Nadškof Cvikl: Poslanstvo duhovnika je zbirati občestvo vernikov
Cerkev na Slovenskem | 12.04.2017, 13:52 Marta Jerebič
Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je krizmeno mašo daroval že danes. Pri njej je blagoslovil krstno in bolniško olje ter posvetil krizmo. Duhovniki pa so obnovili duhovniške obljube.
Nadškof je v pridigi poudaril, da izvor vsakega duhovništva ni v njih, njihovi želji, želji staršev, »ampak je v ozadju tisti skrivnostni glas, ki se je oglasil v vsakem izmed nas. Najprej tiho, potem vedno močneje in na koncu tako jasno, da nismo mogli drugače, kot da smo izrekli svoj življenjski DA."
Nadškof Cvikl je še dejal, da je poslanstvo duhovnika zbirati občestvo vernikov. »Tu sem še posebej omenil to, da moramo biti duhovniki še posebej pozorni ne samo na verne, ki so z nami, ampak tudi na oddaljene ali tiste, ki so se oddaljili. Naše poslanstvo ni omejeno samo na verne, ampak moramo prinašati veselo oznanilo tistim, ki za to oznanilo še niso slišali ali jih še ni prevzelo.«
Drugi škofje ordinariji bodo krizmeno mašo darovali jutri dopoldne. Na Radiu Ognjišče jo bomo ob 9. uri prenašali iz ljubljanske stolnice.
Krizmene maše bodo na veliki četrtek, 13. aprila 2017, po naslednjem sporedu:Škofija Celje – stolna cerkev sv. Danijela v Celju ob 9. uri,
Škofija Koper – konkatedrala Kristusa Odrešenika v Novi Gorici ob 10. uri,
Nadškofija Ljubljana – stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani ob 9. uri,
Škofija Murska Sobota – stolna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti ob 9. uri,
Škofija Novo mesto – stolna cerkev sv. Nikolaja v Novem mestu ob 9. uri.
Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.
Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.
Olje
Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla
Dragi sobratje v škofovski in duhovniški službi, dragi diakoni, redovnice in redovniki, bogoslovci, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se h krizmeni sv. maši, ki predstavlja praznik evharistije in duhovništva, dan, ko se zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli.
Sv. Janez Vianney takole razmišlja: »Lahko imate 200 angelov, ki pa vam ne morejo podeliti odveze od vaših grehov. To lahko podeli še tako preprost duhovnik. Samo on vam lahko reče: »Hči, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi v miru!«
Sv. Janez Vianney naprej razmišlja: »Mi duhovniki bomo verjetno vzvišenost tega svojega poslanstva prepoznali šele v nebesih.« In nadaljuje: »Če bi to poslanstvo v polnosti doumeli že tukaj na zemlji, bi umrli; ne od strahu, da ga ne vršimo dobro, ampak od ljubezni, kajti duhovnik, ni duhovnik zase. Tudi odveze si ne more podeliti sam, tako tudi zakramentov ne more obhajati sam zase. Življenje duhovnika je torej življenje za druge. Duhovništvo je odgovor na zastonjski dar ljubezni, ki prihaja od Boga, zato nas vsako duhovništvo vodi k Bogu…«
Tako sv. Janez Vianney. Naj bodo pred nami njegove misli, ki nas bodo vodile v tem našem razmišljanju o daru duhovništva.
Izvor vsakega duhovništva ni v nas, v naši želji, ali v želji naših staršev, ampak je v ozadju skrivnostni glas, ki se je oglasil v vsakem od nas. Najprej tiho, potem vedno močneje in na koncu tako jasno, da nismo mogli drugače, kot reči svoj življenjski »da«. Duhovniški poklic je v prvi vrsti naš odgovor na Božje vabilo. Zato je tudi naše duhovništvo odgovor na njegovo ljubezen, je razodevanje živega Boga, ki ni nekje oddaljen, tih in neopazen, ampak je tisti, ki nas nagovarja in vabi. Duhovništvo tako pomeni darovati se Bogu, pomeni podati se na pot k Bogu, pomeni razodevanje Boga danes in tukaj sredi med nami.
Kot sem že prej omenil, se je vse začelo tisti dan, ko smo v sebi odkrili vabilo, klic. Sami najprej nismo bili prepričani, ali je ta klic zares Božji klic. S pomočjo Cerkve smo prehodili pot in ugotavljali, ali je klic res od Boga. Ko smo prišli do tega spoznanja, nas je prevzelo spoznanje, da je to zastonjski Božji dar, da pravzaprav mi sami pri tem nimamo zaslug. Zato je bil naš odgovor v zavedanju naše majhnosti in krhkosti ter v zaupanju v Božjo pomoč. Bog, ki je izvor našega poklica, je tudi naša moč. To pa se uresničuje le, če smo z njim tesno povezani, če se z njim hranimo. Pri tem še posebej mislim na vsakodnevno osebno srečevanje z njim v molitvi in v evharistiji. Bolj kot živimo to našo vsakodnevno povezanost z Njim, lažje to oznanjamo in razodevamo ljudem, h katerim smo poslani. Prosimo Gospoda, da bi ljudem vedno prinašali »novo vino«, to pomeni vino njegove Besede, moč evharistije ter njegovo odpuščanje in njegov mir.
