v katoliškem tedniku Družina in osvetlil tudi zgodovino.

V drugi polovici 30-ih let prejšnjega stoletja je bila živa zidava prepotrebnega novega semenišča ljubljanske škofije. Z željo in namero škofa dr. Gregorija Rožmana ni dihala le krajevna Cerkev, ampak tudi naši izseljenci. Ameriški Slovenci so škofu jeseni leta 1935 med obiskom v ZDA izročili več kot 5000 dolarjev. Ljubljanski ordinarij jim je ob tem obljubil, da se bo semenišče, ki so ga prvi gmotno podrli rojaki prek luže, poimenovalo po Frideriku Ireneju Baragi in bo tako postalo spomenik velikemu misijonarju, ki ga Slovenija tisti čas še ni imela. Dobrih 5.000 dolarjev izpred 80 let bi bilo danes primerljivih okoli 85.000 dolarjem in bi torej tudi v sedanjih razmerah pomenilo dobro podlago za začetek vsake podobne investicije; ta začetni vložek pa je tudi »vstopna točka«, na kateri v zamotano zgodbo o Baragovem semenišču vstopajo ameriški Slovenci in ji tako dajejo mednarodno razsežnost.

A spomnimo prej na le nekaj preteklih poglavij te zgodbe. Zidavo novega bogoslovnega semenišča je škof Rožman naznanil v pastirskem pismu januarja 1936, ko je že imel izraženo podporo doma in pri Slovencih v ZDA. Oktobra 1936 je v škofijskem listu objavil novo pastirsko pismo, ki je bilo posvečeno prav pripravam na zidanje novega semenišča: v njem je spodbujal, naj Amerika in Slovenija skupno postavita spomenik škofu Baragi, iz njega pa naj leto za letom prihajajo tako goreči duhovniki, kot je bil škof Baraga. Napoved zidave je bila stvarno utemeljena, saj se je škofija nekaj mesecev prej z ljubljanskimi mestnimi oblastmi in drugimi pristojnimi že pogodila za potrebne parcele na nekdanjem ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu za Bežigradom. Priprave so se nadaljevale in poleti 1938 je bil projekt tako daleč, da so lahko izbrali najboljšega ponudnika za zidavo prvega, tj. srednjega, podolžnega dela monumentalne okrogle stavbe po načrtih Jožeta Plečnika, v katerem naj bi bili dvorana in kapela. Škof Rožman je 16. oktobra 1938 blagoslovil temeljni kamen stavbe. Kmalu je bila sklenjena tudi pogodba za zidanje južnega polkrožnega stanovanjskega dela semenišča.

Široka gmotna podpora, ki je segla od župnij ljubljanske škofije do papeža Pija XI., ki ga je škof Rožman obiskal poleti 1938 in od katerega je dobila 10.000 takratnih dinarjev, je omogočala zidavo, ki je obetala, da se bodo bogoslovci v novo domovanje lahko vselili ob začetku študijskega leta 1941/42. Obet, ki ga je na glavo obrnil začetek druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Baragovo semenišče je s škofovim soglasjem postalo domovanje brezdomnih družin ter dijakov in profesorjev Zavoda sv. Stanislava, ki so jih Nemci pregnali iz Šentvida pri Ljubljani.

Konec vojne je tujega totalitarnega oblastnika zgolj zamenjal domači in stvari so šle s slabega na slabše: generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk je bil oktobra 1945 prisiljen podpisati pogodbo, s katero je škofija ministrstvu za socialno politiko izročila nedograjeno semenišče. Leta 1952 je bilo to tudi formalno nacionalizirano in je postalo prizorišče marsičesa: tudi zveznega kongresa jugoslovanskih komunistov, ki so o svoji svetli prihodnosti, za katero so bili prepričani, da se ne bo nikoli končala, med drugim razpravljali v semeniški kapeli.

Časi so se vendarle obrnili in demokratizacija je odprla vrata popravi nekdanjih krivic, čemur naj bi med drugim služil zakon o denacionalizaciji. Po določilih tega zakona je zahtevo za vrnitev semenišča, v katerem sedaj bivajo študentski dom, Pionirski dom in Mladinsko gledališče, pred četrt stoletja vložila njegova graditeljica ljubljanska nadškofija.

