Naj misijonski čas prežene temine srca

Radijski misijon | 07.04.2017, 23:29 Blaž Lesnik

Tema današnjega razmišljanja v radijskem misijonu je: Zatajevanje-premagovanje, spoznanje grešnosti in odpuščanje grehov, sveta spoved. Popoldanski misijonar lazarist Anton Pust je spodbudil, da bi odprli srca Božji milosti. Misijon je čas veselja in prenove. Naj prežene temine srca…

Ob misijonu skušamo doživeti dogodek tistega večera na dan Jezusovega vstajenja v Jeruzalemu: Vstali in poveličani Jezus je prišel med svoje preplašene učence, ki so se skrivali, bili zaklenjeni, bali so se tistih, ki so Jezusa obsodili, križali, umorili. Prinesel jim je mir, pogum, veselje… Te darove želi ob svetem misijonu posredovati tudi nam. Mir ko smo ogroženi, pogum prestrašenim, vsem pa pristno veselje, ker je on z nami.

K misijonu spada tudi dobra spoved. »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. Nisem prišel iskat pravičnih, ampak grešnike. Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni«. Vse te besede kažejo na to, da je Jezus zdravnik naših duš. Bog nam odpušča, tudi mi moramo odpuščati drugim, in nam bo odpuščeno.

Pri mnogih danes izginja čut za greh. Ivan Cankar je zapisal: »Ko sem že klečal v spovednici se nisem spomnil nobenega greha. Ko sem pomislil na nehvaležnost, sem ugotovil, da sem veliko grešil.«

P. Anton Pust je spomnil na življenjsko spoved, ki jo je priporočal tudi Sveti Vincencij. Povod mu je dal starejši umirajoči kmet, ki ga je Vincencij spovedal. Na praznik spreobrnjenja sv. Pavla 25. januarja 1617 je imel sv. Vincencij znamenito pridigo o dolgi spovedi. Množice so se odločile za prejem zakramenta sv. spovedi, Na pomoč so morali priskočiti še drugi spovedniki. To je bil začetek Misijonske družbe, lazaristov, od katerega letos mineva 400 let.

Jezus nas uči živeti, uči trpeti, Jezus nas uči umirati. "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo." To naj bo tudi naše zadnje dejanje ob ločevanju s tega sveta. Največja nesreča bi bila, da bi ob koncu življenja stopili, neskesani pred obličje Njega, ki odpušča. Upamo v Jezusovo povabilo: »Dobri in zvesti služabnik, pojdi v kraljestvo veselja, ki ti je pripravljeno od začetka sveta.« Pojdimo velikonočnemu jutru naproti…