Poslanstvo duhovnika je je zbirati občestvo vernikov, kot nam lepo pravi apostol Janez: »Da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52). Vsak človek je enkraten in neponovljiv, a polnost življenja lahko uresniči le v Bogu in v občestvu Cerkve. Poslanstvo povezovanja je zaupano najprej škofu, v tesni povezanosti z njim pa vsem duhovnikom v duhovniškem zboru. To poslanstvo zbiranja, povezovanja, poslanstvo edinosti, je naloga h kateri smo poklicani vsak dan. Na viden način se edinost med nami uresničuje in odraža v naših medsebojnih duhovniških srečanjih, v našem zanimanju drug za drugega, še posebej takrat, ko nekdo potrebuje več bližine in pozornosti. Vedno znova moramo biti pozorni, da naše duhovniške službe nebi zožili zgolj na administrativno področje, ob tem pa zanemarjali našega pastirskega poslanstva. Še posebej moramo biti pozorni na oddaljene, ali tiste, ki so se od naše skupnosti oddaljili. Naše poslanstvo ni namenjeno samo ljudem, ki živijo svojo vero. Poklicani smo, da prinašamo veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj morda sploh še niso slišali ali pa jih le to še ni prevzelo.
Človek je srečen, kadar je sprejet in ljubljen. Bog Oče nam pošilja svojega Sina, njega ki ga je mazilil z Gospodovim Duhom, da bi oznanil blagovest ubogim. Pomeni, da bi vsak človek lahko začutil, velik dar njegove ljubezni, da je ljubljen in sprejet od Boga.
»Bog je ljubezen!« Samo v Bogu lahko zato človek najde svojo uresničitev. Nismo zgolj bitja z materialnimi in biološkimi potrebami, ampak smo tudi duhovna bitja. Ta duhovna dimenzija se poglablja, kadar smo sposobni izstopiti iz sebe in stopiti v odnos z Bogom. Na tej duhovni ravni tudi začutimo našo medsebojno povezanost, da nisem sam ne tem svetu, ampak so ob meni bratje in sestre.
Čas, v katerem živimo, zelo poudarja posameznika in njegove pravice. Večkrat poudarjamo pomen človekove svobode, in le to sodobni človek večkrat enostransko razume, kot da lahko sam izbira in odloča o vsem. Nikogar bi ne smelo biti nad nami. Kristjani vemo, da nam odnos z Bogom nič ne jemlje, ampak nam omogoča, da lahko vzpostavimo pravi odnos, ne le z Bogom, ampak tudi s svetom in z ljudmi.
Poslanstvo Cerkve in poslanstvo duhovnikov je voditi ljudi k resnici. Kristjani verujemo, da je vsa resnica utelešena v osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas trpel in umrl na križu. Da bi nam Bog pokazal svojo resnično ljubezen, gre celo tako daleč, da za nas daruje svojega Sina.
Danes, ko se zahvaljujemo za dar duhovništva, se zahvaljujemo tudi za dar, po katerem želi Bog sam osmisliti naše življenje, po katerem želi krepiti in osvetljevati našo vero, ki je eno samo iskanje Božje bližine.
Kot pastir naše krajevne Cerkve se vam, dragi sobratje duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice in bogoslovci zahvaljujem za vašo nesebično služenje, za vašo zvestobo, soodgovornost in požrtvovalnost. Vsi se trudimo, da z združenimi močmi opravljamo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Delo v Gospodovem vinogradu je zaradi pomanjkanja duhovnikov vedno bolj naporno. Zahvala vsem vam, ki nosite pastoralno skrb za več župnij, kar od vas zahteva dodaten napor ter iskanje novih poti in rešitev. Hvala tudi vsem, ki kljub starosti in bolezni vendarle z ljubeznijo vztrajate v svoji službi na župnijah. Na ta način dajete svoje veliko in dragoceno pričevanje za nesebično služenje v duhovnem poklicu.
Danes, pri tej krizmeni sv. maši, bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo. V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.
Blagoslovljeno krstno olje, s katerim bodo zaznamovani novokrščenci. V tem blagoslovljenem olju je zaobseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: uvajanje v krščanstvo in verouk, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah in na oratorijih.
Blagoslovljeno bolniško olje je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem blagoslovu je skrita obsežna pastorala bolnih, invalidov, starejših, trpečih in umirajočih. Spominja nas na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.
Najbolj slovesna je danes pri krizmeni maši posvetitev sv. krizme, dragocenega olja, s katerim bodo maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, novomašniki, škofje, skratka, vsi, ki smo poklicani h graditvi Božjega kraljestva.
V tej slovesni posvetitvi krizme naj bo naša prošnja za vse, ki bodo letos po krstu postali Božji otroci, prošnja za letošnje birmance, za novomašnika iz Družbe Jezusove, ki bo v naši stolnici posvečen za duhovnika. Naj bo tej posvetitvi pridružena tudi naša živa molitev za nove duhovne poklice, katerih pomanjkanje iz dneva v dan bolj čutimo. Papež Frančišek zelo rad poudarja, da je ključno vprašanje našega duhovništva in naše duhovniške identitete in tudi naše apostolske gorečnosti v naši osebni in resnični povezanosti s Kristusom. Današnja krizmena sv. maša je tako lepa priložnost, da obnovimo to našo zavezo, predanost in zvestobo. To bomo sedaj tudi storili, ko bomo, zbrani v Svetem Duhu, obnovili duhovniške obljube ter iz dna srca izrekli Gospodu svoj ponovni: »Tukaj sem, Gospod! Hvala, da si me poklical, želim biti in ostati orodje v tvojih rokah!« Amen