A kot se je izkazalo v dolgotrajnem postopku, si odločevalci vztrajno prizadevajo, da se kraja škofijskega premoženja ne bi končala tako, kot bi se zdravorazumsko morala: z vrnitvijo stavbe. Zadnji izgovor za to je: zahteve za denacionalizacijo ne bi smela vložiti Nadškofija Ljubljana, temveč Bogoslovno semenišče kot pravni naslednik nekdanjega Škofijskega duhovskega semenišča, kakor menijo na ministrstvu za kulturo, ki je po razglasitvi Baragovega semenišča za kulturni spomenik državnega pomena leta 2009 pristojno za odločanje v tem denacionalizacijskem postopku.

Da gre za svojevrstno sprenevedanje, ugotavljajo tudi rojaki v ZDA. S pismom, naslovljenim na ljubljanskega župana (Ljubljanska mestna občina namreč želi ostati lastnica Plečnikovega arhitekturnega bisera, pri čemer se državni organi kažejo kot zaščitniki njenih interesov), so se oglasili člani Baragovega društva iz škofije Marquett, ki je bilo ustanovljeno leta 1929 z namenom, da bi prispevalo k promociji postopka kanonizacije častitljivega misijonarja. Prav s sodelovanjem te organizacije je bilo, kot poudarjajo podpisniki, v tridesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA zbranih več kot 5.000 ameriških dolarjev, ki so bili ljubljanski škofiji podarjeni za zidavo novega semenišča, poimenovanega po Baragu. Ljubljanska škofija stavbe nikdar ni mogla uporabiti za njen prvotni namen, beremo v pismu: najprej so jo zavzeli nacistični okupatorji, potem pa jugoslovanska Komunistična partija – nobeden od teh dveh pa ni nikdar plačal odškodnine za zaplembo škofijske nepremičnine.

S svojim dopisom (poslanim v vednost predsednikom republike, vlade in državnega zbora ter ljubljanskemu nadškofu) zato ljubljanskega župana prosijo, da »vi in mestna uprava pripoznate lastninsko pravico Nadškofije Ljubljana na tej stavbi in jo vrnete njeni legitimni lastnici. Če vrnitev v naravi ni mogoča, naj se Nadškofiji Ljubljana izplača pravična odškodnina, ki bo poravnala izgubo Nadškofije Ljubljana in naše organizacije za naš prispevek in trud pri izgradnji te stavbe.«

Mesto Ljubljana bi moralo po prepričanju ameriških Slovencev »storiti, kar je prav in pravično, ter stavbo vrniti njenim legitimnim lastnikom«, za kar imajo župan in njegova uprava vsa potrebna pooblastila. Nepriznanje lastninskih pravic Nadškofije Ljubljana namreč »meče slabo luč na Mesto Ljubljana in daje vtis, da le-ta ne spoštuje Ustave Republike Slovenije in ustavnih pravic verskih skupnosti, da imajo kot pravne osebe zasebnega prava pravico do zasebne lastnine.

Zdi se kot nadaljevanje diskriminacije verskih skupnosti, ki je bilo razširjeno v času nekdanje jugoslovanske vlade.« Priznanje lastninske pravice Nadškofije Ljubljana do Baragovega semenišča pa bi po drugi strani pokazalo, da »mesto Ljubljana spoštuje pravice verskih skupnosti kot pravnih oseb brez predsodkov glede na njihove vrednote in versko usmerjenost«.

Upravni odbor Društva škofa Barage zato župana poziva, naj njegova uprava znova pretehta svoje stališče v tej zadevi, in izraža upanje, »da bo ta zadeva uspešno rešena z vrnitvijo nepremičnine njeni legitimni lastnici, Nadškofiji Ljubljana, v naravi ali s pravičnim nadomestilom v obliki denarne odškodnine«.

Poseg rojakov iz ZDA je vsekakor pomemben kamenček v mozaiku zgodbe o Baragovem semenišču, v kateri imajo ta čas ključne vzvode v rokah sodne ustanove. Kot je znano, se je namreč Nadškofija Ljubljana na odločitev kulturnega ministrstva, da sploh ni denacionalizacijska upravičenka, pritožila pri upravnem sodišču. Odločitev še ni znana. Ali bo sledila upravičenim pričakovanjem rojakov iz ZDA?

Bogomir Štefanič


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: